Spodbujajte svojo družino s ‚prijetnimi besedami‘

DAVID je bil z vsako minuto bolj nejevoljen. V avtu je čakal ženo in ves čas pogledoval na svojo uro. Ko je njegova žena, Diana, končno prišla iz hiše, ni mogel zadržati jeze, ki se je nabirala v njem.

»Kako si me lahko pustila tako čakati?« je zavpil. »Vedno si pozna! Zakaj se ne moreš vsaj enkrat urediti pravočasno?«

Diano so te besede potolkle. Oblile so jo solze in stekla je nazaj v hišo. V tem trenutku se je David zavedel, da ga je polomil. Z izbruhom je zadevo samo še poslabšal. Kaj lahko naredi zdaj? Ugasnil je motor, globoko zavzdihnil in ji počasi sledil v hišo.

To, kar se je zgodilo v tem namišljenem primeru, se lahko zgodi tudi v resničnem življenju, kajne? Ali ste si že kdaj želeli, da bi lahko vzeli nazaj, kar ste rekli? Ko spregovorimo, ne da bi prej premislili, pogosto rečemo kaj, kar pozneje obžalujemo. Upravičeno Biblija pravi: »Pravičnega srce premišlja, kaj naj govori.« (Pregovori 15:28)

Toda kadar smo jezni, prestrašeni ali prizadeti, še posebej težko trezno premislimo, preden odgovorimo. Zlasti ko gre za bližnje družinske člane, se kakršen koli poskus, da bi izrazili svoja čustva, zlahka sprevrže v zvračanje krivde na drugega ali kritiziranje tega posameznika. To morda rani čustva ali izzove prepir.

Kaj lahko naredimo, da bi se pogovor boljše iztekel? Kako lahko obvladamo čustva, da nam ne bi ušla z vajeti? Nekaj uporabnih nasvetov lahko poiščemo pri biblijskem piscu Salomonu.

Premislite, kaj reči in kako to reči

Očitno so Salomona, medtem ko je v biblijski knjigi Propovednik razkrival streznjujočo resnico o ničevosti življenja, prevevala močna čustva. »Sovražil [sem] življenje,« je rekel. Nekoč ga je imenoval »ničemurnost ničemurna«. (Propovednik 2:17; 12:8) Kljub temu knjiga Propovednik ni seznam Salomonovih frustracij. Ni se mu zdelo primerno, da stvari preprosto pove takšne, kakršne so. V sklepnem delu knjige Salomon razkrije, da »si je prizadeval najti prijetne besede in točno zapisati besede resnice«. (Propovednik 12:10, NW) Drug prevod pravi, da »je skušal te stvari pojasniti kar najbolje in kar se da točno«. (Contemporary English Version)

Salomon se je očitno zavedal, da mora svoja čustva nadzirati. Dejansko je samega sebe spraševal: ‚Ali je to, kar nameravam povedati, povsem res oziroma ali je točno? Ali se bodo  te besede, če jih uporabim, drugim zdele prijetne, sprejemljive?‘ Z iskanjem ‚prijetnih besed‘ resnice je lahko preprečil čustvom, da bi zameglila njegove misli.

Njegovo prizadevanje ni obrodilo le literarne mojstrovine, ampak tudi zakladnico božansko navdihnjene modrosti o smislu življenja. (2. Timoteju 3:16, 17) Ali bi nam to, kako se je Salomon lotil razpravljanja o čustveno nabiti temi, lahko pomagalo boljše komunicirati z našimi ljubljenimi? Razmislimo o naslednjem primeru.

Naučite se brzdati svoja čustva

Predstavljate si, da se deček pobit vrne iz šole s spričevalom v roki. Oče pregleda spričevalo in vidi, da ima sin pri enem od predmetov negativno oceno. Ko pomisli, kolikokrat je fant odlašal z domačo nalogo, ga takoj obide jeza. Najraje bi izbruhnil: »Nič drugega kot len si! Če boš tako nadaljeval, ne bo nikoli nič iz tebe!«

Dobro bi bilo, da bi oče, preden bi negativnim čustvom dovolil, da vplivajo na njegov odgovor, samega sebe vprašal: ‚Ali je to, kar mislim, povsem res oziroma ali je točno?‘ To vprašanje mu lahko pomaga ločiti čustva od dejstev. (Pregovori 17:27) Ali iz sina res nikoli nič ne bo, ker mu en predmet povzroča težave? Ali je lenoba zanj značilna ali pa z domačo nalogo odlaša samo zato, ker snov težko razume? Biblija vedno znova poudarja, kako pomembno je razumno in stvarno gledati na zadeve. (Titu 3:2; Jakob 3:17) Da bi starši spodbudili svojega otroka, morajo govoriti to, kar je točno, »besede resnice«.

Poiščite prave besede

Ko se oče odloči, kaj bo rekel, se lahko vpraša: ‚Katere besede bi lahko izbral, da bodo mojemu sinu slišati prijetne, sprejemljive?‘ Res je, da ni lahko najti pravih besed. Toda starši morajo ohraniti v mislih, da so mladostniki pogosto nagnjeni k temu, da stvari vidijo ali črne ali bele. En spodrsljaj ali slabost morda dobi v njihovih očeh pretirano pomembnost in prične oblikovati njihovo samopodobo. Če se starši pretirano razburjajo, utegnejo s tem okrepiti otrokove negativne misli o sebi. V Pismu Kološanom 3:21 piše: »Ne dražite svojih otrok, da ne bodo postali malodušni.«

Z besedami, kot sta »vedno« in »nikoli«, se dejstva posplošijo ali prenapihnejo. Kakšno dostojanstvo še ostane otroku, ko eden od staršev reče »Nikoli ne bo nič iz tebe«? Če starši otroka velikokrat opredeljujejo s takšnimi kritičnimi besedami, se lahko zgodi, da bo pričel gledati nase kot na čisto zgubo. To mu bo seveda vzelo vso voljo, pa tudi res ni.

Ne glede na okoliščine je ponavadi veliko boljše poudariti pozitivne vidike. Oče iz naše ponazoritve bi sinu morda lahko rekel nekaj takega: »Vidim, da si vznemirjen zaradi negativne ocene. Toda vem, da si pri svojih nalogah navadno zelo priden. Zato se pogovoriva o tem predmetu in skušajva najti način, da bi rešila morebitne težave.« Oče lahko sinu zastavi tudi nekaj določnih vprašanj, da bi ugotovil, ali so v ozadju katere druge težave, in bi tako dognal, kako lahko svojemu sinu najbolje pomaga.

Takšen prijazen in premišljen pristop bo verjetno veliko učinkovitejši kot čustven izbruh. »Prijazne besede so,« kot nam zagotavlja Biblija, »sladke za dušo in zdrave za telo.« (Pregovori 16:24, Ekumenska izdaja) Otroci – pravzaprav vsi družinski člani – dobro napredujejo v mirnem, ljubečem okolju.

»Česar je srce polno«

Vrnimo se zdaj z mislimi k možu, ki smo ga omenili v ponazoritvi na začetku. Ali ne bi bilo boljše, če bi si vzel čas in poiskal »prijetne besede« resnice, namesto da je svojo nejevoljo stresel na ženo? Dobro bi bilo, da bi se mož, ki se znajde v takšni situaciji, vprašal: ‚Tudi če bi se moja žena res morala bolj potruditi, da bi bila točna, ali povsem drži, da  vedno zamuja? Ali je to najboljši trenutek, da spregovorim o tej zadevi? Ali ji bodo jezne, kritične besede res v spodbudo, da se bo želela izboljšati?‘ Če se zamislimo in si zastavimo takšna vprašanja, nam to lahko pomaga, da ne bi nenamerno prizadeli tistih, ki jih ljubimo. (Pregovori 29:11)

Kaj, če se pogovori v naši družini vedno znova sprevržejo v prepir? Morda je potrebno, da se zazremo globlje vase in razmislimo, kakšna čustva se skrivajo za našimi besedami. Kar rečemo, zlasti takrat ko smo napeti ali pod pritiskom, lahko veliko odkrije o tem, kakšni smo pravzaprav v notranjosti. Jezus je dejal: »Usta [. . .] govore to, česar je srce polno.« (Matej 12:34) Drugače povedano, naše besede so pogosto odsev naših najglobljih misli, želja in stališč.

Ali je naš pogled na življenje stvaren, optimističen in poln upanja? Potem bosta to verjetno odsevala ton in vsebina naših pogovorov. Ali smo nagnjeni k togosti, pesimizmu ali obsojanju? Če je tako, utegnemo drugim vzeti voljo bodisi s tem, kar rečemo, bodisi s tem, kako to rečemo. Morda se ne zavedamo, kako negativno je postalo naše razmišljanje ali govorjenje. Utegnemo celo misliti, da je naše gledišče pravilno. Vendar se moramo paziti, da ne bi slepili sami sebe. (Pregovori 14:12)

Še dobro, da imamo Božjo Besedo. Biblija nam lahko pomaga, da pretehtamo svoje misli in presodimo, katere so pravilne in katere je potrebno popraviti. (Hebrejcem 4:12; Jakob 1:25) Ne glede na svoja prirojena nagnjenja ali na vzgojo, ki smo je bili deležni, se vsak od nas lahko odloči spremeniti svoj način razmišljanja in ravnanja, če to zares hoče. (Efežanom 4:23, 24)

Ko presojamo, kako komuniciramo z drugimi, nam je poleg Biblije lahko v pomoč še nekaj drugega. Enostavno vprašajmo druge za mnenje. Na primer, vprašajte svojega zakonskega partnerja ali otroka, naj vam pošteno pove, kako vam gre pri tem. Pogovorite se z zrelim prijateljem, ki vas dobro pozna. Potrebovali boste ponižnost, da bi sprejeli, kar vam bodo povedali, in da bi spremenili, kar koli je morda potrebno.

Premislite, preden spregovorite!

In nenazadnje, če se zares želimo ogniti temu, da bi druge prizadeli s svojimi besedami, moramo delati to, kar nam pravi Biblija v Pregovorih 16:23: »Pametni ljudje premislijo, preden kaj rečejo; tako so njihove besede prepričljivejše.« (Today’s English Version) Ni vedno enostavno brzdati svojih čustev. Toda če skušamo druge razumeti, ne pa jih obtoževati ali omalovaževati, potem nam bo morda lažje najti prave besede, da bi povedali, kar mislimo.

Seveda ni nihče med nami popoln. (Jakob 3:2) Vsi kdaj pa kdaj rečemo kaj nepremišljenega. (Pregovori 12:18) Toda ob pomoči Božje Besede se lahko naučimo, da premislimo, preden spregovorimo, ter da damo prednost čustvom in koristim drugih. (Filipljanom 2:4) Bodimo odločeni iskati »prijetne besede« resnice, še zlasti kadar govorimo z družinskimi člani. Potem naše besede ljubljenih ne bodo ranile in potrle, ampak bodo nanje vplivale blagodejno in spodbudno. (Rimljanom 14:19)

[Slika na strani 12]

Kako se lahko ognete temu, da bi rekli kaj, kar boste pozneje obžalovali?