ZDRUŽENE države Amerike je med avgustom in septembrom 1929 zajel vrtinec devetdnevne oznanjevalske akcije, v kateri se je več kot 10.000 oznanjevalcev razpršilo po vseh zveznih državah. Ljudem so razdelili četrt milijona knjig in brošuric. Med temi oznanjevalci Kraljestva je bilo kakih tisoč kolporterjev. Število kolporterjev je skokovito naraščalo! Med letoma 1927 in 1929 se je število pionirjev potrojilo, kar je Bilten * označil za »skoraj neverjetno«.

Proti koncu leta 1929 je prišlo do finančnega zloma. Na črni torek – 29. oktobra 1929 – je nenadoma drastično padla vrednost delnic na newyorški borzi, in to je tako pretreslo svetovno ekonomijo, da se je ves svet pogreznil v veliko gospodarsko krizo. Propadlo je na tisoče bank. Delo na farmah se je ustavilo. Industrijski giganti so zaprli svoja vrata. Milijoni so ostali brez službe. Leta 1933 je bilo v Združenih državah vsak dan zaseženih tudi do 1000 hiš ali stanovanj, ker ljudje niso mogli več odplačevati posojila zanje.

Kako so lahko polnočasni oznanjevalci shajali kljub tej krizi? Ena rešitev je bila stanovanje na kolesih. Mnogi pionirji so živeli v avtodomih ali v bivalnih prikolicah, in ker zanje ni bilo treba plačevati najemnine in davka, so lahko nadaljevali pionirsko službo s karseda majhnimi stroški. * Med zborovanji pa je takšen mobilni dom imel vlogo brezplačne hotelske sobe. Leta 1934 so bili v Biltenu podrobno opisani načrti za izdelavo majhnega, a udobnega domovanja s praktično opremo, kot so vodna napeljava, kuhinjska peč, zložljiva postelja in izolacija pred mrazom.

Iznajdljivi oznanjevalci povsod po svetu so se lotili izdelave lastnega stanovanja na kolesih. »Noe ni imel izkušenj z gradnjo plovil, in tudi jaz nisem imel ne izkušenj ne znanja, potrebnega za izdelavo bivalne prikolice,« se je spominjal Victor Blackwell. Vseeno pa jo je naredil.

Avery in Lovenia Bristow sta imela avtodom. Avery je rekel: »Bil sem kakor želva v svojem oklepu – moj dom je bil vedno z mano.« Zakonca Bristow sta pionirala skupaj s Harveyjem in Anne Conrow, in ta sta imela svoj mobilni dom prekrit s katransko lepenko. Vsakokrat, ko sta selila to svoje domovanje, so z njega odpadali kosi lepenke. »Do takrat ni še nihče videl takšne bivalne prikolice,« se je spominjal Avery, »in tudi pozneje ni nihče videl česa podobnega!« Vendar je Avery povedal, da so bili zakonca Conrow in njuna sinova »najsrečnejša družina, kar si jih kdaj videl«. Harvey Conrow je napisal: »Nikoli nismo ničesar pogrešali. V službi Jehovu in v njegovi ljubeči oskrbi smo se počutili popolnoma varne.« Vsi štirje člani družine Conrow so pozneje obiskali šolo Gilead in so bili kot misijonarji poslani v Peru.

Tudi vsi člani družine Battaino so bili pionirji. Potem ko sta Giusto in Vincenza izvedela, da bosta  dobila otroka, sta svoj fordov tovornjak model A iz leta 1929 predelala v dom, ki je bil v primerjavi s šotori, v katerih sta živela prej, »videti kakor hotel prvega razreda«. S hčerkico sta ostala na svoji dodelitvi, ki jima je bila tako pri srcu, ter oznanjevala Italijanom, živečim v Združenih državah.

Dobra novica je naletela na mnoga sprejemljiva ušesa, vendar so revni in brezposelni ljudje redko lahko prispevali denar za biblijsko literaturo. So pa v zameno zanjo ponujali raznovrstno blago. Dve pionirki sta našteli kar 64 različnih stvari, ki sta jih dobili od zainteresiranih ljudi. Njun seznam je bil videti »kakor popis izdelkov v kaki vaški trgovini«.

Fred Anderson je prišel do kmeta, ki je želel imeti zbirko naših knjig, in v zameno zanjo je od njega dobil očala njegove matere. Na naslednji kmetiji je neki moški sicer pokazal zanimanje za našo literaturo, vendar je rekel: »Nimam očal, da bi lahko bral.« Ko si je nadel sosedina očala pa je lahko bral naše knjige, in je z veseljem prispeval tako za knjige kot tudi za očala.

Herbert Abbott je v svojem avtomobilu imel prenosni kokošnjak. Ko je v zameno za literaturo dobil tri ali štiri piščance, je te odpeljal na tržnico, jih prodal in z denarjem, ki ga je dobil, napolnil rezervoar z gorivom. »Ali se je kdaj zgodilo, da smo ostali brez prebite pare? O, ja,« je napisal, »ampak to nas ni ustavilo. Če smo v avtu imeli še kaj goriva, smo z vero in zaupanjem v Jehova nadaljevali delo.«

V teh težavnih časih sta Božjemu ljudstvu dajala moč zanašanje na Jehova in trdna odločenost. Maxwell in Emmy Lewis sta nekoč med nevihto komajda še odnesla pete iz svoje bivalne prikolice, nato pa gledala, kako je nanjo padlo drevo in jo presekalo na dvoje. »Takšni dogodki niso bili ovire,« je napisal Maxwell, »bili so le nezgode in še na misel nama ni prišlo, da bi odnehala. Čakalo naju je še veliko dela in bila sva odločena, da ga opraviva.« Maxwell in Emmy se nista dala prestrašiti in sta s pomočjo ljubečih prijateljev obnovila svoje stanovanje na kolesih.

V današnjih časih, v katerih je ravno tako polno izzivov, milijone gorečih Jehovovih prič kaže enakega požrtvovalnega duha. Tudi mi smo namreč tako kakor ti zgodnji pionirji odločeni vztrajati v oznanjevanju, dokler ne bo Jehova rekel, da je delo opravljeno.