»IMAM sanje.« Te besede je pred 50 leti, 28. avgusta 1963, izrekel v svojem najznamenitejšem govoru Martin Luther King mlajši, vodilna oseba ameriškega gibanja za državljanske pravice. King je s temi privlačnimi besedami, ki jih je v govoru večkrat ponovil, izrazil svoje sanje oziroma upanje, da bodo nekega dne ljudje osvobojeni rasnih predsodkov. Čeprav je svoje želje izrazil pred svojimi poslušalci v Združenih državah, pa so bistvo njegovih sanj sprejeli ljudje številnih narodov.

Tri mesece po tem govoru, 20. novembra 1963, je več kot 100 držav sprejelo Deklaracijo Združenih narodov o odpravi vseh oblik rasne diskriminacije. V desetletjih, ki so sledila, pa so narodi po vsem svetu sklenili še več podobnih sporazumov. Ob vseh teh plemenitih prizadevanjih se nam kar samodejno zastavlja vprašanje: Koliko so bila ta prizadevanja dejansko uspešna?

Enaindvajsetega marca 2012 je generalni sekretar OZN Ban Ki Mun rekel: »Obstaja veliko plemenitih sporazumov in sredstev za uresničitev cilja – ter celovit globalni okvir – da bi preprečili in izkoreninili rasizem, rasno diskriminacijo, ksenofobijo in z njo povezano nestrpnost. Toda zaradi rasizma kljub temu še naprej trpi na milijone ljudi po vsem svetu.«

Tudi v deželah, v katerih se lahko opazi določen napredek v boju proti rasnim in drugim predsodkom, ostaja odprto vprašanje: Ali so izboljšave res izkoreninile globoko usidrana čustva v ljudeh ali pa ljudi zgolj navajajo na to, da teh čustev ne kažejo? Nekateri menijo, da vse te izboljšave v najboljšem primeru pomagajo preprečevati diskriminacijo, toda kar se tiče izkoreninjenja predsodkov, so povsem nemočne. Zakaj? Ker je diskriminacija ravnanje, ki se ga lahko vidi in zakonsko kaznuje, predsodki pa so povezani s čustvi in mislimi, ki se jih ne vidi, zato nad njimi ni lahko imeti nadzora.

K poskusom, da bi odpravili predsodke, potemtakem ne bi smeli spadati samo ukrepi proti diskriminacijskemu ravnanju, temveč tudi prizadevanje, da bi ljudje spremenili svoje mišljenje in čustva do ljudi druge skupine. Toda ali je to res mogoče? Če je, kako? Poglejmo si nekaj izmed številnih resničnih primerov, ki ne le dokazujejo, da se ljudje lahko spremenijo, temveč tudi odkrivajo, da obstaja nekaj, kar jim lahko pri tem pomaga.

Linda: Rodila sem se v Južni Afriki. Vsak v tej deželi, ki ni bil belec, je bil zame manjvreden, neizobražen, nezanesljiv in samo služabnik belcev. Bila sem ujeta v predsodke in se tega nisem niti zavedala. Toda ko sem začela preučevati Sveto pismo, sem se začela spreminjati. Spoznala sem, da »Bog ni pristranski« in da je srce pomembnejše od barve kože ali jezika, ki ga govorimo. (Apostolska dela 10:34, 35; Pregovori 17:3) S pomočjo svetopisemskega stavka iz Filipljanom 2:3 sem uvidela, da bom lahko premagala predsodke, če bom na vsakogar gledala kot na višjega od sebe. Ko sem začela ravnati po biblijskih načelih, kot je načelo iz pisma Filipljanom, sem se pričela zanimati za druge ne glede na barvo njihove kože. Počutim se, kot da sem se iztrgala iz prijema predsodkov.

 Michael: Odraščal sem na področju, kjer so bili večinsko prebivalstvo belopolti Avstralci, in razvil sem zelo močne predsodke do Azijcev, še posebej Kitajcev. Če sem med vožnjo z avtomobilom zagledal koga iz Azije, sem odprl okno in zavpil kakšno žaljivko, kot denimo »Pojdi domov, ti Azijec!«. Ko sem pozneje začel preučevati Sveto pismo, sem spoznal, kako Bog gleda na ljudi. On jih ima rad ne glede na to, od kod so ali kakšnega videza so. To se me je močno dotaknilo in sovraštvo v mojem srcu je nadomestila ljubezen. Doživeti tako dramatično spremembo je res nekaj osupljivega. Danes mi je v veliko veselje, ko se družim z vsakršnimi ljudmi, ne glede na to, iz katere države ali okolja izhajajo. Zaradi tega sem začel na stvari gledati širše, poleg tega me to tudi napolnjuje z radostjo.

Sandra: Moja mama je bila iz mesta Umunede v zvezni državi Delta (Nigerija), očetova družina pa je iz nigerijske zvezne države Edo in govori jezik esan. Zaradi te razlike je mama postala žrtev močnih predsodkov očetovih sorodnikov, in to vse do dneva, ko je umrla. Zato sem si prisegla, da ne bom imela nobenega opravka z ljudmi, ki govorijo jezik esan, in da se ne bom poročila z nikomer, ki je iz države Edo. Toda ko sem začela preučevati Sveto pismo, se je moj pogled na stvari spremenil. Ker Sveto pismo pravi, da Bog ni pristranski in da mu je sprejemljiv vsak, ki se ga boji, kdo sem potem jaz, da sovražim ljudi samo zato, ker so iz določenega plemena ali govorijo določen jezik? Tako sem popravila svoje razmišljanje in se pobotala z očetovimi sorodniki. Ravnanje po svetopisemskih načelih me je osrečilo in navdalo z duševnim mirom. Poleg tega mi svetopisemska načela pomagajo shajati z drugimi, ne glede na to, iz katerega okolja izhajajo, katere rase ali narodnosti so in kateri jezik govorijo. In s kom sem se poročila? S človekom iz zvezne države Edo, ki govori jezik esan!

Zakaj je lahko Biblija pomagala njim in še mnogim drugim, da so premagali globoko ukoreninjeno  sovraštvo in predsodke? Ker je to Božja Beseda. Kot takšna ima moč, da spremeni posameznikov pogled na druge in čustva, ki jih posameznik goji do njih. To pa nikakor ni vse. Sveto pismo tudi pokaže, kaj je še potrebno za izkoreninjenje vseh predsodkov.

Medtem ko nam lahko Sveto pismo pomaga prevzeti nadzor nad močnimi negativnimi čustvi in se jih osvoboditi, pa obstajata še dva dejavnika, ki morata biti odstranjena, da bi lahko ljudje zaživeli v svetu brez vsakršnih predsodkov. En dejavnik je greh oziroma človeška nepopolnost. Sveto pismo preprosto pove: »Ni človeka, ki ne greši.« (1. kraljev 8:46) Zaradi tega se lahko še tako zelo trudimo, pa v sebi še vedno bijemo enak boj, kakor ga je apostol Pavel, ki je napisal: »Kadar želim delati, kar je prav, je v meni to, kar je slabo.« (Rimljanom 7:21) Zato se lahko v našem srcu od časa do časa pojavijo »škodljive misli«, ki lahko vodijo do predsodkov. (Marko 7:21)

Drugi dejavnik je vpliv Satana Hudiča. Satan je v Svetem pismu opisan kot »ubijalec«, »ki zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (Janez 8:44; Razodetje 12:9) To pojasnjuje, zakaj so predsodki tako razširjeni in zakaj se zdi človeštvo tako nemočno pred fanatizmom, diskriminacijo, genocidom in drugimi oblikami rasne, verske in socialne nestrpnosti.

Zato bodo predsodki popolnoma izkoreninjeni šele, ko bodo odstranjeni človeški greh, nepopolnost in vpliv Satana Hudiča. Sveto pismo pokaže, da bo prav to doseglo Božje kraljestvo.

Jezus Kristus je učil svoje sledilce moliti k Bogu z naslednjimi besedami: »Naj pride tvoje kraljestvo. Naj se zgodi tvoja volja, kakor v nebesih tako tudi na zemlji.« (Matej 6:10) Samo Božje kraljestvo bo odstranilo vse krivice – tudi vse oblike nestrpnosti in predsodke.

Ko bo prišlo Božje kraljestvo in prevzelo nadzor nad zemeljskimi zadevami, bo Satan zvezan oziroma povsem onemogočen, da »ne bi več zapeljeval narodov«. (Razodetje 20:2, 3) Takrat bo vzpostavljena nova človeška družba oziroma »nova zemlja«, kjer »bo bivala pravičnost«. * (2. Petrovo 3:13)

Tisti, ki bodo del te pravične človeške družbe, bodo sčasoma postali popolni, kar pomeni, da bodo osvobojeni greha. (Rimljanom 8:21) Nihče izmed teh podložnikov Božjega kraljestva »ne bo storil nič žalega in nič pogubnega«. Zakaj ne? »Ker bo zemlja polna spoznanja o Jehovu.« (Izaija 11:9) Takrat bo vse človeštvo spoznavalo poti Boga Jehova in posnemalo njegovo ljubečo osebnost. Tako bodo dokončno izkoreninjeni vsi predsodki – »pri Bogu namreč ni pristranskosti«. (Rimljanom 2:11)