LETA 1870 je majhna skupina kristjanov v Alleghenyju (sedaj del Pittsburgha) v ameriški zvezni državi Pensilvanija začela preiskovati Sveto pismo. Vodil jo je Charles Taze Russell, preučevali pa so pomen Kristusove odkupne žrtve in kmalu spoznali, da ima osrednjo vlogo v Jehovovem namenu. Kako zelo so bili navdušeni, ko jim je postalo jasno, da odkupnina omogoča rešitev tudi tistim, ki še niso slišali za Jezusa! To jih je navdalo s tolikšno hvaležnostjo, da so se od takrat naprej vsako leto spominjali Jezusove smrti. (1. Kor. 11:23–26)

Čez čas je brat Russell začel izdajati revijo Sionski stražni stolp, ki je zagovarjala nauk o odkupnini. V njej je pisalo, da je Bog z odkupnino pokazal največjo ljubezen do človeštva in da je čas okoli slovesnosti v spomin na Kristusovo smrt »zelo pomemben del leta«. Bralce je spodbujala, naj jo obhajajo bodisi v Pittsburghu bodisi po skupinah kje drugje. »Tudi če bi se zbrala le dva ali trije s takšno dragoceno vero« – ali pa zgolj eden – bi bili »v srcu povezani z Gospodom«.

Število navzočih na spominski slovesnosti v Pittsburghu je bilo iz leta v leto večje. »Tukaj vas bomo prisrčno sprejeli,« je pisalo na vabilu na slovesnost. In res so tamkajšnji Preučevalci Biblije svoje duhovne brate in sestre z veseljem sprejeli pod svojo streho in jih oskrbeli s hrano. Leta 1886 je po spominski slovesnosti potekal »splošni shod«, ki je trajal več dni. »Pridite,« je vabil Sionski stražni stolp, »in vaše srce naj prekipeva od ljubezni do Gospodarja, njegovih bratov in resnice.«

Preučevalci Biblije v Pittsburghu so več let prirejali ta zborovanja za tiste, ki so verjeli v odkupnino in prišli na spominsko slovesnost. Tako kot je raslo število Preučevalcev Biblije, je raslo tudi število krajev, kjer so obhajali slovesnost, in število navzočih. Ray Bopp, ki je pripadal čikaški cerkvi oziroma občini, se je spominjal, da je v 1910. letih trajalo kar nekaj ur, preden sta simbola prišla do vsakega od več sto navzočih, saj so ju zaužili skoraj vsi.

Kaj pa so uporabljali za simbola? Čeprav je v Sionskem stražnem stolpu pisalo, da je Jezus med Gospodovo večerjo kot simbol uporabil vino, pa je ta revija nekaj časa raje priporočala sok iz svežega grozdja ali kuhanih rozin, zato da se tisti, katerih »meso je šibko«, ne bi znašli v skušnjavi. Vseeno pa je bilo vino na voljo tistim, ki so menili, da »bi morali uporabljati fermentirano vino«. Preučevalci Biblije so kasneje doumeli, da je pravšen simbol za Jezusovo kri pristno rdeče vino.

Spominska slovesnost je bila priložnost za poglobljeno premišljevanje. Toda v nekaterih občinah je  prevladovalo turobno vzdušje in po koncu programa so se navzoči razšli skorajda brez besed. Zato je leta 1934 v knjigi Jehovah (Jehova) pisalo, da Jezusova boleča smrt ne bi smela biti razlog za »žalostno vzdušje« na spominski slovesnosti, temveč bi tam moralo vladati »veselo vzdušje«, saj Jezus od leta 1914 vlada kot kralj.

Leta 1935 je prišlo do dramatične spremembe, ki je vplivala na prihodnje slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt – na novo je bil pojasnjen pomen »velike množice« iz Razodetja 7:9. Do takrat so Jehovovi služabniki menili, da to skupino sestavljajo posvečeni kristjani, ki so manj goreči. Sedaj pa so prišli do spoznanja, da gre pri tej veliki množici za zveste častilce, ki upajo, da bodo živeli v raju na zemlji. Russell Poggensee se je po tem, ko je bilo objavljeno to novo pojasnilo, skrbno preiskal in prišel do sklepa: »Upanja na življenje v nebesih v meni ni vzbujal Jehova po svojem svetem duhu.« Brat Poggensee in mnogi drugi zvestovdani častilci, ki so prišli do istega sklepa, so na spominski slovesnosti nehali uživati simbola, vendar pa so se je še naprej udeleževali.

V tem »zelo pomembnem delu leta« so potekale posebne oznanjevalske akcije, s katerimi so ljudi spodbujali, naj pokažejo hvaležnost do odkupnine. Leta 1932 je Bilten močno priporočal kristjanom, naj ne bodo »svetniški udeleženci spominske slovesnosti«, torej takšni, ki samo zaužijejo simbola, temveč naj bodo raje »resnični delavci«, takšni, ki oznanjujejo sporočilo o resnici. Leta 1934 je Bilten z naslednjim vprašanjem pozival k zbiranju pomožnih pionirjev: »Ali se jih bo do spominske slovesnosti javilo 1000?« Glede maziljencev je v Informatorju pisalo: »Njihovo veselje je lahko dopolnjeno le, če sodelujejo pri oznanjevanju Kraljestva.« Isto je potem veljalo tudi za tiste, ki so upali, da bodo živeli na zemlji. *

Za vse Jehovove služabnike je spominska slovesnost najsvetejši večer v letu. Obhajajo jo tudi v težkih okoliščinah. Leta 1930 sta sestri Pearl in Ora English prepešačili kakšnih 80 kilometrov, zato da bi bili navzoči na spominski slovesnosti. Misijonar Harold King je v samici zapora na Kitajskem napisal besedilo in note za pesmi o spominski slovesnosti ter si naredil simbola iz črnega ribeza in riža. Pogumni kristjani se vse od Vzhodne Evrope do Srednje Amerike in Afrike kljub vojnim razmeram ali prepovedim spominjajo Jezusove smrti. Ne glede na to, kje smo ali v kakšnih okoliščinah živimo, se udeležimo spominske slovesnosti, zato da bi na tem pomembnem dogodku izkazali čast Bogu Jehovu in Jezusu Kristusu.