Kako daleč na vzhod so lahko šli misijonarji?

MANJ kot 30 let po Jezusovi smrti je apostol Pavel napisal, da se dobra novica oznanja »vsemu stvarjenju pod nebom«. (Kološanom 1:23) Teh njegovih besed ne smemo razumeti dobesedno, namreč da je vsak takrat živeči človek slišal dobro novico. Kljub temu je jasno, kaj je Pavel hotel reči s tem – krščanski misijonarji so oznanjevali široko po tedaj znanem svetu.

Kako daleč so se odpravili? Sveto pismo nam pokaže, da je lahko Pavel po zaslugi trgovskega ladjevja svojo oznanjevalsko dejavnost razširil daleč na zahod, vse do Italije. Ta neustrašni misijonar je hotel oznanjevati tudi v Španiji. (Apostolska dela 27:1; 28:30, 31; Rimljanom 15:28)

Kako pa je bilo z oznanjevanjem na drugi strani? Kako daleč na vzhod so potovali zgodnji kristjani? Ničesar ne moremo z gotovostjo trditi, saj Biblija o tem ne govori. Toda morda vas bo presenetilo, kako daleč so segale trgovske poti med Sredozemljem in Orientom v prvem stoletju. Ker so takšne poti obstajale, lahko, če nič drugega, sklepamo, da so bile možnosti za potovanje na vzhod dobre.

Aleksandrova zapuščina

Aleksander Veliki je s svojimi osvajalskimi pohodi prodiral na vzhod, skozi Babilonijo in Perzijo ter vse do Pandžaba v severni Indiji. Na teh pohodih so Grki spoznali obale, ki se raztezajo od izliva Evfrata v Perzijski zaliv do izliva Inda.

 Nedolgo zatem so v grški svet po Indijskem oceanu čez Rdeče morje pričele prihajati začimbe in kadilo. Nadzor nad to trgovino so sprva imeli indijski in arabski trgovci. Toda ko so egiptovski Ptolemajci razvozlali skrivnost monsunov, so se tudi sami spustili v trgovanje onstran Indijskega oceana.

Od maja do septembra pihajo na Indijskem oceanu stalni jugozahodni vetrovi, tako da lahko ladje od ustja Rdečega morja plujejo bodisi vzdolž južne obale Arabije ali pa neposredno na jug Indije. Od novembra do marca pihajo vetrovi v obratni smeri, kar olajša plovbo nazaj. Arabski in indijski pomorščaki so se več stoletij okoriščali teh vetrov, ko so z ladjami, otovorjenimi s kasijo, cimetom, nardo in poprom, pluli med Indijo in Rdečim morjem.

Pomorske poti do Aleksandrije in Rima

Ko so Rimljani osvojili dežele, ki so jim vladali Aleksandrovi nasledniki, je Rim postal najpomembnejše tržišče za dragoceno blago z Vzhoda, med drugim za slonovino iz Afrike, kadilo in miro iz Arabije, začimbe in drage kamne iz Indije in celo za svilo iz Kitajske. Ladje, ki so prinašale to blago, so plule v dve glavni pristanišči na egiptovski obali Rdečega morja – Bereniko in Mios Hormos. Iz obeh teh mest so imele karavane ustaljeno pot do Kopta na obrežju Nila.

Iz Kopta so blago poslali po Nilu, egiptovski glavni prometni žili, do Aleksandrije, kjer so ga naložili na ladje, namenjene v Italijo in še drugam. Druga pot do Aleksandrije je vodila skozi kanal, ki je blizu današnjega Sueza povezoval skrajni severni del Rdečega morja in Nil. Seveda je bil Egipt s svojimi pristanišči sorazmerno blizu deželam, v katerih je oznanjeval Jezus, in Judje so brez težav potovali tja.

Grški geograf Strabo iz prvega stoletja poroča, da je v njegovem času iz Mios Hormosa vsako leto odplulo 120 aleksandrijskih ladij, zato da bi trgovale z Indijo. Iz prvega stoletja se je ohranil navigacijski priročnik za to področje. Njegov avtor je bil verjetno grško govoreči egipčanski trgovec, ki je želel pomagati svojim stanovskim kolegom. Kaj lahko izvemo iz te staroveške knjige?

Ta vodnik, ki ga velikokrat omenjajo po njegovem latinskem imenu Periplus Maris Erythraei (Potovanje po Eritrejskem morju),  opisuje pomorske poti, ki so vodile tisoče kilometrov južno od Egipta, celo do Zanzibarja. V smeri proti vzhodu (vzdolž južne obale Arabije pa navzdol ob zahodni obali Indije do Šrilanke in nazaj gor ob vzhodni obali Indije vse do Gangesa) avtor navaja razdalje, sidrišča, trgovske postojanke, blago, s katerim so trgovali, in odnos domačinov do tujcev. Opisi v knjigi so točni in slikoviti, zaradi česar lahko sklenemo, da je avtor obiskal kraje, o katerih je pisal.

Zahodnjaški trgovci v Indiji

V Indiji so trgovcem z Zahoda rekli Javani. Glede na to, kar piše v Periplusu, je bila v prvem stoletju njihova pogosta destinacija mesto Muziris, ki je ležalo na jugu Indije, pri njeni konici. * Ti trgovci so vedno znova omenjeni v tamilskih pesmih iz prvih stoletij n. št. »Krasno grajene ladje Javanov so priplule z zlatom in se vrnile s poprom, Muziris se je napolnil z živžavom,« pravi ena od pesmi. Druga pesem prigovarja princu južne Indije, naj pije dišeče vino, ki so ga prinesli Javani. Indija je bilo dobro tržišče tudi za drugo blago z Zahoda, na primer za steklene izdelke, kovine, korale in tekstil.

Arheologi so našli veliko dokazov za to, da je Indija uvažala blago z Zahoda. Na primer v Arikameduju na jugovzhodni obali Indije so med drugim odkrili ostanke rimskih vrčev za vino in drugih posod, na katerih je bil pečat njihovih izdelovalcev, lončarjev iz Arezza v osrednji Italiji. »Domišljija sodobnega raziskovalca se razvname, ko iz mulja v Bengalskem zalivu dviguje črepinje z imeni obrtnikov, ki so imeli svoje lončarske peči na obrobju Arezza,« pravi neki pisec. O trgovanju med Sredozemljem in Indijo dodatno priča na kupe zlatih in srebrnih rimskih novcev, ki so jih našli na jugu Indije. Večina teh novcev izvira iz prvega stoletja n. št. in nosi podobo rimskih cesarjev Avgusta, Tiberija ali Nerona.

Možnost, da so rimski državljani na jugu Indije ustanovili stalne trgovske kolonije, postane še verjetnejša, če pretehtamo dokaze s starodavnega zemljevida. Do danes se je ohranila njegova kopija iz srednjega veka. Znana je po imenu Peutingerjev zemljevid in naj bi prikazovala rimski svet v prvem stoletju n. št. Na njej je označeno, da v Muzirisu  stoji tempelj, posvečen Avgustu. »Takšen objekt,« piše v knjigi o tej temi, »bi zgradili samo podložniki rimskega imperija in to predvidoma tisti, ki so živeli v Muzirisu ali ki so tam preživeli veliko časa.« (Rome’s Eastern Trade: International Commerce and Imperial Policy, 31 BC–AD 305)

Rimski zapisi omenjajo, da so Rim med Avgustovim vladanjem, od 27 pr. n. št. do 14 n. št., obiskala najmanj tri indijska odposlanstva. Kot piše v eni od študij na to temo, so »ta odposlanstva imela resen diplomatski namen«, namreč da se dogovorijo, kje bi lahko ljudje iz različnih dežel sklepali posle, kje bi lahko uvedli davke, kje bi lahko stanovali tujci in tako naprej.

Potovanja med Sredozemljem in Indijo v prvem stoletju n. št. torej niso bila nič nevsakdanjega ali nenavadnega. Krščanski misijonar bi se na severni obali Rdečega morja zlahka vzkrcal na ladjo, namenjeno v Indijo.

Še dlje od Indije?

Toda težko je dognati, kako daleč na vzhod so prišli sredozemski trgovci in popotniki in tudi kdaj jim je to prvič uspelo. Ne glede na to je razširjeno mnenje, da so nekateri zahodnjaki že pred prvim stoletjem n. št. pripotovali vse do Tajske, Kambodže, Sumatre in Jave.

Anali pozne dinastije Han, ki zajemajo obdobje od leta 23 n. št. do 220 n. št., časovno opredelijo eno takšnih potovanj. Leta 166 n. št. je odposlanstvo kralja dežele Dačin, ki mu je bilo ime An-Tun, prispelo na kitajski dvor in prineslo cesarju Huantiju tribut. Dačin je bilo kitajsko ime za rimski imperij, medtem ko je An-Tun očitno kitajski prevod imena Antonin, ki je bilo družinsko ime Marka Avrelija, takratnega rimskega cesarja. Zgodovinarji menijo, da ni šlo za uradno odposlanstvo, ampak zgolj za poskus podjetnih zahodnih trgovcev, da bi svilo namesto po posrednikih dobili neposredno od Kitajcev.

Vrnimo se na naše uvodno vprašanje: Kako daleč so lahko staroveške ladje odpeljale krščanske misijonarje v prvem stoletju? Do Indije in še dlje? Morda. Vsekakor je bilo sporočilo krščanstva toliko razširjeno, da je apostol Pavel lahko rekel, da »rojeva sad ter raste po vsem svetu« – to je vse do odročnih delov takrat znanega sveta. (Kološanom 1:6)

[Podčrtna opomba]

[Okvir/slika na strani 22]

Cesarjevo negodovanje

Leta 22 n. št. je rimski cesar Tiberij tožil nad neskončno nezmernostjo svojih rojakov. Zaradi njihove lahkomiselne sle po razkošju in zaradi neizmernega hlepenja rimskih matron po draguljih se je razsipavalo z bogastvom njegovega imperija in ga predajalo v roke »tujim ali sovražnim narodom«. Tudi rimski zgodovinar Plinij starejši (23–79 n. št.) se je pritoževal nad podobnimi izdatki. Pisal je: »Izračuni kažejo, da Indija, Seres [osrednja Kitajska] in Arabski polotok vzamejo našemu imperiju vsako leto najmanj sto milijonov sestercev – to je vsota, ki jo plačamo za svoje razkošje in naše ženske.« *

[Podčrtna opomba]

[Vir slike]

Museo della Civiltà Romana, Roma; Todd Bolen/Bible Places.com

[Okvir/slika na strani 23]

Od kod so trgovci dobivali blago

Jezus je govoril o »potujočem trgovcu, ki je iskal zelo lepe bisere«. (Matej 13:45) Tudi v knjigi Razodetje so omenjeni »potujoči trgovci«, ki so med drugim kupčevali z dragimi kamni, svilo, dišečim lesom, slonovino, cimetom, kadilom in kardamomom. (Razodetje 18:11–13) To blago je prihajalo iz dežel, ki so ležale vzdolž trgovskih poti vzhodno od Palestine. Dišeč les, kot je na primer sandalovina, je prihajal iz Indije. Dragocene bisere je bilo mogoče najti v Perzijskem zalivu, Rdečem morju in, glede na delo Periplus Maris Erythraei, tudi v bližini Muzirisa in Šrilanke. Biseri iz Indijskega oceana so bili verjetno najvišje kakovosti in tudi najdražji.

[Zemljevid na straneh 20, 21]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Nekatere trgovske poti, ki so povezovale Rim in Azijo v prvem stoletju.

Arezzo

Rim

SREDOZEMSKO MORJE

AFRIKA

Aleksandrija

EGIPT

Kopt

Reka Nil

Mios Hormos

Berenika

Zanzibar

Rdeče morje

Jeruzalem

ARABIJA

Reka Evfrat

BABILONIJA

Perzijski zaliv

PERZIJA

↓ Severovzhodni monsun

↓ Jugozahodni monsun

Reka Ind

PANDŽAB

Reka Ganges

Bengalski zaliv

INDIJA

Arikamedu

Muziris

ŠRILANKA

INDIJSKI OCEAN (ERITREJSKO MORJE)

KITAJSKA

IMPERIJ DINASTIJE HAN

TAJSKA

KAMBODŽA

VIETNAM

Sumatra

Java

[Slika na strani 21]

Model rimske tovorne ladje

[Vir slike]

Ladja: Pictorial Archive (Near Eastern History) Est.