Bog Jehova a je te besede namenil Judom, ki so živeli v času preroka Jeremija. Ker niso spoštovali njegovih pravičnih zakonov in ljubečih opozoril, ki so jih dobili po prerokih, jih ni zaščitil pred tragičnimi posledicami njihovega slabega ravnanja. (Pregovori 1:24–32)

 »Zato jaz, Jehova, govorim.« Beseda »zato« povezuje prejšnje vrstice s tem, kar sledi. V Jeremiju 11:1-10 je Jehova svojemu ljudstvu povedal, da so prelomili zavezo oziroma zavezujoč dogovor, ki so ga njihovi praočetje sklenili z njim. (2. Mojzesova 24:7) Namesto Stvarnika so začeli častiti malike. Zaradi njihovega odpadništva se je pojavila vsakršna hudobija – celo žrtvovanje otrok! (Jeremija 7:31)

 »Nad njih bom poslal nesrečo.« Ko v Svetem pismu piše, da Bog nekaj dela, to pogosto pomeni, da to samo dopušča. Kako je to veljalo v tem primeru? Ko so Judje častili krive bogove in ignorirali Jehovova pravična merila, so si sami prizadejali veliko trpljenja. Poleg tega jih Bog ni več ščitil. Zato je njihov mogočni sovražnik, babilonski kralj, lahko zavzel Jeruzalem in njegove prebivalce odpeljal v ujetništvo. Krivi bogovi, v katere so zaupali, jih niso mogli obvarovati. (Jeremija 11:12; 25:8, 9)

 Bogu ni mogoče očitati nič slabega. Ni nepravičen oziroma zloben, ker je dovolil, da se je to zgodilo njegovemu ljudstvu. V Jakobu 1:13 piše: »Boga namreč ni mogoče preizkušati, ni ga mogoče navesti, da bi naredil kaj slabega, pa tudi on sam nikogar ne preizkuša s slabimi stvarmi.« V Chraskovem prevodu glede Boga piše: »Jaz pošljem nadnje [nad Jude] zlo.« Vendar izvirna beseda b, ki se v Jeremiju 11:11 prevaja z »zlo«, lahko pomeni tudi »katastrofa« ali »nesreča«. Obe besedi točno opišeta trpljenje, ki je doletelo Jude.

 »Ko me bodo klicali na pomoč, jih ne bom poslušal.« Jehova ne posluša molitev tistih, katerih roke so »umazane s krvjo«, niti tistih, ki se zanašajo na krive bogove. (Izaija 1:15; 42:17) Posluša pa tiste, ki se iskreno kesajo za svoje hudobno ravnanje in se ponižno vrnejo k njemu. (Izaija 1:16–19; 55:6, 7)

 Leta 647 pr. n. št. je Jehova postavil Jeremija za preroka. Jeremija je Jude 40 let svaril pred prihajajočo Božjo sodbo. Ampak ga niso poslušali. V tem času je zapisal besede iz Jeremija 11:11. Njegova preroška svarila so se izpolnila leta 607 pr. n. št., ko so Babilonci uničili Jeruzalem. (Jeremija 6:6–8; 39:1, 2, 8, 9)

 Vendar Jeremijeva knjiga daje tudi upanje. Jehova je rekel: »Ko bo preteklo 70 let v Babilonu, [...] vas bom pripeljal nazaj v ta kraj [v domovino Judov]. Tako bom izpolnil svojo obljubo.« (Jeremija 29:10) Jehova je izpolnil svojo obljubo leta 537 pr. n. št., ko so Medijci in Perzijci zavzeli Babilon. Svojemu ljudstvu, ki je bilo razkropljeno po vsem imperiju, je dovolil, da se vrne v domovino in obnovi pravo čaščenje. (2. kroniška 36:22, 23; Jeremija 29:14)

 Če želite izvedeti več o Jeremijevi knjigi, si oglejte ta kratki videoposnetek.