Ali si je mogoče pridobiti vero v Stvarnika?

»KO SEM razmišljal o možnosti, da bi obstajal Stvarnik, me je razjezila misel, da nekdo morda ima moč preprečiti človeško trpljenje, vendar je ni pripravljen uporabiti!« Tako se je izrazil nekdanji ateist, ki je v holokavstu izgubil družino. In prav gotovo ni edini, ki je tako razmišljal.

Mnogi ob doživljanju krutosti težko verjamejo v Boga oziroma se tolažijo z mislijo, da Bog ne obstaja. Kateri so glavni razlogi za to, da nekateri ne verjamejo v Boga? Ali ne bi bilo človeštvo na boljšem brez Boga oziroma religije, kakor menijo nekateri? Ali si lahko ateist pridobi vero v ljubečega Stvarnika?

Religiji je spodletelo

Ironija je, da je glavni vzrok za ateizem pravzaprav religija. Zgodovinar Alister McGrath pojasnjuje: »Tisto, kar ljudi žene v ateizem, je predvsem močan odpor do ekscesov in napak v organizirani religiji.« V ozadju vojn in nasilja pogosto nastopa ravno religija. Ateist in filozof Michel Onfray v svojem pisanju razpravlja o tem, kako je mogoče, da je ena in ista verska knjiga lahko navdih dvema vrstama ljudi, tistim, ki »stremijo k svetništvu«, in tistim, ki »počenjajo nečloveške krutosti«, to je teroristom.

Mnogim ljudem je stik z religijo pustil grenak priokus. Bertil, mlad Šved, je med služenjem vojaškega roka slišal, kako se je kurat v opravičevanju nasilja skliceval na Jezusovo opozorilo, da bodo tisti, ki primejo za meč, z mečem tudi pokončani. Kurat je menil, da mora nekdo vihteti ta meč, torej mora biti vojak Božji služabnik! (Matej 26:52) *

Bernadette, ki so ji med drugo svetovno vojno v Franciji ubili očeta, se spominja, kako je bila ogorčena nad besedami, ki jih je na pogrebu njene triletne sestrične izrekel duhovnik: »Bog je tega otroka vzel k sebi za angela.« Bernadette je kasneje rodila otroka z motnjo v duševnem in telesnem razvoju, in tudi takrat od cerkve ni dobila nobene tolažbe.

Ciaránu, ki je odraščal tako rekoč sredi nasilja na Severnem Irskem, se je upiral nauk o peklenskem ognju. Nekdaj je izjavljal, da sovraži vsakega Boga, ki je odgovoren za takšno hudobnost, in Ga izzival, da naj ga, če obstaja, udari. Ciarán ni edini, ki čuti močan odpor do takšnih krutih cerkvenih naukov. Pravzaprav so morda bile prav cerkvene dogme tiste, ki so utrle pot teoriji o evoluciji. Po besedah Alisterja McGratha so se Darwinu porodili dvomi o obstoju Boga zaradi »notranjega odpora« do nauka o peklenskem ognju, ne pa zaradi prepričanosti o evoluciji. McGrath tudi omenja, da je Darwin »zelo žaloval za svojo umrlo hčerko«.

Za nekatere je vera sopomenka za umsko brezdelje in fanatizem. Irina, ki so se ji priskutile prazne verske pridige in dolge litanije, pripoveduje: »Zdelo se mi je, da verni ljudje ne razmišljajo.« Louis, ki je čutil odpor do barbarskih dejanj verskih fanatikov, pa je zavzel bolj ostro stališče: »Potem ko mi je religija leta kazala svoj dolgočasni obraz, mi je sedaj odkrila še svoj odvratni obraz. Pričel sem srdito nasprotovati vsakršni religiji.«

 Ali so ljudje brez Boga res na boljšem?

Potemtakem ni presenetljivo, da mnogo ljudi na religijo gleda kot na zaviralca človekovega napredka in miru. Nekateri se celo sprašujejo, ali ne bi bilo človeštvo na boljšem brez Boga in religije. Toda mar ne bi takšno celostno zavračanje verskih nazorov prineslo drugih problemov?

Filozof Voltaire, ki je živel v 18. stoletju, je ogorčeno nasprotoval nečednostim, ki jih je uganjala pokvarjena cerkev v njegovih dneh. Vseeno pa je menil, da je obstoj Najvišjega bitja bistvenega pomena za naš moralni čut. Kasneje je nemški filozof Friedrich Nietzsche objavil znameniti izrek »Bog je mrtev«, a hkrati ga je bilo strah moralnega vakuuma in morebitnih posledic, do katerih bi lahko prišlo zaradi ateističnega mišljenja. Ali so bili takšni strahovi upravičeni?

Pisec Keith Ward opaža, da barbarstev, odkar je človeštvo stopilo v moderno dobo, ni manj, temveč so se »razbohotila toliko, kot si prej ni bilo mogoče niti zamisliti«. Človeštvo se z uvajanjem ateizma tudi ni osvobodilo napak, ki izvirajo iz človeške narave, kot sta denimo podkupljivost in nestrpnost. Vsled teh dejstev mnogi razmišljujoči ljudje, celo ateisti, priznavajo, da je vera v Boga v moralnem pogledu koristna.

Keith Ward poudarja, da je vpliv vere v Boga koristen, ko pravi: »Vera v človeku nenehno zbuja moralno nujo oziroma odgovornost, da skrbi za svet, ki ga je ustvaril Bog.« Številne nedavne raziskave nakazujejo, da je med verniki več altruizma oziroma nesebičnosti, ta pa do neke mere prispeva k zadovoljstvu. Takšni izsledki podkrepijo naslednje načelo, ki ga je izrekel Jezus: »Dajati osrečuje bolj kakor prejemati.« (Apostolska dela 20:35)

Na nekega nekdanjega ateista, ki je zaposlen kot socialni delavec, je naredila vtis Biblija s svojo zmožnostjo, da vpliva na življenja. Zato je dejal: »Glede na to, da sem mnogo let s kaj malo uspeha skušal pomagati ljudem, da bi spremenili vedenje, s katerim so škodovali sebi in drugim, me je presenetilo, kako korenito se lahko ljudje spremenijo na bolje. Prav tako sem spoznal, da so bile te spremembe trajne.«

Kljub temu se lahko veri v Boga po mnenju nekaterih ateistov pripiše zdaleč več pokolov in spopadov kot pa dobrote in altruizma. Morda priznavajo, da vera na nekatere dobro vpliva, toda sami ostajajo močno skeptični. Zakaj?

Nadaljnji razlogi za dvome

Mnogi so naučeni, da je evolucija dokazano dejstvo. Vzemimo za primer Anilo, ki se je izobraževala v ateistični Albaniji. »V šoli so nas učili, da je verjeti v Boga naivno in nazadnjaško,« se spominja. »Redno sem se učila o čudovitih značilnostih rastlin in drugih živih bitij, toda vse to sem pripisovala evoluciji, saj je bilo tako videti, da razmišljamo v skladu z znanostjo.« Anila danes priznava, da je bilo »predložene dokaze treba sprejeti brez ugovora«.

 Druge morda ovira zagrenjenost. Jehovove priče pogosto naletijo na takšno stališče, ko ljudem od vrat do vrat govorijo o upanju, ki ga daje Biblija. Tako je tudi prej omenjenega Bertila obiskal neki mlad Pričevalec. Bertil se spominja, da si je takrat rekel: Ubogi fanatik. Nisi prišel na prava vrata! Nato doda: »Povabil sem ga k sebi in pričel dajati duška svojemu gnevu do Boga, Biblije in religije.«

Gusa iz Škotske so jezile krivice. Sprva je v pogovorih z Jehovovimi pričami zelo rad polemiziral in izzival. Postavljal je vprašanja, ki so bila podobna vprašanjem hebrejskega preroka Habakuka, ki je Bogu dejal: »Zakaj mi daješ gledati húdo in zakaj opazuješ krivico?« (Habakuk 1:3)

Ljudi že dolgo bega tudi to, da se Bog na videz ne zmeni za hudobijo. (Psalm 73:2, 3) Francoska pisateljica Simone de Beauvoir je nekoč izjavila: »Lažje mi je bilo razmišljati o svetu brez stvarnika, kakor o stvarniku, odgovornem za vsa protislovja, ki so v tem svetu.«

Toda ali to, da mnoge religije ne znajo razložiti teh protislovij, pomeni, da razlaga ne obstaja? Gus je dejal, da je naposled našel »zadovoljivo pojasnilo o tem, zakaj mora vsemogočni Stvarnik za kratek čas dopuščati človeško trpljenje«. To je bil zanj, kakor se je sam izrazil, pomemben korak. *

Nekateri posamezniki, ki se izpovedujejo za ateiste, dejansko utegnejo dvomiti o evoluciji, morda se zavedajo svojih duhovnih potreb in morebiti celo molijo. V nadaljevanju si poglejmo, kaj je nekatere ateiste in agnostike navedlo, da so podrobneje razmislili o tej temi in sčasoma stkali tesen odnos s svojim Stvarnikom.

Kaj jim je pomagalo pridobiti si vero v Stvarnika?

Bertila je mladenič, ki se je oglasil pri njem, skušal privesti do logičnega sklepa tako, da mu je pojasnil, kakšna velikanska razlika obstaja med pravim krščanstvom in vero, kakršno imajo tisti, ki so kristjani le po imenu. Bertil pojasnjuje, kaj je poleg  dokazov za obstoj Stvarnika naredilo nanj še večji vtis: »Občudoval sem ga, ker je bil kljub moji trmoglavosti z menoj potrpežljiv. [. . .] Ves čas je bil povsem miren in vedno mi je prinesel kakšno literaturo, bil pa je tudi dobro pripravljen.« *

Svetlana, ki je bila pod vplivom evolucije in komunizma, je bila prepričana, da preživijo le najmočnejši. Vseeno pa ji takšen surov pogled na življenje ni bil všeč. K njeni zbeganosti je še bolj prispevalo to, kar se je učila na zdravstveni šoli: »Pri pouku o ateizmu so nas učili, da preživijo le najmočnejši. Toda pri predmetih iz medicine smo se učili, da moramo šibkim pomagati.« Poleg tega se je spraševala, zakaj ljudje, ki naj bi bili evolucijsko naprednejši od opic, trpijo za čustvenimi težavami, opice pa teh težav nimajo. Razlaga za ti protislovji je prišla od nepričakovanega vira: »Babica mi je iz Biblije pojasnila, da je za negativna čustva kriva naša nepopolnost.« Poleg tega je bila Svetlana navdušena, ko je spoznala, kako Biblija odgovarja na vprašanja, kot je denimo, zakaj pošteni ljudje trpijo.

Leif, po rodu Skandinavec, je trdno verjel v evolucijo, za Biblijo pa je menil, da je knjiga pravljic. Toda nekega dne je njegov prijatelj omajal to prepričanje z vprašanjem: »Ali se zavedaš, da samo ponavljaš tisto, kar govorijo drugi, o Bibliji pa pravzaprav ne veš ničesar?« Leif pojasnjuje, kako so te besede vplivale nanj: »Zavedel sem se, da še nikoli nisem preveril nauka o evoluciji, ampak sem ga v celoti sprejemal kot dejstvo. [. . .] Mislim, da je ena od reči, ki lahko ateistu pomagajo, da se zamisli nad svojim prepričanjem, tudi ta, da se seznani z biblijskimi prerokbami in njihovo izpolnitvijo.« (Izaija 42:5, 9)

Ciarán, ki smo ga omenili prej, je bil po več letih sodelovanja v politiki razočaran. Ko je razmišljal o življenju, ga je prešinila misel, da bi lahko le močan in ljubeč Bog rešil težave, ki pestijo zemljo, in mu pokazal pot iz osebne stiske. Po tihem je hrepenel: Oh, kako si želim, da bi našel takšnega Boga. Ko mu je bilo zelo težko, je molil: »Če si tam in me slišiš, mi nekako daj to vedeti in mi pokaži, kako se lahko osvobodim stisk in kako se lahko človeška družina reši trpljenja.« Nekaj dni kasneje je na njegova vrata potrkal eden od Jehovovih prič. Ta mu je iz Biblije pokazal, da na človeške vladavine vplivajo hudobne sile. (Efežanom 6:12) Razlaga se je ujemala s tem, kar je opažal Ciarán sam, in je prebudila njegovo radovednost. Sčasoma si je s preučevanjem Biblije okrepil vero v ljubečega Stvarnika.

Človekov Stvarnik in vi

Verska hinavščina, ateistični nauki, kot je evolucija, in razmah hudobije so vzrok, da so mnogi pričeli dvomiti o obstoju Stvarnika oziroma ga celo zanikati. Vendar vam lahko Biblija, če ji dovolite, priskrbi zadovoljive odgovore na vprašanja, ki si jih zastavljate. Poleg tega razodeva Božji namen – to, da nam Bog namerava »dati mir, ne pa nesrečo,« da nam hoče dati »prihodnost in upanje«. (Jeremija 29:11) Za Bernadette, ki je rodila otroka z motnjo v duševnem in telesnem razvoju in je dvomila o obstoju Stvarnika, je to upanje postalo kakor balzam za rane, katere ji je zadalo trpljenje.

Biblijsko pojasnilo o tem, zakaj Bog dopušča trpljenje, se je dotaknilo misli in srca mnogih nekdanjih ateistov. Če si vzamete čas in poiščete biblijske odgovore na takšna pomembna vprašanja, se lahko tudi vi prepričate, da obstaja Bog, ki v resnici »ni daleč nikomur izmed nas«. (Apostolska dela 17:27)

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 13]

Vprašanja, na katera evolucija nima odgovora

• Kako je lahko življenje nastalo iz nečesa, kar ni živo? (PSALM 36:9)

• Zakaj se živali in rastline razmnožujejo samo znotraj svoje vrste? (1. MOJZESOVA 1:11, 21, 24–28)

• Če smo ljudje potomci opic, torej nižje razvitih bitij, zakaj potem ni preživel noben višje razvit človečnjak? (PSALM 8:5, 6)

• Kako se lahko s teorijo, da preživijo le najmočnejši, pojasni altruizem? (RIMLJANOM 2:14, 15)

• Ali za človeštvo obstaja kakšno pravo upanje za prihodnost? (PSALM 37:29)

[Slike na straneh 12, 13]

Ali bi lahko ljubeč Bog ustvaril svet, v katerem otroci trpijo?

Zaradi verske hinavščine so se mnogi odvrnili od Boga.