ŽE SÁMO zakonsko življenje je lahko izziv, toda kadar eden od zakoncev kronično zboli, medtem ko je drugi zdrav, se težave utegnejo pomnožiti. * Ali skrbite za bolnega zakonca? Če je tako, ali vas skrbijo vprašanja, kot so: Kako bom zmogel vse skupaj, če se bo zakončevo zdravstveno stanje še naprej slabšalo? Koliko časa bom lahko skrbel za zakonca, obenem pa še pripravljal hrano, pospravljal po stanovanju ter hodil v službo? Zakaj se počutim krivega, ker sem zdrav jaz?

Če pa bolezen tare vas, in ne vašega zakonca, se morda sprašujete: Kako se lahko spoštujem, ko pa nisem zmožen opravljati svojih odgovornosti? Ali sem zaradi svoje bolezni zakoncu v nadlego? Ali je najine skupne sreče konec?

Na žalost nekateri zakoni zaradi pritiska, ki ga povzroča kronična bolezen, razpadejo. Vendar to še ne pomeni, da je vaš zakon obsojen na propad.

Mnogi zakoni se obdržijo in celo uspevajo kljub kronični bolezni. Razmislite denimo o zakoncih Jošiakiju in Kazuko. Jošiaki zaradi poškodbe hrbtenice ne more narediti niti najmanjšega giba, ne da bi mu kdo pomagal. Kazuko pojasnjuje: »Moj mož potrebuje pomoč pri vsem. Ker ga negujem sama, me bolijo vrat, ramena in roke, zato se moram pogosto ambulantno zdraviti pri ortopedu. Velikokrat čutim, da takšna nega presega moje moči.« Kljub tem težavam Kazuko pravi: »Najina vez se je utrdila.«

Kaj je potem ključ do sreče v takšnih okoliščinah? Eno je to, da tisti, ki v zakonu, kolikor se da, ohranjajo zadovoljstvo, na bolezen gledajo kot na napadalca, ki ne ogroža zgolj bolnega zakonca, temveč oba skupaj. Konec koncev, če je bolan en zakonec, to močno vpliva  na oba, četudi na vsakega drugače. Ta odnos, v katerem sta mož in žena odvisna drug od drugega, je opisan v 1. Mojzesovi 2:24, kjer piše: »Moški [bo] zapustil očeta in mater ter se bo držal svoje žene, in bosta eno telo.« Torej, če ima zakonec kronično telesno bolezen, je bistveno, da se mož in žena s tem spoprimeta skupaj.

Poleg tega raziskave kažejo, da zakonski pari, ki kljub kronični bolezni ohranjajo dober medsebojni odnos, lažje sprejmejo svoje okoliščine in se naučijo učinkovito prilagoditi nanje. Mnoge spretnosti, ki si jih pridobijo, so v skladu s svetopisemskimi nasveti, ki nikoli ne zastarajo. Razmislite o naslednjih treh predlogih.

»Bolje je dvema kakor enemu,« piše v Pridigarju 4:9. Zakaj? Naslednja vrstica pojasnjuje: »Če eden pade, ga lahko njegov tovariš vzdigne.« Ali svojega zakonca »vzdignete« z izrazi cenjenja?

Ali bi lahko razmislila o tem, kako bi praktično pomagala drug drugemu? Jong, čigar žena je delno paralizirana, pravi: »Do žene skušam biti obziren ob vsaki priložnosti. Kadar sem žejen, pomislim, da je morda žejna tudi ona. Če želim iti ven, da bi užival v lepi naravi, jo vprašam, ali bi šla z menoj. Deliva si bolečino in skupaj vztrajava v najinih okoliščinah.«

Če pa ste vi tisti, ki ste deležni pomoči svojega zakonca, ali lahko kaj sami postorite zase, ne da bi ogrožali svoje zdravje? Če je tako, vam to utegne okrepiti samozavest in lahko prispeva k temu, da bo vaš zakonec lažje še naprej skrbel za vas.

Zakaj ne bi vprašali zakonca, česa si on želi, namesto da bi sklepali, da sami najbolje veste, kako pokazati obzirnost do njega? Nataša, ki smo jo omenili v uvodu, je svojemu možu navsezadnje povedala, kako se počuti, ker ji nič ne pove glede družinskega finančnega stanja. Njen mož si sedaj prizadeva, da glede tega ni tako redkobeseden.

»Vse ima svoj čas,« je napisal modri kralj Salomon. (Pridigar 3:1) Vendar je morda videti, da je nemogoče ohranjati uravnovešen urnik, glede na to, kako moteče lahko kronična bolezen vpliva na vsakodnevno družinsko življenje. Kaj lahko storita, da bi svoj urnik vsaj malo uravnovesila?

Redno si lahko vzameta čas, ko se ne bosta ukvarjala z resnimi skrbmi, ki so povezane z zdravjem. Ali bi lahko še vedno uživala v nekaterih rečeh, ki sta jih počela skupaj, preden se je pojavila bolezen? Če ne, katerih novih aktivnosti bi se lahko lotila? Lahko bi bilo kaj preprostega, na primer to, da bereta drug drugemu, ali pa kaj zahtevnejšega, kot je denimo učenje novega jezika. Če bosta skupaj počela reči, na katere bolezen ne vpliva, vaju bo to še bolj povezalo kot »eno telo« in bosta srečnejša.

Da bi ohranila uravnovešenost, vama bo pomagalo tudi druženje z drugimi. V Svetem pismu v Pregovorih 18:1 piše: »Kdor se osamlja, gre za lastnimi sebičnimi željami in nasprotuje vsej modrosti.« Ali ste v tej vrstici opazili, da utegne osamitev slabo vplivati na duševno počutje? Nasprotno pa vaju lahko občasno druženje z drugimi spravi v dobro voljo in vama pomaga, da na življenje zopet gledata v pozitivni luči. Zakaj ne bi prevzela pobude in povabila koga k sebi na obisk?

Včasih pa se težave z uravnovešenostjo pojavijo pri zdravem zakoncu. Nekateri si naprtijo preveč dela, se sčasoma izčrpajo in tako ogrozijo svoje lastno zdravje. Na koncu lahko  pride celo do tega, da niso več zmožni skrbeti za svojega ljubljenega zakonca. Če torej skrbite za zakonca, ki ima kronično bolezen, ne prezrite svojih potreb. Redno si utrgajte čas samo zase, da si boste nabrali novih moči. * Nekateri so ugotovili, da nanje dobro vpliva, če se o svojih skrbeh kdaj pa kdaj pogovorijo z zaupnim prijateljem istega spola.

V Bibliji je zapisano svarilo: »Ne govori ‚Zakaj so bili prejšnji dnevi boljši od sedanjih?‘« (Pridigar 7:10) Zato se ogibajta nenehnega razmišljanja o tem, kako bi bilo vse drugače, če ne bi bilo te bolezni. Imejta v mislih, da smo v tem svetu vsi tako ali drugače prikrajšani za popolno srečo. Bistveno je, da sprejmeta svoje okoliščine in jih, kolikor se da, obrneta sebi v prid.

Kaj vama lahko pri tem pomaga? Pogovarjajta se o tem, kako vse sta blagoslovljena. Veselita se že najmanjšega izboljšanja zdravstvenega stanja. Najdita kaj, kar vaju bo veselilo, in si postavita dosegljive skupne cilje.

Zakonca Šodži in Akiko upoštevata omenjene nasvete, kar jima zelo koristi. Nekoliko za tem, ko so Akiko diagnosticirali fibromialgijo, sta morala pustiti posebno dodelitev, ki sta jo imela kot polnočasna biblijska učitelja. Ali sta bila razočarana? Seveda. Toda Šodži vsakomur, ki se znajde v podobnih okoliščinah, svetuje: »Ne razmišljajte o tem, česar ne morete več početi, saj bi vam to le jemalo pogum. Ostanite pozitivni. Tudi če imata oba upanje, da se bo vajino življenje nekega dne vrnilo v normalni tir, se osredinita na vajine sedanje razmere. Zame to pomeni, da se posvečam ženi in ji pomagam.« Takšni praktični nasveti lahko koristijo tudi vam, če vaš zakonec potrebuje posebno skrb.