Odraščala sem v Ancramu, majhnem mestu na severu ameriške zvezne države New York. V mestu so bile povečini kmetije, ki so pridelovale mleko. Pravzaprav je bilo tam več krav kakor ljudi.

Moja družina je obiskovala edino cerkev v mestu. Ob nedeljah mi je dedek zjutraj zloščil čevlje, nato pa sem se z majhnim belim Svetim pismom, ki sem ga dobila od babice, odpravila k verouku. Skupaj s sestro in bratom so nas učili, kako pomembno je, da pridno delamo, spoštujemo bližnje, jim pomagamo ter smo hvaležni za blagoslove.

Ko sem odrasla, sem se odselila in postala učiteljica. Porajalo se mi je veliko vprašanj o Bogu in življenju. Med mojimi učenci je bilo nekaj precej nadarjenih. Drugi niso bili tako nadarjeni, vendar so se zelo trudili. Nekateri so imeli telesne okvare, medtem ko so bili drugi odličnega zdravja. Vse skupaj se mi ni zdelo pošteno. Včasih so starši učencev, ki so bili kakor koli prikrajšani, rekli nekaj podobnega kot »Takšna je pač Božja volja glede mojega otroka«. Spraševala sem se, zakaj bi Bog dovolil, da se nekateri otroci rodijo s telesnimi okvarami. Otrok navsezadnje ni storil nič napačnega.

Poleg tega sem se spraševala: »Kaj naj bi delala v življenju, da bi bilo kar najbolj smiselno?« Zdelo se mi je, da življenje hitro mineva. Odrasla sem v prijetni družini, obiskovala dobre šole in sedaj sem opravljala delo, ki sem ga imela rada. Ostali del življenja pa se mi je zdel prazen. V najboljšem primeru sem lahko upala na to, da se bom poročila, imela lep dom in nekaj otrok, da bom delala do upokojitve in se na koncu preselila v dom za starejše. Spraševala sem se, ali imam lahko od življenja kaj več.

Neko poletje sem se skupaj z nekaterimi sodelavkami, učiteljicami, odpravila na izlet po Evropi. Ogledale smo si Westminstrsko opatijo, pariško katedralo Notre-Dame in Vatikan, pa tudi veliko manjših cerkev. V vseh teh krajih sem iskala odgovore na svoja vprašanja. Po vrnitvi domov v Sloatsburg  v New Yorku sem obiskala številne cerkve. Toda niti ena mi ni mogla dati zadovoljivih odgovorov.

Nekega dne pa je dvanajstletna učenka postavila tri vprašanja meni. Prvič, vprašala me je, ali vem, da je Jehovova priča. Rekla sem ji, da vem. Drugič, vprašala me je, ali bi želela izvedeti več o Jehovovih pričah. Ponovno sem ji pritrdila. Tretjič, vprašala me je, kje živim. Ko sem ji povedala naslov, sva ugotovili, da živim blizu nje. Še sanjalo se mi ni, da mi bodo ta tri vprašanja, ki mi jih je postavila deklica, za vedno spremenila življenje.

Kmalu zatem se je deklica s kolesom pripeljala k meni domov in me začela poučevati o Svetem pismu. Postavila sem ji vprašanja, ki sem jih zastavila mnogim verskim voditeljem. V nasprotju z njimi mi je iz mojega Svetega pisma pokazala jasne in zadovoljive odgovore – odgovore, ki jih dotlej še nisem videla!

To, kar sem se učila iz Svetega pisma, me je navdajalo z veseljem in zadovoljstvom. Dotaknile so se me besede, ki sem jih prebrala v 1. Janezovem 5:19: »Ves svet pa leži v oblasti Hudobnega.« Bilo mi je v pravo olajšanje, ko sem spoznala, da gorja, ki ga vidimo okrog sebe, ne povzroča Bog, ampak Satan. Potolažilo pa me je tudi to, da bo Bog popravil razmere. (Razodetje 21:3, 4) Spoznala sem, da je Sveto pismo logično, če je jasno razloženo. Čeprav je bila Priča, ki me je poučevala, stara komaj 12 let, sem bila mnenja, da je resnica pač resnica, in to ne glede na to, kdo jo pove.

Vseeno pa sem želela videti, ali Priče udejanjajo to, kar oznanjujejo. Na primer, deklica je poudarjala, da pravi kristjani odsevajo lastnosti, kot sta potrpežljivost in prijaznost. (Galačanom 5:22, 23) Odločila sem se, da jo preizkusim in vidim, ali tudi ona kaže takšne lastnosti. Nekega dne sem na preučevanje namenoma prišla kasneje. Spraševala sem se: »Ali me bo počakala? In če me bo, ali bo jezna name, ker sem zamudila?« Ko sem zavila na dovoz do svoje hiše, sem videla, da me čaka na zunanjih stopnicah. Pritekla je k avtu in rekla: »Ravno sem hotela iti domov in reči mami, da moramo poklicati bolnišnico in policijo, da vidimo, ali je z vami vse v redu, saj nikoli ne zamudite na preučevanje. Skrbelo me je za vas!«

Ob drugi priložnosti sem ji postavila vprašanje, za katero sem menila, da bo pretežko za dvanajstletnico. Zanimalo me je, ali si bo odgovor kar izmislila. Ko sem ji postavila vprašanje, me je zelo resno pogledala in rekla: »To pa je težko vprašanje. Zapisala si ga bom in vprašala starša.« In res, naslednjič je na preučevanje prinesla izvod Stražnega stolpa, v katerem je bil odgovor zame. To me je pritegnilo k Pričam – v njihovih publikacijah sem dobila svetopisemske odgovore na vsa svoja vprašanja. Še naprej sem preučevala s to deklico. Čez eno leto sem se krstila in tako postala Jehovova priča. *

Ko sem na vsa svoja vprašanja končno dobila zadovoljive odgovore, sem jih želela deliti z vsemi. (Matej 12:35) V družini so mi na začetku nasprotovali zaradi mojega verovanja. Toda sčasoma so se omehčali. Mama je proti koncu svojega življenja začela preučevati Sveto pismo. Čeprav ni živela dovolj dolgo, da bi se lahko krstila, sem prepričana, da se je odločila služiti Jehovu.

Leta 1978 sem se poročila s Pričevalcem Eliasom Kazanom. Leta 1981 so naju povabili, da postaneva člana betelske družine v Združenih državah Amerike. * Na žalost je Elias samo po štirih letih za tem, ko sva prišla v Betel, umrl. Čeprav sem ovdovela, sem ostala v Betelu in še naprej opravljala svoje delo, kar mi je dalo nekaj, na kar sem se lahko osredotočila, in me je nekoliko potolažilo.

Leta 2006 sem se poročila s članom betelske družine Richardom Eldredom. Z Richardom še naprej uživava v tem, da lahko služiva v Betelu. Spoznala sem resnico o Bogu in zaradi tega zares menim, da sem našla odgovore, ki sem jih iskala, pa tudi pravi smisel v življenju. Vse pa se je začelo s tremi vprašanji, ki mi jih je postavila majhna deklica.