Glede na poročilo iz 1. Mojzesove knjige je faraon imel sanje, ki so ga vznemirile. Zato je naročil, da predenj hitro pripeljejo hebrejskega zapornika Jožefa, da bi mu razložil pomen teh sanj. Do tedaj je bil Jožef v zaporu že več let. Čeprav je faraon naročil, naj Jožefa takoj privedejo predenj, si je ta vzel čas, da se je obril. (1. Mojzesova 39:20–23; 41:1, 14) Da je pisec sploh omenil to na videz nepomembno podrobnost, nam pove, da je bil dobro seznanjen z egipčanskimi običaji.

Pri mnogih starodavnih narodih, tudi pri Hebrejcih, je bilo povsem običajno, da so si moški pustili rasti brado. Toda v McClintockovi in Strongovi Cyclopedii of Biblical, Theological, and Ecclesiastical Literature piše, da so bili »starodavni Egipčani edini orientalski narod, ki je nasprotoval temu, da ima moški brado«.

Ali so si brili samo brado? Revija Biblical Archaeology Review pravi, da so se morali moški, ki so stopili pred faraona, po nekaterih egipčanskih obrednih navadah urediti, kakor da bi šli v tempelj. Če je bilo tako, si je Jožef moral v celoti obriti glavo in vse telo.

Ni nujno. Apostol Pavel je v svojih navdihnjenih spisih Grke oziroma Helene včasih omenjal kot nasprotje Judom, kot če bi Grki zastopali vse nejudovske narode. (Rimljanom 1:16; 10:12) Eden od razlogov za to je bila nedvomno velika razširjenost grškega jezika in kulture na področjih, kjer je Pavel oznanjeval.

Koga so v starodavnosti šteli za Grka? V četrtem stoletju pr.n.št. je na primer atenski govornik Izokrat ponosno govoril o tem, kako se grška kultura širi po svetu. Zato je sklenil naslednje: »Grki se imenujejo tisti, ki imajo prednost, da so deležni našega izobraževanja, ne pa tisti, ki so se rodili v Grčiji.« Potemtakem je verjetno, čeprav tega ne moremo z gotovostjo trditi, da so Timotejev oče in drugi Nejudje, ki jih je Pavel imenoval Grki, veljali za Grke zaradi kulture, in ne zaradi porekla. (Apostolska dela 16:1)