»Neizkušeni verjame vsaki besedi«
»Človek, ki nikoli ne bere časopisa, je neumen; še bolj neumen pa je tisti, ki prebranemu verjame samo zato, ker to piše v časopisu.« (August von Schlözer [1735–1809], nemški zgodovinar in publicist)
ČE ČLOVEK ni mogel zaupati vsemu, kar je pisalo v časopisu pred več kot 200 leti, potem isto velja za večino tega, kar lahko beremo na spletu v 21. stoletju. Sodobna tehnika omogoča, da je danes na voljo ogromno informacij – resničnih in neresničnih, koristnih in nekoristnih, neškodljivih in škodljivih. Zato moramo pošteno razmisliti, katera informacija je vredna naše pozornosti. Še posebej tisti, ki s spletom nimajo veliko izkušenj, bi za neko novico, pa naj je še tako nenavadna ali senzacionalna, lahko sklenili, da je resnična zgolj zato, ker je pač objavljena na spletu ali ker so jo dobili od prijatelja po elektronski pošti. V Svetem pismu je zapisano tehtno opozorilo: »Neizkušeni verjame vsaki besedi, ostroumni pa pazi na svoje korake.« (Preg. 14:15)
Kako lahko postanemo »ostroumni« in prepoznamo potegavščine, urbane legende, prevare in druge lažne informacije, ki se utegnejo pojaviti na računalniškem zaslonu? Vprašajmo se: »Ali informacija prihaja z uradnega, zanesljivega spletnega mesta ali pa iz neznanega vira? Ali je že bila objavljena na kateri od spletnih strani, ki razkrivajo prevare?« * Bodimo »razsodni«. (1. Pet. 5:8) Če je novica videti dvomljiva, potem verjetno takšna tudi je. In še nekaj, če blati druge, razmisli, komu bi koristilo širjenje takšne novice in ali tisti, ki jo širi, to dela s prikritimi nameni.
ALI VSAKO ELEKTRONSKO SPOROČILO POSREDUJEŠ NAPREJ?
Nekateri pogosto skušajo pritegniti pozornost s tem, da želijo prvi posredovati informacijo vsem svojim naslovnikom. Pri tem pa niti ne preverijo, ali je resnična, oziroma ne razmislijo o posledicah. (2. Sam. 13:28–33) Toda če smo »ostroumni«, bomo prej razmislili, ali bi lahko s posredovanjem te informacije denimo škodili slovesu posameznika ali organizacije.
Efež. 5:15, 16) Zato ne pošiljajmo naprej nobene nepreverjene informacije, ampak raje razmišljajmo: »Če sem v dvomih, je najboljše, da jo izbrišem!«
Preverjanje informacije zahteva čas in trud. Zato se nekateri odločijo, da bodo enostavno prepustili prejemniku, naj ugotovi, ali je informacija verodostojna. Toda koliko časa bo to vzelo njemu? Čas je dragocen. (Vprašaj se: »Ali elektronska sporočila kar iz navade posredujem naprej? Ali sem se svojim naslovnikom že kdaj moral opravičiti, ker sem jim posredoval informacijo, za katero se je izkazalo, da ni točna oziroma da je čista laž? Ali se mi je že kdaj zgodilo, da me je kdo prosil, naj mu neham posredovati sporočila?« Imej v mislih, da ima tudi vsak od tvojih naslovnikov dostop do interneta, tako da lahko stvari, ki ga zanimajo, poišče brez tvoje pomoči. Nobene potrebe ni, da ga zasipavaš s smešnimi zgodbami, videoposnetki ali slikami. Poleg tega ni modro posredovati naprej posnetke svetopisemskih govorov ali zapiske takšnih govorov. * In še nečesa ne pozabi: če posameznik sam raziskuje gradivo, poišče svetopisemske vrstice ali pripravi odgovore za shod, bo imel več koristi, kakor če mu katero od teh informacij pošlješ.
In kaj naj bi storil, če na spletu naletiš na zlobne laži o Jehovovi organizaciji? Takšne informacije brez odlašanja zavrni! Nekateri menijo, da morajo nanje opozoriti še druge, da bi slišali njihovo mnenje, ampak to ni nič drugega kakor širjenje zlonamernih informacij. Če nas kaj, kar smo opazili na spletu, vznemirja, prosimo Jehova za modrost in se pogovorimo z zrelimi brati. (Jak. 1:5, 6; Juda 22, 23) Jezus, ki so ga tudi marsičesa po krivem obtoževali, je svoje sledilce opozoril, da jih bodo sovražniki preganjali in o njih lažnivo govorili »vsakršne hude stvari«. (Mat. 5:11; 11:19; Jan. 10:19–21) Da bi lahko prepoznali »človeka, ki govori izprijene stvari«, in tiste, »ki so na svojih poteh prekanjeni«, potrebujemo »premišljenost« in »sprevidevnost«. (Preg. 2:10–16)
SPOŠTUJ PRAVICO DRUGIH
Pazljivi moramo biti tudi, ko se odločamo, ali bomo novice o bratih in sestrah oziroma njihova doživetja, ki smo jih slišali od drugih, povedali naprej. Tudi če so informacije resnične, to še ne pomeni, da bi jih morali širiti naokoli. V nekaterih primerih takšnih informacij ne bi bilo niti prav niti ljubeče govoriti drugim. (Mat. 7:12) Bilo bi denimo neljubeče in nespodbudno, če bi širili negativne informacije o drugih. (2. Tes. 3:11; 1. Tim. 5:13) Nekatere informacije so morda zaupne, zato bi morali spoštovati pravico drugih, da jih razkrijejo ob pravem času in na primeren način. Če bi takšno informacijo razkrili predčasno, bi lahko povzročili veliko škodo.
Danes se lahko novice – resnične ali neresnične, koristne ali nekoristne, neškodljive ali škodljive – širijo neverjetno hitro. Vsak, ki pošlje sporočilo že samo enemu človeku, se mora zavedati, da lahko to bliskovito obkroži svet, pa naj si je to želel ali ne. Zato se upirajmo težnji, da bi informacijo takoj in vsepovprek posredovali naprej. Če preberemo kakšno senzacionalno novico, pomislimo na to, da ljubezen resda ni po nepotrebnem sumničava, vendar pa tudi naivna ali lahkoverna ni. Predvsem pa ljubezen noče verjeti zlonamernim namigovanjem o Jehovovi organizaciji ali lažem o naših bratih in sestrah, ki jih širijo ljudje, ki sužnjujejo »očetu laži«, Satanu Hudiču. (Jan. 8:44; 1. Kor. 13:7) Premišljenost in sprevidevnost nam bosta pomagali, da bomo postali »ostroumni« in bomo vedeli, kako ravnati z vedno več informacijami, ki so nam vsak dan na voljo. V Svetem pismu namreč piše: »Neizkušeni bodo podedovali neumnost, glavo ostroumnih pa bo krasilo spoznanje.« (Preg. 14:18)