Zakaj se Jezus ni vpletal v politiko?

V MISLIH si naslikajte to, kar se je zgodilo leta 32 n. št. Dan se nagiba proti večeru. Jezus, napovedani Mesija, je že povsod znan po tem, da ozdravlja bolne in celo obuja mrtve. Danes je spet osupnil množico, ki je štela več tisoč ljudi, s tem da je storil izjemne čudeže in poučeval o Božjih naukih. Sedaj razvrsti lačne ljudi v manjše skupine. Potem ko moli k Jehovu, čudežno nahrani vse navzoče. Zatem zbere ostanke hrane, da se ne bi nič zavrglo. Kako se ljudje odzovejo? (Janez 6:1–13)

Ko vidijo njegove čudeže in to, kako dobro zna organizirati množice ter poskrbeti za njihove potrebe, sklenejo, da bi bil popoln kralj. (Janez 6:14) Njihov odziv ni presenetljiv. Ne pozabimo, da so hrepeneli po dobrem, učinkovitem vladarju; njihova ljubljena domovina je bila namreč podvržena zatiralski vladi tujih sil. Zato so pritiskali na Jezusa, naj se prične politično udejstvovati. Z vsem tem v mislih si poglejmo njegov odziv.

»Ker pa je Jezus vedel, da bodo vsak čas prišli in ga prijeli, da bi ga postavili za kralja, se je čisto sam spet umaknil na goro,« piše v Janezu 6:15. Jezusovo stališče je bilo zelo jasno. Odločno se je uprl temu, da bi se vpletel v politiko dežele, v kateri je živel. In svojega stališča ni nikoli spremenil. Tudi svojim sledilcem je rekel, naj tako ravnajo. (Janez 17:16) Zakaj je bil odločen v političnih zadevah ostati nevtralen?

Zakaj je bil Jezus nevtralen?

Jezusova nevtralnost glede politike tega sveta je trdno temeljila na svetopisemskih načelih. Razmislimo le o dveh od njih.

»Človek gospoduje človeku v njegovo nesrečo.« (Pridigar 8:9) Tako Sveto pismo povzame zgodovino človekovega vladanja. Upoštevajmo, da je Jezus obstajal kot duhovno bitje v nebesih že veliko prej, preden je prišel na zemljo. (Janez 17:5) Zato je vedel, da človek, pa naj ima še tako dobre namene, ne more ustrezno poskrbeti za potrebe milijard ljudi; Bog ga ni za to ustvaril. (Jeremija 10:23) Jezus je vedel, da problemov človeštva ne bodo mogle rešiti človeške vladavine, ampak jih bo rešilo nekaj drugega.

»Ves svet [. . .] leži v oblasti Hudobnega.« (1. Janezovo 5:19) Ali se vam ta izjava zdi osupljiva? Mnogim se zdi. V mislih imajo namreč iskrene ljudi, ki se potegujejo za položaj v vladi, ker želijo svet izboljšati in ga narediti bolj varnega. Toda naj imajo še tako dobre namene in si še tako zelo prizadevajo, ne morejo preprečiti, da na svet ne bi vplival nekdo, ki ga je Jezus imenoval »vladar tega sveta«. (Janez 12:31; 14:30) Zato je Jezus nekemu političnemu veljaku rekel: »Moje kraljestvo ni del tega sveta.« (Janez 18:36) Jezus je bil bodoči kralj Božje nebeške vlade. Če bi se pričel vpletati v politiko, ne bi bil več zvestovdan vladi svojega Očeta.

Ali je Jezus potemtakem učil, da njegovi sledilci nimajo nobenih dolžnosti do zemeljskih vlad? Prav nasprotno, učil jih je, kako lahko najdejo pravo ravnovesje med odgovornostmi, ki jih imajo do Boga, in tistimi, ki jih imajo do posvetnih oblasti.

Jezus je spoštoval posvetno oblast

Jezusa so med poučevanjem v templju nasprotniki skušali spraviti v brezizhoden položaj,  ko so ga vprašali, ali naj bi ljudje plačevali davke. Če bi odgovoril z ne, bi ga lahko obtožili uporništva, poleg tega bi lahko s tem teptane ljudi, ki so se neznansko želeli osvoboditi zatiralskega rimskega jarma, celo podžgal k uporu. Če pa bi odgovoril z da, bi mnogi sklenili, da opravičuje krivično ravnanje, ki ga morajo prenašati. Jezusov odgovor je bil povsem uravnovešen. Rekel je: »Dajte [. . .] cesarju, kar je cesarjevega, Bogu pa, kar je Božjega.« (Luka 20:21–25) Torej imajo Jezusovi sledilci odgovornosti tako do Boga kot do cesarja oziroma posvetnih oblasti.

Vlade do neke mere vzdržujejo red. Od državljanov upravičeno pričakujejo, da bodo pošteni, da bodo plačevali davke in spoštovali zakone. Ali je Jezus živel v skladu s svojimi besedami, da je treba dati »cesarju, kar je cesarjevega«? Jezusa so vzgajali starši, ki so bili poslušni zakonu, tudi kadar to ni bilo enostavno. Na primer, ko so Rimljani izdali odlok o popisu prebivalstva, je Jožef s svojo ženo Marijo, ki je bila takrat noseča, odšel v kakih 150 kilometrov oddaljeni Betlehem. (Luka 2:1–5) Tudi Jezus je bil poslušen zakonu in je celo plačeval davke, ki jih ni bil dolžan plačevati. (Matej 17:24–27) Poleg tega je skrbno pazil, da je glede svetnih zadev ostal znotraj meja avtoritete, ki jo je imel. (Luka 12:13, 14) Lahko bi rekli, da je spoštoval vladno kolesje, čeprav ni bil del njega. Kaj pa je mislil z besedami, da je treba dati »Bogu [. . .], kar je Božjega«?

Kako je Jezus dajal Bogu, kar je Božjega

Jezusa je nekoč nekdo vprašal, kateri je najpomembnejši od zakonov, ki jih je  Bog dal ljudem. Odgovoril je: »‚Ljubi Jehova, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso svojo dušo in z vsem svojim umom.‘ To je največja in prva zapoved. Druga, ki je tej podobna, pa je: ‚Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe.‘« (Matej 22:37–39) V zvezi z dajanjem Bogu, kar je Božjega, je Jezus učil, da je prva stvar, ki jo dolgujemo Bogu, ljubezen – in to takšna ljubezen, ki zajema popolno vdanost, vdanost iz vsega srca.

Ali je mogoče tako ljubiti dve različni stvari? Ali smo lahko nekoliko vdani Bogu Jehovu in njegovi nebeški vladi, nekoliko pa zemeljski vladavini? Jezus je povedal naslednje načelo: »Nihče ne more sužnjevati dvema gospodarjema: ker ali bo enega sovražil in drugega ljubil ali pa se bo enega držal in bo drugega zaničeval.« (Matej 6:24) Jezus je tukaj sicer govoril o tem, ali je mogoče biti vdan tako Bogu kot bogastvu, vendar je bil očitno prepričan, da isto načelo velja tudi, ko gre za vpletanje v politiko, in enako so menili njegovi sledilci v prvem stoletju.

Najstarejši nam dostopni zapisi potrjujejo, da prvi Jezusovi sledilci niso sodelovali v politiki. Ker so častili samo Tistega, ki ga je častil tudi Kristus, niso hoteli priseči zvestobe Rimu in rimskemu cesarju, opravljati vojaške službe niti sprejeti kakšne javne funkcije. Zato so bili zelo osovraženi. Včasih so jih obtoževali, da so sovražniki človeškega rodu. Ali je bila ta obtožba upravičena?

Pravi kristjani se zanimajo za soljudi

Kot smo omenili, je Jezus dejal, da je druga največja Božja zapoved »Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe«. Očitno noben pravi Kristusov sledilec ne sme sovražiti drugih  ljudi. Jezus je imel druge rad; zanje se je razdajal in jim pomagal celo pri čisto osnovnih, vsakodnevnih rečeh. (Marko 5:25–34; Janez 2:1–10)

Toda po čem je bil najbolj znan? Čeprav je delal marsikaj osupljivega – ozdravljal ljudi, nahranil tisoče in celo obujal mrtve – mu niso rekli zdravnik ali kaj podobnega. Imenovali so ga Učitelj, in to povsem upravičeno. (Janez 1:38; 13:13) Jezus sam je pojasnil, da je na zemljo prišel predvsem zato, da bi učil o Božjem kraljestvu. (Luka 4:43)

Zato se pravi Kristusovi sledilci posvečajo istemu delu, ki mu je bil predan njihov Gospod, ko je služil na zemlji – tudi oni razglašajo dobro novico o Božjem kraljestvu. Jezus Kristus je zapovedal vsem pravim kristjanom, naj o tem Kraljestvu poučujejo ljudi po vsem svetu. (Matej 24:14; 28:19, 20) Ta nebeška vlada, ki ne bo nikoli postala pokvarjena, bo vladala nad vsem Božjim stvarstvom po zakonu ljubezni. Izpolnila bo Božjo voljo – odstranila bo celo trpljenje in smrt! (Matej 6:9, 10; Razodetje 21:3, 4) Prav nič ni presenetljivo, da je Kristusovo sporočilo v Svetem pismu imenovano »dobra novica«. (Luka 8:1)

Morda iščete prave sledilce Jezusa Kristusa. Kako bi jih lahko prepoznali? Ali se vpletajo v politiko tega sveta ali pa je njihovo glavno poslanstvo to, da oznanjujejo in poučujejo ljudi o Božjem kraljestvu, kar je delal tudi Jezus?

Ali bi radi več izvedeli o Božjem kraljestvu in o tem, kako lahko že sedaj vpliva na vaše življenje? Spodbujamo vas, da navežete stik z Jehovovimi pričami v vašem kraju ali pa obiščete njihovo uradno spletno stran www.watchtower.org.

[Okvir/slike na straneh 24, 25]

Ali Jehovove priče pomagajo drugim ljudem?

Jehovove priče so politično nevtralni. Kljub temu si močno prizadevajo pomagati ljudem vseh ras in vsakršnega porekla. Poglejmo nekaj primerov:

▪ Jehovove priče so skupina več kot sedem milijonov prostovoljcev, ki letno namenijo več kot 1,5 milijarde ur temu, da poučujejo ljudi o Svetem pismu in o tem, kako jim lahko ta knjiga pomaga premagati škodljive navade in ravnanje, zgraditi srečno družino in tudi drugače izboljšati življenje.

▪ Tiskajo in razdeljujejo brezplačno literaturo v več kot 500 jezikih, tudi v takšnih, v katerih še ni nobene druge publikacije.

▪ Šolajo ljudi za govorjenje v javnosti, kar je že milijonom pomagalo, da so se naučili izražati jasno in taktno.

▪ Organizirajo opismenjevalne programe, ki so pomagali že na desettisoče ljudem po vsem svetu, da so se naučili brati in pisati.

▪ Po vsem svetu so ustanovili več kot 400 regionalnih gradbenih odborov, ki pomagajo prostovoljcem, da si pridobijo veščine v gradbeništvu, ki jih potrebujejo pri gradnji centrov za biblijsko izobraževanje. V zadnjem desetletju so zgradili več kot 20.000 zgradb, namenjenih čaščenju, ki se imenujejo kraljestvene dvorane.

▪ Po vsem svetu pomagajo žrtvam naravnih nesreč, pri čemer priskočijo na pomoč tako Pričam kot tudi drugim ljudem. V obdobju dveh let po nedavnem divjanju uničevalnih orkanov v Združenih državah Amerike so prostovoljci Jehovovih prič obnovili oziroma ponovno zgradili več kot 90 kraljestvenih dvoran in 5500 domov.

[Slika na strani 23]

Ko so ljudje pritiskali na Jezusa, naj se prične politično udejstvovati, se je »umaknil na goro«.