1., 2. Pojasni, kaj je storil Jezus, potem ko je skupaj s svojimi zvestimi apostoli praznoval pasho leta 33 n. št.

POZNO zvečer je, 14. nisana leta 33 n. št. Jezus skupaj s svojimi prijatelji praznuje pasho, ob kateri se spominjajo, kako je Bog njihove praočete rešil iz suženjstva v Egiptu. Toda pred njegovimi zvestimi učenci je nekaj veliko večjega, »večna odrešitev«. Naslednji dan bodo njihovega brezgrešnega Voditelja njegovi sovražniki usmrtili. Toda to sovražno dejanje se bo spremenilo v blagoslov. Na podlagi Jezusove prelite krvi bo človeštvo rešeno greha in smrti. (Heb. 9:12–14)

² Da ne bi pozabili na to ljubeče Božje darilo, je Jezus vpeljal novo vsakoletno obhajanje, ki je nadomestilo pasho. To je storil tako, da je prelomil nekvašen kruh, ga podal vsakemu od svojih enajstih zvestih apostolov in rekel: »To predstavlja moje telo, ki bo dano za vas. To delajte meni v spomin.« Podobno jim je tudi za kelih rdečega vina rekel: »Ta kelih predstavlja novo zavezo na temelju moje krvi, ki se bo prelila za vas.« (Luk. 22:19, 20)

3. a) Do katere velike spremembe je prišlo po Jezusovi smrti? b) O katerih dveh vprašanjih glede Jezusove molitve, zapisane v 17. poglavju Janezovega evangelija, naj bi razmislili?

³ Kmalu naj bi nastopil konec za staro Postavino zavezo, ki je bila sklenjena med Bogom in naravnimi Izraelci. Zamenjala naj bi jo nova zaveza, sklenjena med Jehovom in Jezusovimi maziljenimi sledilci. Jezus se je zelo zanimal za dobro tega novega duhovnega naroda. Naravni Izrael je bil versko in družbeno tako razdeljen, da mu ni bilo več pomoči, in s tem je zelo sramotil Božje sveto ime. (Jan. 7:45–49; Apd. 23:6–9) Jezus pa je želel, da bi njegovi  sledilci ostali povsem enotni, in bi tako lahko složno delali za oslavitev Božjega imena. Kaj Jezus zato stori? Izreče najlepšo molitev, kar jih bo kateri koli človek kdaj imel čast prebrati. (Jan. 17:1–26; glej sliko pri naslovu.) Mi danes lahko pogledamo nazaj v preteklost in se vprašamo: Ali je Bog odgovoril na Jezusovo molitev? Prav tako bi se morali preiskati in se vprašati: Ali ravnam skladno s to molitvijo?

4., 5. a) Kaj se naučimo iz uvoda Jezusove molitve? b) Kako je Jehova odgovoril, ko ga je Jezus prosil glede svoje prihodnosti?

⁴ Jezus se s svojimi učenci pogovarja pozno v noč in jim prenaša dragoceno spoznanje, ki ga je prejel od Boga. Nato povzdigne oči proti nebu in moli: »Oče, ura je prišla. Oslavi svojega sina, da bo sin lahko oslavil tebe, saj si mu dal oblast nad vsem človeštvom, da bi vsem, ki si mu jih dal, naklonil večno življenje. [. . .] Jaz sem te oslavil na zemlji s tem, da sem dokončal delo, ki si mi ga naložil. Zato zdaj ti, Oče, oslavi mene pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.« (Jan. 17:1–5)

⁵ Bodi pozoren, kaj je Jezusu najpomembnejše, kot je to razvidno iz uvoda njegove molitve. Glavna skrb mu je oslavitev njegovega nebeškega Očeta in to se sklada s prvo prošnjo v njegovi vzorčni molitvi: »Oče, posvečeno bodi tvoje ime.« (Luk. 11:2) Naslednja skrb so mu njegovi učenci. Prosi, da bi jim lahko »naklonil večno življenje«. Zatem pa izreče še osebno prošnjo: »Oče, oslavi mene pri sebi s slavo, ki sem jo imel pri tebi, preden je bil svet.« Jehova svojega zvestega Sina nagradi tako, da mu da še več od tistega, kar prosi, podeli mu »ime, [. . .] odličnejše od« imen vseh angelov. (Heb. 1:4)

6. Kaj so morali apostoli delati, da bi dobili večno življenje, in kako vemo, da jim je to uspelo?

⁶ Jezus moli tudi glede tega, kar moramo mi kot grešniki delati, da bi ustrezali pogojem za to, da dobimo nezasluženi dar, večno življenje. (Beri Janez 17:3.) Pove, da moramo »spoznavati« Boga in Kristusa. To lahko med drugim delamo tako, da si prizadevamo čim več naučiti o Jehovu in njegovem Sinu. Pomemben način spoznavanja Boga je tudi doživljanje veselja, ki izhaja iz tega, da udejanjamo to, kar se o njem naučimo. Za apostole je bilo življenjskega pomena tako spoznavati Boga; in v tem so si že prizadevali, saj je Jezus v molitvi še rekel: »Besede, ki si mi jih dal, sem dal njim, in oni so jih prejeli.« (Jan. 17:8) Toda da bi dobili večno življenje, so morali še naprej razmišljati o Božjih izrekih in jih udejanjati v vsakodnevnem življenju. Ali je zvestim apostolom to uspelo delati do konca svojega zemeljskega življenja? Seveda jim je. To vemo, ker so njihova imena neizbrisno napisana na dvanajstih temeljnih kamnih nebeškega novega Jeruzalema. (Raz. 21:14)

7. Kaj pomeni »spoznavati« Boga in zakaj je to tako pomembno?

⁷ Grški izraz, ki je preveden s »spoznavati«, se lahko po mnenju grecistov prevaja tudi s »poglabljati védenje«. Torej izraz »spoznavati« Boga pomeni učiti se več in več o njem. Toda to pomeni veliko več kot samo poznati njegove lastnosti in namen. Poznati  Jehova zajema tudi to, da z njim in sočastilci stkemo vez ljubezni. »Kdor ne ljubi,« pojasnjuje Biblija, »Boga ni spoznal, ker Bog je ljubezen.« (1. Jan. 4:8) Poznati Boga prav tako pomeni to, da ga ubogamo. (Beri 1. Janezovo 2:3–5.) Biti prištet k tistim, ki poznajo Jehova, je izjemna čast! Toda kot je razvidno iz primera Juda Iškarijota, je ta dragoceni odnos mogoče tudi izgubiti. Zato dajmo vse od sebe, da ga ohranimo. Tako bomo nazadnje le ustrezali pogojem za to, da dobimo večno življenje, ta nezasluženi dar. (Mat. 24:13)

8., 9. Kaj je bila Jezusova glavna skrb med njegovo zemeljsko službo in katero versko izročilo je zavračal?

⁸ Kdo lahko, potem ko prebere Jezusovo molitev, zapisano v 17. poglavju Janezovega evangelija, še dvomi o tem, da je Jezus zelo ljubil ne le svoje apostole, ki so bili takrat z njim, ampak tudi svoje prihodnje učence? (Jan. 17:20) Seveda pa moramo razumeti tudi to, da njegova glavna skrb ni naša rešitev. Od začetka do konca zemeljske službe je bil njegov glavni namen prizadevati si za posvetitev in oslavitev Očetovega imena. Ko je na primer v nazareški sinagogi objavil, kaj je njegova naloga, je iz Izaijevega zvitka prebral: »Jehovov duh je nad menoj, ker me je pomazilil, da revnim oznanim dobro novico.« Nedvomno je Jezus, ko je to prebral, jasno izgovoril Božje ime. (Luk. 4:16–21)

⁹ Verski voditelji so skladno z judovskim izročilom že veliko pred Jezusovim prihodom na zemljo ljudi odvračali od tega, da bi uporabljali Božje ime. Lahko smo prepričani, da je Jezus odločno zavračal takšno nesvetopisemsko izročilo. Svojim nasprotnikom je rekel: »Jaz sem prišel v imenu svojega Očeta, pa me ne sprejmete. Če bi kdo drug prišel v svojem imenu, bi ga sprejeli.« (Jan. 5:43) Pozneje, nekaj dni pred svojo smrtjo, je izrazil, kaj je njegova glavna skrb, ko je molil: »Oče, oslavi svoje ime!« (Jan. 12:28)  Zato ne bi smeli biti presenečeni, da Jezus to skrb za Očetovo ime prepleta skozi vso molitev, ki jo sedaj preučujemo.

10., 11. a) Kaj je zajemalo Jezusovo razodevanje Očetovega imena? b) Za katerim ciljem bi si morali prizadevati Jezusovi učenci?

¹⁰ »Tvoje ime sem razodel ljudem, ki si mi jih dal iz sveta,« je molil Jezus, »bili so tvoji, pa si jih dal meni, in izpolnjevali so tvojo besedo. Jaz nisem več v svetu, oni pa so v svetu, in jaz prihajam k tebi. Sveti Oče, varuj jih zaradi svojega imena, ki si mi ga dal, da bodo eno, kakor sva midva.« (Jan. 17:6, 11)

¹¹ Razodevanje Očetovega imena učencem je zajemalo veliko več od izgovarjanja tega imena. Jezus je svojim učencem tudi pomagal spoznati, kaj Božje ime predstavlja, namreč čudovite lastnosti, ki jih ima Bog, in to, kako ravna s svojimi služabniki. (2. Mojz. 34:5–7) Jezus iz svojega častnega položaja v nebesih še vedno pomaga učencem, da razglašajo Jehovovo ime po vsej zemlji. S katerim ciljem v mislih? Da bi se pred koncem te hudobne stvarnosti zbralo še več učencev. In kako čudovito ime si bo Jehova ustvaril takrat, ko bo rešil svoje zvestovdane priče! (Ezek. 36:23)

12. Katere tri stvari so potrebne, da bi bili uspešni pri delu, ki rešuje življenja?

¹² Jezus si je, ko je bil na zemlji, zelo prizadeval pomagati učencem, da so premagali svoje slabosti. To so namreč morali storiti, da so lahko opravili delo, ki ga je Jezus začel. »Kakor si ti mene poslal v svet,« moli Jezus, »tako sem tudi jaz njih poslal v svet.« Jezus poudari, da je za uspešnost v tem delu, ki ljudem rešuje življenje, nujno troje. Prvič, Jezus moli, da njegovi učenci ne bi bili del Satanovega hudobnega sveta. Drugič, zanje moli, da bi bili posvečeni oziroma da bi ostali sveti, in sicer tako, da bi udejanjali resnico iz Božje Besede. Tretjič, v molitvi večkrat roti, da bi bili njegovi učenci enotni, povezani z isto vezjo ljubezni, ki veže njega in njegovega Očeta. Glede na to bi se vsak od nas moral preiskati in se vprašati: Ali ravnam skladno s temi tremi Jezusovimi prošnjami? Jezus usmeri pozornost na te reči še z optimističnimi besedami: »Da bi svet veroval, da si me ti poslal.« (Beri Janez 17:15–21.)

13. Kako je Jehova odgovoril na Jezusovo molitev v prvem stoletju n. št.?

¹³ Da je Jehova odgovoril na to Jezusovo molitev, lahko vidimo, če preučimo biblijsko knjigo, ki je takoj za četverimi evangeliji, namreč Apostolska dela. Samo pomisli, koliko možnosti je bilo, da bi med zgodnjimi kristjani prišlo do razkola, glede na to, da so bili med njimi Judje in Nejudje, bogati in revni ter sužnji in lastniki sužnjev. Kljub temu pa so vsi postali med seboj tako tesno povezani, da bi jih lahko primerjali z različnimi deli človeškega telesa, katerega glava je Jezus. (Efež. 4:15, 16) To je bil zares čudežen dosežek sredi Satanovega razdeljenega sveta! Vse zasluge za to vsekakor gredo Jehovu, ki je to omogočil po svoji mogočni sili, svetem duhu. (1. Kor. 3:5–7)

14. Kako je Jehova odgovoril na Jezusovo molitev v sodobnem času?

¹⁴ Žal pa je bilo te čudežne enotnosti konec s smrtjo apostolov. Kot je bilo napovedano, je prišlo do velikega odpada, zaradi katerega se je krščanstvo razdelilo na ločine. (Apd. 20:29, 30)  Toda leta 1919 je Jezus svoje maziljene sledilce osvobodil iz ujetništva krive vere in jih zbral skupaj, tako da je med njimi zavladala »popolna vez«. (Kol. 3:14) Kako je njihovo oznanjevanje vplivalo na ostali svet? Doslej se je že več kot sedem milijonov »drugih ovc« iz »vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« skupaj z Božjimi maziljenci zbralo v eno združeno čredo. (Jan. 10:16; Raz. 7:9) To je zares sijajen odgovor na Jezusovo molitev: »Da bi svet spoznal, da si me ti [Jehova] poslal in da si jih ljubil, tako kakor si ljubil mene.« (Jan. 17:23)

15. Katero posebno prošnjo je izrekel Jezus za svoje maziljene učence?

¹⁵ Jezus je na začetku večera 14. nisana svojim apostolom podelil slavo in čast s tem, da je z njimi sklenil zavezo, da bodo skupaj z njim vladali v njegovem Kraljestvu. (Luk. 22:28–30; Jan. 17:22) Zato za vse, ki bodo postali njegovi maziljeni sledilci, zdaj moli: »Oče, glede teh, ki si mi jih dal, si želim, da bi bili tudi oni z menoj tam, kjer sem jaz, da bi videli mojo slavo, ki si mi jo dal, ker si me ljubil že pred ustanovitvijo sveta.« (Jan. 17:24) Jezusove druge ovce zaradi tega niso zavistne, ampak vesele, kar je še en dokaz, da med vsemi današnjimi pravimi kristjani na zemlji vlada enotnost.

16., 17. a) Kaj je bil Jezus odločen delati, kar je izrazil v sklepu svoje molitve? b) Kaj bi morali biti odločeni delati mi?

¹⁶ Večina ljudi v svetu se je pod vplivom svojih verskih voditeljev odločila prezreti jasne dokaze, da ima Jehova ljudstvo, ki je enotno in ga zares pozna. Enako je bilo v Jezusovih dneh. Zato Jezus svojo molitev sklene z naslednjimi ljubeznivimi besedami: »Pravični Oče, svet te res ni spoznal. Jaz pa sem te spoznal, in ti so spoznali, da si me ti poslal. In razodel sem jim tvoje ime in ga bom še razodeval, da bo ljubezen, s katero si me ljubil, v njih in jaz v zedinjenosti z njimi.« (Jan. 17:25, 26)

¹⁷ Ali lahko kdo zanika to, da je Jezus ravnal skladno s svojo molitvijo? Kot Glava občine nam še vedno pomaga razglašati Očetovo ime in namen. Še naprej se podrejajmo njegovemu glavarstvu, tako da pridno ubogamo njegovo zapoved, naj oznanjujemo in pridobivamo učence. (Mat. 28:19, 20; Apd. 10:42) Poleg tega dajajmo vse od sebe, da bomo ohranili našo dragoceno enotnost. Če bomo delali vse to, bomo ravnali skladno z Jezusovo molitvijo, kar bo Jehovovemu imenu prineslo slavo, nam pa večno srečo.