Že od malih nog sem imela rada resnico. Želela sem se posvetiti Jehovu in se krstiti. Vsa vesela sem bila, ko sem pri 13 letih dosegla ta cilj. Ko sem bila stara 14 let, me je brat Helge Linck a vprašal, ali sem že kaj razmišljala o tem, da bi bila pionirka. Tega trenutka se še zelo dobro spomnim. Moja starša sta služila kot občasna pionirja, ki jim danes rečemo pomožni pionirji, vendar nisem imela pojma, kaj pomeni biti redni pionir. Brat Linck je s svojim vprašanjem v moje srce zasejal seme – željo, da bi naredila več za Jehova.

 Leta 1974 je v Etiopiji prišlo do političnih nemirov, ki so vodili v aretacije, umore in vsesplošni kaos. Sčasoma nismo mogli več oznanjevati od vrat do vrat in smo lahko imeli shode samo v manjših skupinah. Starša sta nas začela pripravljati na še večje nasprotovanje. Svetopisemska načela so nam pomagala razumeti pomen krščanske nevtralnosti. Otroci smo se naučili, da nam bo Jehova pomagal, da bomo vedeli, kaj reči, če nas bo kdo kaj spraševal, in da bo včasih morda bolje ostati tiho. (Matej 10:19; 27:12, 14)

 Po končani šoli sem začela delati pri etiopski letalski družbi. Nekega dne, ko sem zjutraj prišla v službo, so mi sodelavci čestitali, ker sem bila izbrana, da vodim parado ob državnem prazniku. Svojemu nadrejenemu sem takoj povedala, da zaradi krščanske nevtralnosti pri tem ne bom sodelovala.

 Ko sem bila naslednji dan v službi, sem v daljavi opazila moške s puškami na ramenih, ki so šli proti okencu za nakup vozovnic. Sklepala sem, da bodo aretirali nekoga, ki želi pobegniti iz države. Ampak oni so s prstom pokazali proti meni. Spraševala sem se, kaj hočejo od mene. Povsem običajen delovni dan se je hitro spremenil v nočno moro.

 Vojaki so me odpeljali v nek prostor, kjer so me več ur zasliševali. »Kdo plačuje Jehovove priče?« so hoteli vedeti. »Ali delaš za Eritrejsko osvobodilno fronto? Ali delaš za vlado Združenih držav Amerike? Kaj pa tvoj oče?« Čeprav bi vse skupaj lahko bilo zelo stresno, sem bila mirna, ker mi je pomagal Jehova. (Filipljanom 4:6, 7)

 Po zaslišanju so me vojaki odpeljali v hišo, ki je bila spremenjena v zapor. Zaprli so me v 28 kvadratnih metrov veliko sobo, kjer je bilo že kakšnih 15 mladih političnih zapornic.

 Tisto noč sem v svoji letališki uniformi ležala na golih tleh. Skrbelo me je, kako se počutijo moji domači. Vedeli so, da so me aretirali, niso pa vedeli, kje sem. Jehova sem prosila, da bi moji družini pomagal ugotoviti, kje sem pridržana.

 Ko sem se naslednje jutro zbudila, sem opazila mladega paznika, ki sem ga poznala. Pogledal me je in kar ni mogel verjeti: »Aster, kaj pa ti delaš tukaj?« Prosila sem ga, naj gre k mojim staršem in jim pove, kje sem. To je tudi naredil. Kasneje istega dne sem od staršev dobila pošiljko s hrano in oblačili. Jehova je odgovoril na mojo molitev. S to izkušnjo sem dobila potrditev, da nisem sama.

 Niso mi dovolili imeti niti Svetega pisma niti kakšne druge publikacije. Pa še družina in prijatelji me niso smeli obiskati. Toda Jehova me je spodbujal po drugih zapornicah. Vsak dan sem jim oznanjevala in bile so navdušene nad resnico o Božjem kraljestvu. Pogosto so mi rekle: »Me smo tukaj zato, ker se borimo za človeško vlado, ti pa se boriš za Božjo vlado. Ne popusti, tudi če ti grozijo, da te bodo ubili.«

 Včasih so pazniki in paznice zaslišali in pretepli zapornike. Neke noči so okoli enajstih prišli po mene. Ko so me privedli v sobo za zasliševanje, so me obtoževali marsičesa. Govorili so, da ne podpiram vlade. In ko nisem hotela izreči političnega slogana, sta me dva paznika pretepla. Na takšnih zaslišanjih sem bila večkrat. Vsakič sem goreče molila k Jehovu in občutila sem njegovo pomoč.

 Čez tri mesece je eden od paznikov prišel do mene in mi rekel, da sem svobodna in da lahko grem domov. Bila sem presenečena in navdušena, hkrati pa tudi malo razočarana, ker sem se v zaporu lahko z mladimi ženskami pogovarjala o upanju, ki ga daje Sveto pismo.

 Nekaj mesecev po tistem, ko so me izpustili, so k nam prišli vojaki in aretirali vse najstnike v naši družini, mene pa takrat slučajno ni bilo doma. Aretirali so dve moji sestri in enega brata. Takrat sem ugotovila, da je zame najboljše, da pobegnem iz države. Bila sem zelo žalostna, da bom spet morala zapustiti družino, ampak mama me je spodbujala, naj bom močna in zaupam v Jehova. Kmalu zatem sem se vkrcala na letalo za Združene države Amerike. Še tisti večer so vojaki prišli k nam domov, da bi me že drugič aretirali. Ker me ni bilo, so odhiteli na letališče, ampak moje letalo je že bilo v zraku.

 Pripotovala sem v Maryland, kjer sta me prisrčno sprejela Haywood in Joan Ward, misijonarja, ki sta preučevala z mojima staršema. Pet mesecev kasneje sem postala pionirka in tako dosegla svoj cilj. Moja pionirska partnerica je postala njuna hči Cyndi. Skupaj sva na oznanjevanju doživeli veliko lepega.

 Poleti 1979 sem obiskala Betel v New Yorku in spoznala Wesleyja Parkerja. Všeč so mi bile njegove lepe lastnosti in duhovni cilji. Leta 1981 sva se poročila in skupaj začela služiti v Betelu v Wallkillu v zvezni državi New York. Delala sem kot sobarica in tudi v kemični čistilnici. Kasneje pa sem sodelovala z enim od timov v računalniškem oddelku. Betel je bil zame priložnost, da naredim kar največ za Jehova. Poleg tega sva z možem tam spoznala brate in sestre, ki so še danes najini dobri prijatelji.

 Ampak moja družina v Etiopiji je preživljala hudo preganjanje, zaradi česar nisem mogla biti povsem mirna. Moji dve sestri in brat so bili še vedno v zaporu. b Mama jim je morala vsak dan pripraviti in prinesti hrano, saj v zaporu za to ni bilo poskrbljeno.

 V tem stresnem obdobju je bil Jehova moje zatočišče in betelska družina mi je bila v tolažbo in oporo. (Marko 10:29, 30) Nekega dne mi je brat John Booth rekel: »Tako smo veseli, da si tukaj v Betelu. To ne bi bilo mogoče, če ne bi imela Jehovovega blagoslova.« c Te prijazne besede so me pomirile. Tako sem vedela, da je Jehova blagoslovil mojo odločitev, da zapustim Etiopijo, in da bo on poskrbel za mojo družino.

 Januarja 1989 sva izvedela, da sem noseča. Najprej sva bila šokirana, po nekaj dneh pa naju je prevzelo veselje. Kljub temu sva se spraševala, kakšna starša bova, kje bomo živeli in kako bova lahko po odhodu iz Betela preživljala družino.

 Betel sva zapustila 15. aprila 1989. Svoje stvari sva spakirala v avto in se odpeljala v Oregon, kjer sva nameravala nadaljevati polnočasno službo kot pionirja. Vendar so nama kmalu po prihodu nekateri sicer dobronamerni bratje in sestre rekli, da v najinih okoliščinah pionirska služba ni razumna odločitev. Res je, da nisva imela veliko sredstev, in še otrok je bil na poti. Kaj bova naredila? Ravno takrat naju je obiskal okrajni nadzornik Guy Pierce z ženo Penny. d Spodbudila sta naju, naj se drživa svojega cilja. Tako sva začela pionirati in ob tem zaupala Jehovu, da nama bo pomagal. (Malahija 3:10) Ko se nama je rodil prvi sin Lemuel, sva še naprej pionirala. In prav tako tudi po rojstvu drugega sina Jadona.

 To, da sva pionirala, ko sta bila otroka še majhna, je bila izkušnja, ki jo zelo ceniva. Imela sva številne priložnosti, da duhovne resnice pojasnjujeva ljudem na področju in hkrati tudi sinovoma. (5. Mojzesova 11:19) Po rojstvu tretjega sina Japhetha pa sva morala pioniranje za nekaj časa prekiniti. (Miha 6:8)

 Kot starša sva se zavedala svoje najpomembnejše odgovornosti, in sicer da vsakemu sinu pomagava, da bi mu bil Jehova resničen in da bi z njim spletel tesno prijateljstvo. Zato sva si prizadevala, da bi bilo naše družinsko čaščenje nekaj, česar bi se najini sinovi veselili. Ko so bili še majhni, smo skupaj brali knjigi Poslušati Velikega učitelja in Moja knjiga biblijskih zgodb. Nekatere od teh zgodb smo celo uprizorili. Jaz sem na primer odigrala vlogo Jezabele, ker sem bila pač edina ženska v hiši. Sinovi so uživali, ko so me potisnili s kavča in nato igrali pse, ki me grizejo. Wesley pa je preučeval Sveto pismo tudi z vsakim fantom posebej.

 Sinove imava zelo rada in sva z veseljem skrbela zanje. Molila sva, da bi bili vsi skupaj tesno povezana družina. Učila sva jih tudi različnih veščin. Pomivali so posodo, pospravljali svoje sobe in prali svoja oblačila. Naučili so se tudi kuhati.

 Učili pa se niso samo sinovi, ampak tudi midva. Včasih sva se slabo obvladala in sva otrokom ali drug drugemu izrekla neprijazne besede. Ko se je to zgodilo, sva se ponižno opravičila.

 Sovernikom smo redno izkazovali gostoljubnost. K sebi domov smo vabili brate in sestre iz občine, betelčane, misijonarje, potujoče nadzornike in tiste, ki so služili tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. (Rimljanom 12:13) Ko so prišli ti gostje, otrok nisva poslala v drugo sobo, da se tam igrajo. Bili so z nami, uživali v pogovorih in poslušali doživetja. Pogosto so si otroci iz teh pogovorov zapomnili več podrobnosti kot midva z Wesleyjem.

 Z Wesleyjem sva se zelo trudila, da bi vsa družina uživala pri služenju Jehovu. Vnaprej sva na primer načrtovala potovanja v različne države in v ta namen varčevala denar in dopust. Na vsakem potovanju smo obiskali podružnični urad in shode ter sodelovali na oznanjevanju. Tako smo začeli še bolj ceniti Jehovovo svetovno organizacijo in se zbližali kot družina.

 Opazila sva, da veliko ljudi na našem področju govori špansko, vendar se jim ni redno oznanjevalo. Otroci so bili takrat še majhni, vseeno pa sva brata Piercea vprašala, kaj meni o tem, da bi se naša družina preselila v špansko govorečo občino. S širokim nasmehom nama je odgovoril: »Če si ribič, greš tja, kjer so ribe.« Ta spodbuda je bila dovolj, da smo se preselili v špansko občino v Woodburnu v Oregonu. V veselje nama je bilo, da sva lahko začela več napredujočih svetopisemskih tečajev in nekaterim učencem pomagala do krsta. Videla sva tudi, kako je iz majhne španske skupine nastala občina.

 Čez čas je Wesley izgubil službo in preseliti smo se morali v Kalifornijo, kjer je našel novo službo. Dve leti zatem smo Lemuel, Jadon in jaz začeli pionirati. Bila sem zelo vesela, ko sem leta 2007 skupaj z njima lahko obiskala pionirsko šolo. Ni minilo dolgo, ko smo na našem področju opazili, da veliko ljudi govori arabsko. Tako se je naša družina po 13 letih na španskem področju preselila v arabsko govorečo občino. O resnici smo se pogovarjali z mnogimi arabsko govorečimi priseljenci v našem kraju, pridružili pa smo se tudi oznanjevalskim akcijam v drugih državah. Še vedno služimo kot pionirji na arabskem področju v San Diegu v Kaliforniji.

 Wesley je odličen mož in družinski poglavar. Globoko spoštuje Jehovovo organizacijo. Nikoli ne reče ničesar negativnega o Betelu ali občini. Vedno najde pozitivno besedo. Moli z mano in tudi zame. Ko smo bili v kakšnih stresnih okoliščinah, so me njegove molitve potolažile in mi pomagale, da sem ostala mirna.

 Ko se ozrem nazaj na najino življenje, lahko rečem, da je bilo zelo bogato. Sva v polnočasni službi, vzgojila sva otroke in služiva v občinah, kjer se potrebuje več oznanjevalcev. Videla sva, da Jehova blagoslovi vse, ki ga v svojem življenju dajo na prvo mesto, in nikoli nama ni ničesar manjkalo. (Psalm 37:25) Prepričana sem, da je bila najboljša odločitev v mojem življenju to, da naredim čim več za Jehova. (Psalm 84:10)