PANAJOTA je odrasla na nekem sredozemskem otoku. V najstniških letih se je pričela močno zanimati za politiko. Kasneje je v vasi, kjer je živela, postala sekretarka politične stranke. Za politično stranko je celo po hišah zbirala denarna sredstva. Toda z minevanjem časa je Panajota postala razočarana. V stranki je bilo čutiti nepotizem, častihlepnost, trenja in ljubosumje, čeprav so se člani med seboj nazivali s tovariš.

Daniel je odraščal na Irskem v zelo verni družini. Žal pa ima žive spomine na hinavščino duhovnikov, ki so popivali, igrali na srečo in kradli denar, zbran od nabirk. Vse to so počeli, medtem ko so mu pridigali, da se bo cvrl v peklu, če bo grešil.

Jeffery se je večji del svoje delovne kariere ukvarjal s trgovanjem in prodajo za mednarodno ladijsko družbo, ki je imela več lastnikov in pisarn v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Spominja se, kako so se stranke in konkurenčni ponudniki velikokrat zatekli h goljufiji, ko so se pogajali z vladnimi uradniki. Hinavsko so bili pripravljeni reči skoraj vse, zato da bi si zagotovili pogodbo.

Na žalost to niso osamljeni primeri. Hinavščina je danes zelo razširjena na skoraj vsakem področju človeške dejavnosti – politične, verske in trgovske. V nekaterih jezikih beseda »hinavec« izvira iz grškega izraza hypokrites. Ta izraz označuje govornika ali gledališkega igralca, ki pogosto nosi masko. Sčasoma so s tem izrazom začeli označevati vsakogar, ki se je pretvarjal z namenom, da bi druge prevaral ali pa dosegel določene sebične cilje.

Hinavščina lahko v posameznikih, ki jih prizadene, vzbudi močna čustva, med drugim zagrenjenost, jezo in zamero. Razočarane žrtve se morda sprašujejo: »Ali bo hinavščine kdaj konec?« Božja Beseda na srečo navaja dobre razloge, zaradi katerih smo lahko prepričani, da bo prišel čas, ko hinavščine ne bo več.

Glede na Sveto pismo se hinavščina ni začela med ljudmi, ampak se je prvič pojavila pri nevidnem duhovnem bitju. Satan Hudič je na začetku človeške zgodovine kot masko uporabil kačo in zaigral dobrotnika, da bi prevaral prvo žensko, Evo. (1. Mojzesova 3:1–5) Od takrat se mnogi ljudje podobno kažejo drugačne, kot so v resnici. To počnejo zato, da bi druge prevarali ali pa dosegli sebične cilje.

 Ko so se starodavni Izraelci ujeli v zanko krivega čaščenja in duhovne hinavščine, jih je Bog večkrat posvaril pred posledicami. Bog Jehova je po preroku Izaiju objavil: »To ljudstvo se mi bliža s svojimi usti in me slavi s svojimi ustnicami, njegovo srce pa je daleč od mene.« (Izaija 29:13) Ker se narod ni želel popraviti, je Bog dovolil tujim silam, da so uničile Izraelovo versko središče, in sicer Jeruzalem in njegov tempelj. Prvič so to storili Babilonci leta 607 pr. n. št., dokončno pa ga je uničila rimska vojska leta 70 n. št. Jasno je, da Bog ne trpi hinavščine v nedogled.

Po drugi strani pa Bog in njegov Sin, Jezus, zelo cenita poštene in iskrene ljudi. Na primer, k Jezusu je na začetku njegovega delovanja pristopil Natanael. Ko ga je Jezus zagledal, je rekel: »Glejte, pravi Izraelec, v katerem ni prevare.« (Janez 1:47) Natanael, znan tudi kot Bartolomej, je postal eden izmed 12 Jezusovih apostolov. (Luka 6:13–16)

Jezus je preživljal čas s svojimi sledilci in jih učil, kako Bog razmišlja. Med njimi ni smelo biti prostora za hinavščino. Kot svarilo je Jezus strogo obsodil hinavsko vedenje verskih voditeljev takratnega časa. Poglejmo si, kako so ti voditelji med drugim ravnali.

Bahavo so razkazovali svojo »pravičnost«. Jezus je svojim poslušalcem rekel: »Pazite pa, da ne boste svoje pravičnosti izkazovali pred ljudmi, da bi vas ti opazili [. . .], kakor to delajo hinavci.« Rekel jim je tudi, naj miloščino dajejo »na skrivnem« oziroma diskretno. Molili naj bi na samem, in ne zgolj zato, da bi jih drugi videli. Tako bi bilo njihovo čaščenje iskreno in njegovemu Očetu v veselje. (Matej 6:1–6)

Radi so kritizirali. Jezus je rekel: »Hinavec! Odstrani najprej bruno iz svojega očesa, in potem boš jasno videl, kako odstraniti iver iz očesa svojega brata.« (Matej 7:5) Posameznik, ki usmerja pozornost na napake drugih, medtem ko ima sam še večje, se kaže takšnega, kakršen v resnici ni. Saj dejansko »vsi grešijo in ne dosegajo Božje slave«. (Rimljanom 3:23)

Gojili so nečiste motive. Ob neki priložnosti so učenci farizejev in pripadniki Herodove stranke pristopili k Jezusu, da bi mu postavili vprašanje glede plačevanja davkov. Začeli so mu laskati: »Učitelj, vemo da si resnicoljuben in da učiš Božjo pot v resnici.« Nato pa so ga z vprašanjem skušali ujeti v zanko: »Ali je dovoljeno plačevati cesarju davek na osebo ali ni?« Jezus jim je odvrnil: »Zakaj me preizkušate, hinavci?« Upravičeno jih je imenoval hinavci, saj jih v resnici ni zanimal odgovor, ampak so iskali način, »kako bi ga ujeli v besedi«. (Matej 22:15–22)

S krščansko občino, ki je bila ustanovljena ob binkoštih leta 33 n. št., pa je nastalo okolje, kjer sta lahko uspevali resnica in poštenost. Pravi kristjani so se trudili, da bi iz svoje osebnosti odpravili vsako nagnjenje k hinavščini. Peter, eden izmed 12 apostolov, je spodbudil kristjane, naj bodo poslušni resnici in nehinavsko ljubijo drug drugega. (1. Petrovo 1:22) Apostol Pavel je svojim sodelavcem prigovarjal, naj si prizadevajo izkazovati »ljubezen iz čistega srca, čiste vesti in nehinavske vere«. (1. Timoteju 1:5)

Nauki Jezusa in apostolov, ki jih najdemo v Svetem pismu, so danes še vedno enako močni, kot so bili v prvem stoletju. Apostol Pavel je glede tega zapisal: »Božja beseda je namreč živa in ima močan vpliv. Ostrejša je od vsakega dvoreznega meča in prodre prav do ločitve duše in duha, sklepov in mozga, ter je zmožna sprevideti misli in namere srca.« (Hebrejcem 4:12) Mnogim je to, da so spoznali svetopisemske nauke in se trudijo živeti v skladu z njimi, pomagalo, da ne ravnajo več  hinavsko, ampak si prizadevajo biti iskreni in pošteni. Razmislite o treh posameznikih, ki smo jih omenili na začetku članka.

Panajota je sprejela povabilo na shod v kraljestveno dvorano Jehovovih prič in to je bila prelomnica v njenem življenju. Na shodu ni opazila, da bi se kdo kazal pravičnega in tako skušal narediti vtis na druge. Takole pravi: »Tam sem videla pravo ljubezen in iskreno zanimanje za druge, nekaj, kar v vseh letih, ko sem bila aktivna v politiki, nisem videla.«

Panajota je začela preučevati Sveto pismo in napredovala do krsta. To je bilo pred 30 leti. Danes pravi: »Pravega smisla v življenju nisem našla takrat, ko sem hodila po hišah in oglaševala politično stranko, ampak ko sem začela oznanjevati o Božjem kraljestvu, saj lahko le to Kraljestvo poskrbi za pravičen svet.«

Daniel je v krščanski občini lepo napredoval, zato so mu zaupali nekatere odgovornosti. Čez nekaj let je naredil napako in začela ga je mučiti vest. Povedal je: »Spomnil sem se hinavščine, ki sem jo pred leti videl v cerkvi, in enostavno nisem mogel obdržati svojih prednostnih nalog, zato sem se jim raje odrekel. Nisem mogel živeti z mislijo, da bi sokristjane navajal na prepričanje, da sem nekaj, kar v resnici nisem.«

K sreči je Daniel čez čas lahko s čisto vestjo spet opravljal prednostne naloge. V občini je z veseljem ponovno sprejel odgovornosti. Takšna poživljajoča poštenost je značilna za tiste, ki nehinavsko služijo Bogu. Učijo se, da morajo najprej odstraniti »bruno iz svojega očesa«, preden bi se ponudili, da odstranijo »iver iz očesa svojega brata«.

Jeffery, ki je večino svojega življenja preživel v poslovnem svetu, je rekel: »Ko sem napredoval v svetopisemskem spoznanju, sem uvidel, da ne morem več biti pretkan trgovec z namazanim jezikom, ki je za to, da bi sklenil pogodbo, pripravljen reči kar koli. Moje vesti so se dotaknile svetopisemske vrstice, kot je denimo Pregovori 11:1, ki pravi, da se ‚goljufiva tehtnica [. . .] Jehovu gnusi‘.« Da, za razliko od posameznikov, ki so Jezusa spraševali glede plačevanja davkov, se je Jeffery naučil, da s sokristjani pa tudi z ljudmi, ki niso Jehovove priče, ne ravna s skritimi motivi.

Na milijone Jehovovih prič po svetu si prizadeva udejanjati to, kar se učijo iz Svetega pisma. Močno se trudijo »oblačiti novo osebnost, ki je bila ustvarjena po Božji volji v resnični pravičnosti in zvestovdanosti«. (Efežanom 4:24) Spodbujamo vas, da spoznate, kdo smo Jehovove priče, kaj verjamemo in kako vam lahko pomagamo, da si pridobite spoznanje o novem svetu, ki ga obljublja Bog. Tam »bo bivala pravičnost« in hinavščine ne bo več. (2. Petrovo 3:13)