Poletna območna zborovanja v Rusiji so v pravi blagoslov

RUSI, ki imajo radi naravo, se vsako poletje odpravijo iz svojih mestnih stanovanj na podeželje, da bi nekaj časa preživeli v počitniških hišah, imenovanih dače. Zanje je to čas, ko si lahko nekoliko oddahnejo od hitrega tempa življenja v mestu. Tudi Jehovove priče v Rusiji so se zadnjih nekaj poletij v velikem številu odpravili na podeželje – toda iz povsem drugega razloga.

Jehovove priče v Rusiji se kljub temu, da jim oblasti v nekaterih mestih ne dovolijo oznanjevati, še naprej javno zbirajo k čaščenju, s čimer uveljavljajo ustavno pravico do verske svobode. Vendar jim včasih zaradi nasprotovanja in pritiska napačno obveščenih oblasti ali krajevne duhovščine Ruske pravoslavne cerkve ni enostavno najti primernih prostorov za vsakoletna poletna območna zborovanja. Zato organizirajo zborovanja na prostem – v gozdovih ali na travnikih. Od leta 2007 do 2009 so takšne duhovne »piknike« na prostem imeli kakih 40-krat na 25 krajih po vsej Rusiji.

Neki Pričevalec v Rusiji, ki že več let hodi na zborovanja, se spominja: »V preteklih letih, ko smo najemali stadione in zgradbe v velikih mestih, so krajevne oblasti in mnogi iskreni ljudje lahko sami prišli do sklepov o naši organizaciji, ko so videli našo čistočo in  red. Sedaj pa smo se prisiljeni zbirati v gozdu, kjer nas opazujejo samo divje živali. Žal je tako, da javnost ne more biti priča tem čudovitim zborom, na katerih se zberejo ljudje različnih preteklosti, narodnosti in ver.«

Čeprav so takšni zbori radostni dogodki, neki Pričevalec priznava: »Veselje je videti požrtvovalnost in zvestovdanost Soprič, ki se prilagodijo različnim okoliščinam. Toda ko nas oblasti ovirajo pri organiziranju zborovanja, je to lahko, odkrito rečeno, tako fizično kot čustveno naporno. S tem nam tudi kratijo svobodo, da bi Vsemogočnega Boga častili dostojanstveno.« Kako se Jehovove priče v Rusiji spoprijemajo s temi težavami?

Zborovanja v gozdu, organizirana po vsej deželi

Kadar se organizatorjem zborovanja zgodi, da lastniki najetih prostorov v zadnjem trenutku odstopijo od pogodbe, imajo pogosto na voljo samo nekaj dni, da poiščejo novo zborovalno mesto in namestitev za več tisoč delegatov. Priče v Čeboksaryju v Čuvašiji na primer so leta 2008 morali imeti območno zborovanje v velikem kampu, ki ga obkrožajo breze in od koder je razgled na reko Volgo. Pred njimi je bila velikanska naloga. V kampu je bilo treba nastaniti 1700 delegatov od 1930, kolikor so jih pričakovali na zborovanju. Potrebovali so prhe in umivalnike s toplo in hladno vodo, stranišča ter elektriko. Poleg tega je bilo treba za vse delegate pripraviti hrano.

Bratje so problem rešili. Poiskali so tesarje, elektrikarje in vodovodne inštalaterje. Za pomoč pri delu se je javilo 350 Prič in 14 od njih je deset dni ves čas bivalo v kampu. Žagali so deske, grabili posušeno travo ter postavljali šotore, prhe in stranišča. Neka druga skupina bratov se je velikokrat odpeljala v mesto, zato da so nakupili vse potrebno. Ker hrane niso mogli shraniti kje na hladnem, so se odločili, da bodo vsem postregli s tremi toplimi obroki dnevno, ki jih bodo skuhali kar tam. Uprava kampa je bila pripravljena priskočiti na pomoč in je najela nekaj delavcev, da bi pripravljali hrano za delegate. Na koncu je 500 delegatov s seboj prineslo šotore, 150 jih je najelo prenočišče v bližini kampa, 15 delegatov si je z veseljem postlalo kar na senu v nekem hlevu, preostali pa so prenočili v šotorih, ki so jih postavili bratje.

Delegati so ob prihodu zagledali množico modrih plastičnih stolov, razporejenih v vrste. Spredaj sta bila postavljena dva preprosta odra, okrašena z rožami; eden za program v ruščini, drugi pa za program v čuvaščini. Vsi navzoči so uživali v duhovnem programu in bili hvaležni za marljivo delo prostovoljcev. Eden od delavcev, ki so pripravljali hrano, je vzkliknil: »Če ne bi videl na lastne oči, ne bi nikoli verjel, da lahko obstaja tako učinkovita in disciplinirana organizacija, kakor je vaša!« Nekateri so zborovanje in priprave nanj primerjali s šotorskim praznikom, ki so ga v biblijskih časih obhajali Izraelci.

Drugod so Priče pogosto imeli na voljo samo en dan, da so našli in pripravili drugo mesto za območno zborovanje. Tako je bilo tudi v Nižnijem Novgorodu, v katerem so prostovoljci na nekem zasebnem zemljišču v izmenah delali cel dan in celo noč. Morali so posekati drevje in grmovje, pokositi travo ter področje  očistiti klopov in mravelj. Prostovoljci so do petka zjutraj, ko so prišli delegati, na zborovalno mesto prinesli 2000 plastičnih stolov in deset prenosnih stranišč, postavili umivalnike z vodo in oder ter namestili generator in ozvočenje. Neki brat je poročal: »Najbolj osupljivo je, da se bratje, ki so delali cel dan in celo noč, niso imeli za heroje. Ponižno so služili drugim tudi med zborovalnim programom. Dobesedno razdajali so se, da bi se njihovi bratje in sestre lahko dobro počutili in uživali v duhovnem pouku.«

Neki drug brat pa je napisal: »Resnično smo imeli občutek, da smo tim. Čeprav se je prvič zgodilo, da so bratje morali organizirati zborovanje na prostem in niso imeli veliko časa, so mislili na vse, zato da bi bilo med zborovanjem kar najmanj motenj. Na koncu nismo bili utrujeni. Bilo je, kakor da bi nam Jehova dal krila!«

Božji duh na delu

Reševanje problemov v zvezi s pripravami na zborovanje je v mnogih pogledih zbližalo krajevne Priče, opaziti pa je bilo tudi Božjega duha na delu. V Smolensku so na večer pred zborovanjem odpovedali veliko prenočišč, ki so jih bratje rezervirali za delegate. Neki starešina pripoveduje: »Ko je ob enih zjutraj prispelo več avtobusov z delegati, jih nismo imeli kam namestiti. Začel sem jokati, saj nisem mogel ničesar storiti. Obrnil sem se k Jehovu v molitvi in ga rotil, naj reši problem. Kako zelo sem bil vesel, ko smo čez eno uro za vse našli nadomestna prenočišča! Razplet dogodkov je bil prav presenetljiv in je dokazoval, da Jehova pravičnega ne pusti na cedilu.« Na nekem drugem zborovanju v gozdu so bratje za prenočišča zaprosili neko tamkajšnjo vas in zaradi dobrega slovesa, ki ga imajo Priče na tem področju, so vaščani med zborovanjem rade volje vzeli pod streho 2000 delegatov.

»Že samo dejstvo, da smo lahko imeli zborovanje, je prepričljiv dokaz za to, da se je v vsakršnih okoliščinah pomembno zanašati na Jehova,« pravi neki Pričevalec. To je še zlasti veljalo takrat, ko so se pojavili nepovabljeni »gostje«, zato da bi motili program. V Novošahtinsku so na zborovalno mesto prišli duhovniki Ruske pravoslavne cerkve in protestniki; peli so cerkvene pesmi in v mikrofone vzklikali slogane, zato da bi preglasili govornika. Vendar jim je policija preprečila, da bi še naprej motili program. Ko je ena od protestnic, pripadnica Pravoslavne cerkve, zaradi visokih temperatur omedlela, so jo bratje odnesli na zborovalni oddelek za prvo pomoč in ji pomagali. Od presenečenja je bila vsa iz sebe.

Niso mogli verjeti svojim očem

Tudi v Rusiji se vse bolj zavedajo nevarnosti terorizma, zato velika zborovanja pogosto pritegnejo pozornost policistov in radovednih krajanov. Nad zborovanjem denimo, ki je potekalo v nekem gozdu blizu mesta  Volžskij, je z budnim očesom bdel oddelek protiekstremistične policije. Eden od policistov je med programom izgubil mobilni telefon in bratje so mu ga pomagali najti, tako da so ga napotili na oddelek izgubljeni in najdeni predmeti. Kmalu zatem ga je po telefonu poklical njegov nadrejeni in hotel vedeti, če je na zborovanju prišlo do kakšnih hujskanj k nasilju ali ekstremizmu. Policist mu je odvrnil: »Vse je v najlepšem redu; tukaj je 5000 ljudi in nobenih kršitev. Kakšen ekstremizem neki? Človek se kar zamisli nad vsem skupaj. Izgubil sem mobilni telefon, oni pa so ga našli in mi ga vrnili!«

Neki varnostnik je bil prevzet nad čistočo tal in presenečen nad tem, da ni mogel najti niti enega samega papirčka od bombonov, čeprav je bilo med navzočimi toliko otrok. Lastnik zemljišča, na katerem je bilo neko drugo zborovanje, je srečal policijo, ki je bila pozorna na poročila o velikih verskih zborih. Policijskega inšpektorja je odvedel na balkon v drugem nadstropju neke stavbe z razgledom na zemljišče in rekel: »Samo poglejte jih! Na lastne oči lahko vidite. Kakšen red!« Lastnika je osupnilo, ko je izvedel, da Priče ne pijejo, ne kadijo in da za seboj ne pustijo nobene sledi, celo smeti odnesejo s seboj. Vzkliknil je: »Saj to je pravi raj!«

Enotnost Božjega ljudstva je očitna

Po koncu nekega zborovanja v gozdu župan bližnje vasi ni mogel, da ne bi dejal: »Vem, da ste preprosti ljudje, vendar imate resnično moč. Medtem ko se mi držimo vsak zase, ste vi sposobni združevati ljudi!« Prebivalci Rusije, te prostrane dežele, ki sega od Kaliningrada do Kamčatke, so prijetno presenečeni nad enotnostjo, ki vlada med Božjim ljudstvom na njihovih velikih duhovnih zborih. Ne glede na to, kako hitro in nepričakovano morajo Priče spremeniti svoje načrte, pa eno ostaja nespremenjeno – njihovo spoštljivo vedenje do posvetnih oblasti in soljudi.

Jehovove priče v Rusiji se – pa naj so njihove razmere takšne ali drugačne – še naprej radostno zbirajo k duhovnemu pouku. Molijo »glede kraljev in vseh tistih na visokih položajih, da bi [. . .] lahko mirno in tiho živeli v vsej bogovdanosti in resnosti«. (1. Timoteju 2:2)

[Poudarjeno besedilo na strani 27]

Eden od Prič, ki so prostovoljno pomagali pripraviti zborovanje na prostem.

[Poudarjeno besedilo na strani 29]

Jehovove priče v Rusiji še naprej »mirno in tiho živ[ijo] v vsej bogovdanosti«.

[Slika na strani 28]

Prostovoljci so s skupnimi močmi očistili zemljišče pred začetkom zborovanja in pripravili obroke za več tisoč delegatov.

[Slika na strani 29]

Vsi so uživali v duhovnem programu in bili hvaležni prostovoljcem za njihovo marljivo delo.