Srečna kljub resni bolezni

Pripoveduje Paulette Gaspar

Čeprav sem ob rojstvu s svojimi približno tremi kilogrami imela ustrezno težo, je zdravnik vedel, da je z mano nekaj hudo narobe. Medtem ko sem se rojevala, se mi je zlomilo nekaj kosti. Imam namreč bolezen, ki se imenuje osteogenesis imperfecta in za katero je značilna krhkost kosti. Hitro so me poslali na operacijo, toda zdravniki so menili, da zame ni veliko upanja. Pričakovali so, da bom umrla v naslednjih 24 urah.

RODILA sem se v Canberri, v glavnem mestu Avstralije, 14. junija 1972. leta. Proti vsem pričakovanjem sem preživela svoj prvi dan. Toda potem sem dobila pljučnico. Zdravniki so menili, da bom tako ali tako umrla, zato mi niso dali nobenih zdravil in so se odločili, da bodo pustili, naj »gre narava svojo pot«. No, narava je šla svojo pot, in jaz sem preživela.

Lahko si samo predstavljam, kako težko je moralo biti takrat za moja starša. Dobronamerno medicinsko osebje jima je svetovalo, naj se name ne navežeta preveč, saj so bile možnosti, da bom preživela, zelo majhne. V bistvu se me v prvih treh mesecih, ko sem bila v bolnišnici, nista smela niti dotakniti. Tveganje, da bi me poškodovala, je bilo preveliko. Ko je postalo očitno, da bom preživela, so jima zdravniki predlagali, naj me dasta v dom za otroke s posebnimi potrebami.

Toda starša sta se odločila, da me vzameta domov. Moja mama je namreč takrat ravno pričela preučevati Biblijo z Jehovovimi pričami. Zaradi tega, kar se je naučila, se je čutila bolj odgovorno skrbeti zame. Toda gotovo ji ni bilo enostavno navezati se name, saj je vse svoje čustvene in fizične moči porabila za intenzivno negovanje, ki sem ga potrebovala. Nenehno sem bila v bolnišnici. Moje kosti so se zlomile že pri preprostih opravilih, na primer pri kopanju. Kost mi je lahko počila tudi, če sem samo kihnila.

Pričela sem toniti v depresijo

Ko sem odraščala, je bil moj stalni spremljevalec invalidski voziček. Da bi se učila hoditi, sploh ni prišlo v poštev. Kljub vsem težavam sta starša izjemno dobro skrbela za moje telesne potrebe.

Mama se je poleg tega po svojih najboljših močeh trudila, da bi me poučila o tolažilnem biblijskem sporočilu. Naučila me je na primer, da bo Bog v prihodnosti zemljo spremenil v raj, v katerem bodo vsi ljudje popolnoma duhovno, duševno in telesno zdravi. (Psalm 37:10, 11; Izaija 33:24) Toda odkrito mi  je tudi priznala, da si težko predstavlja, da bi bilo moje življenje lahko prijetno, dokler ne pride ta čas.

Najprej sem obiskovala šolo s prilagojenim programom. Učitelji mi niso postavili nobenih ciljev, jaz pa si jih tudi nisem. Že samo obiskovanje šole je postalo zame velik izziv. Veliko otrok je tam kruto ravnalo z mano. Pozneje sem pričela obiskovati običajno šolo. To, da sem se naučila shajati z drugimi, je od mene terjalo vse fizične, čustvene in umske moči. Kljub temu sem bila odločena, da dokončam teh 12 let izobraževanja.

Še posebej v letih, ko sem obiskovala srednjo šolo, sem razmišljala o tem, kako nesmiselno in prazno je videti življenje mojih sošolcev. Razmišljala pa sem tudi o tem, kar me je mama naučila iz Biblije. Vedela sem, da je to, kar mi je povedala, resnica. Toda biblijski nauki mi takrat niso segli do srca. Za nekaj časa sem se odločila, da bom svoje življenje zapolnila z zabavanjem in smehom, brez kakršne koli misli na jutri.

Pri 18-ih sem se odselila od doma in se nastanila v hiši, v kateri je živela skupina ljudi s posebnimi potrebami. Ta selitev je bila zame obenem vznemirljiva in zastrašujoča. Nova svoboda, neodvisnost, prijatelji in krasno družabno življenje, vse to je bilo zelo vabljivo. Veliko mojih prijateljev se je poročilo. Tudi jaz sem hrepenela po zakonskem partnerju in ljubezni. Toda zaradi mojega telesnega stanja je bilo zelo malo verjetno, da si bom našla zakonskega partnerja. To spoznanje me je potrlo.

Vendar za svoje stanje nisem nikoli krivila Boga. O njem sem že spoznala toliko, da sem vedela, da ne bi nikoli ravnal tako, da bi storil kar koli krivičnega. (Job 34:10) Skušala sem sprejeti svoje življenje takšno, kakršno je bilo. Kljub temu sem tonila vse globlje v depresijo.

Počasi, počasi okrevam

Še dobro, da je mama ugotovila, kaj se dogaja z mano, in je stopila v stik z nekim občinskim starešinom, ki je živel blizu mene. Poklical me je po telefonu in me povabil na krščanske shode v tamkajšnji kraljestveni dvorani Jehovovih prič. Poleg tega je neka sestra iz občine pričela z menoj vsak teden preučevati Biblijo.

To mi je priklicalo v spomin biblijske resnice, katere me je pred leti učila mama, in moj pogled na življenje je postajal bolj veder. Uživala sem v družbi sokristjanov. Toda že prej sem se naučila skrivati svoja čustva, saj sem se bala, da bi me kdo prizadel. Mislim, da je zaradi tega ljubezen do Boga težje prodrla globoko v moje srce. Kljub temu sem vedela, da je prav, da svoje življenje posvetim njemu. Tako sem se decembra 1991 v znamenje svoje posvetitve krstila.

Iz hiše, v kateri sem živela skupaj drugimi, ki imajo posebne potrebe, sem se preselila v svoje stanovanje. Ta sprememba je imela svoje prednosti kot tudi slabosti. Bila sem denimo zelo osamljena. In plašila me je misel, da utegne priti kakšen vsiljivec. Znova in znova sem tonila globoko v depresijo. Čeprav sem imela veder obraz in nasmeh na licu, pa v srcu ni bilo tako. Nujno sem potrebovala dobro in trdno prijateljstvo.

Mislim, da je Bog Jehova poskrbel za ravno takšno prijateljstvo. Starešine v občini, kateri sem pripadala, so prijazno uredili, da je Suzie, neka poročena sestra, še naprej preučevala Biblijo z mano. Suzie mi je bila več kot samo učiteljica. Postala je moja tesna prijateljica, ki jo imam zelo rada.

Suzie me je naučila, da sem o tem, kar sem spoznavala, govorila drugim – tako pri oznanjevanju od vrat do vrat kot pri neformalnem pričevanju. Tedaj sem pričela bolj ceniti Božje lastnosti. Čeprav sem bila krščena, še nisem  razvila globoke ljubezni do Boga. Ob neki priložnosti sem celo razmišljala o tem, da bi mu nehala služiti. To sem zaupala Suzie in pomagala mi je prebroditi krizo.

Suzie mi je tudi pomagala uvideti, da je za to, da sem se počutila nesrečno, večidel krivo druženje z nekaterimi, ki niso imeli močne ljubezni do Jehova. Zato sem si za prijatelje pričela izbirati duhovno zrele ljudi – še posebej starejše. Poleg tega sem bila z mamo v napetih odnosih; zato sem se od takrat dalje trudila obnoviti dober odnos z njo in svojim bratom. Bila sem presenečena, ker sem občutila srečo, ki je nisem še nikoli prej. Moji duhovni bratje in sestre, družina in predvsem Jehova so postali zame vir sreče in moči. (Psalm 28:7)

Nova kariera

Na nekem zborovanju sem slišala govor, v katerem je bilo poudarjeno, kakšne radosti doživljajo tisti, ki večino svojega časa posvečajo poučevanju drugih. Takrat sem pri sebi pomislila: »No, to bi lahko delala tudi jaz!« Seveda sem se zavedala, da bo to pravi preizkus mojih fizičnih moči. Toda o stvari sem v molitvi premislila in potem oddala prošnjo za polnočasno biblijsko učiteljico. Tako sem aprila 1998 pričela to svojo novo kariero.

Kako pa sodelujem v oznanjevanju glede na svoje telesno stanje? Po naravi sem zelo neodvisen človek in ne maram biti v breme drugim, tako da bi bila odvisna od njihove pomoči glede prevoza in česa drugega. Zato sta mi Suzie in njen mož Michael predlagala rešitev – kupi si motorno kolo! Toda kako bi lahko vozila motorno kolo? Kot lahko vidite na sliki, je moje motorno kolo narejeno po meri samo zame. In pri tem mi mojega drobnega, 19 kilogramov težkega telesa sploh ni treba dvigniti z invalidskega vozička!

Novopridobljena samostojnost mi omogoča, da obiščem ljudi in z njimi preučujem Biblijo, kadar to odgovarja njim in meni. Priznati moram, da se rada vozim z motornim kolesom in uživam, ko čutim veter na obrazu – ena od majhnih življenjskih radosti!

Rada pričnem pogovore z ljudmi, ki jih srečam na ulici in ki so v glavnem prijazni in spoštljivi do mene. V veselje mi je, da lahko drugim pomagam spoznavati Biblijo. Prijetne spomine imam na dogodek, ko sem od hiše do hiše oznanjevala z nekim visokim sooznanjevalcem. Ko je sooznanjevalec pozdravil stanovalko, se je ta zazrla vame in ga presenečeno vprašala: »Ali ona lahko govori?« Oba sva bruhnila v smeh. Ko sem ji nehala pričevati, je z gotovostjo vedela, da resnično lahko govorim!

Sedaj uživam v življenju in naučila sem se ljubiti Boga Jehova. Mami sem zelo hvaležna, da me je naučila biblijskih resnic, in z zaupanjem gledam naprej v bližnjo prihodnost, ko bo Bog vse naredil novo, tudi moje drobceno telo. (Razodetje 21:4, 5)

[Poudarjeno besedilo na strani 30]

»Skušala sem sprejeti svoje življenje takšno, kakršno je bilo. Kljub temu sem tonila vse globlje v depresijo.«