1. Kateri dogodek, ko se je zbralo Božje ljudstvo, bomo obravnavali in kateri vprašanji se ob tem postavljata?

»VSTANITE, slavite Jehova, svojega Boga, od vekomaj do vekomaj!« Na to povabilo se je Božje staroveško ljudstvo zbralo k molitvi, ki je ena od najdaljših molitev, zapisanih v Bibliji. (Neh. 9:4, 5) Do tega dogodka je prišlo v Jeruzalemu, na 24. dan sedmega judovskega meseca tišrija, leta 455 pr. n. št. Ko bomo pregledovali, kaj vse se je zgodilo pred tem posebnim dnem, se vprašaj: Katera dobra navada je prispevala k temu, da je ta dogodek uspel? Kaj se še lahko naučim iz te dobro pripravljene molitve? (Ps. 141:2)

2. V čem so nam Izraelci, ko so se zbrali po končani obnovi jeruzalemskega obzidja, dali lep zgled?

² En mesec pred tem dnem so Judje končali obnovo jeruzalemskega obzidja. (Neh. 6:15) Božje ljudstvo je za to delo potrebovalo zgolj 52 dni, nato pa se je še posebej posvetilo svojim duhovnim potrebam. Zato se je prvi dan v novem mesecu tišriju vse ljudstvo zbralo na trgu, da bi prisluhnilo Ezru in drugim levitom, ki so glasno brali Božjo postavo in jo razlagali. Cele družine in sploh vsi, »ki so mogli slišano razumeti«, so stali in poslušali »od zore do poldneva«. To je res lep zgled za vse nas, ki danes obiskujemo shode v udobnih kraljestvenih dvoranah! Kljub temu pa se nam kdaj zgodi, da nam na shodu misli odtavajo in začnemo razmišljati o manj pomembnih rečeh, ali ne? Če je tako, razmislimo znova o zgledu tistih Izraelcev, ki niso le poslušali, ampak so si slišano toliko vzeli k srcu, da so se razjokali, ker jim kot narodu ni uspelo ubogati Postave. (Neh. 8:1–9)

3. Katero navodilo so Izraelci ubogali?

 ³ Vendar to ni bil čas za javno priznavanje grehov. Ker je bil dan praznovanja, naj bi bil to čas za veselo čaščenje Jehova. (4. Mojz. 29:1) Zato je Nehemija ljudstvu rekel: »Pojdite, jejte najboljše jedi in pijte sladko pijačo, pošljite kaj od tega tudi tistemu, ki ni nič pripravil zase, kajti ta dan je svet našemu Gospodu. Ne bodite žalostni, saj je veselje, ki ga daje Jehova, vaša utrdba.« Pohvalno je, da je ljudstvo ubogalo, in tisti dan so bili »zelo veseli«. (Neh. 8:10–12)

4. Kaj so storili izraelski družinski poglavarji in kaj je bila pomembna značilnost tega šotorskega praznika?

⁴ Takoj naslednji dan so se zbrali družinski poglavarji, da bi se poučili o tem, kako bi se lahko narod še bolj zvesto ravnal po Postavi. Ker so pri preučevanju svetih spisov spoznali, da je treba v tišriju obhajati tudi šotorski praznik skupaj s sklepnim slovesnim zborom, in sicer od 15. do 22. dne, so začeli priprave. Navsezadnje se je izkazalo, da že vse od Jozuetovih dni ni bilo tako uspešnega šotorskega praznika, »zato je bilo njihovo veselje silno veliko«. Pomembna značilnost tega praznika je bila, da so »vsak dan [. . .], od prvega do zadnjega dne,« javno brali Postavo. (Neh. 8:13–18)

5. Kaj je delalo Božje ljudstvo malo prej, preden so ga leviti zastopali v molitvi k Jehovu?

⁵ Dva dni po prazniku, 24. dan meseca tišrija, je prišel čas, da Izraelci javno priznajo svoje grehe proti Postavi. To ni bil dan veselega praznovanja. Božje ljudstvo se je postilo in se v znak žalovanja obleklo v raševino. Zjutraj je ljudstvo zopet približno tri ure poslušalo branje Postave. Popoldne pa so »priznavali svoje grehe in se priklanjali Jehovu, svojemu Bogu«. Nato so leviti v imenu ljudstva izrekli dobro pripravljeno molitev. (Neh. 9:1–4)

6. Zakaj so leviti lahko izrekli vsebinsko bogato molitev in kaj se iz tega naučimo?

⁶ Levitom je pri tem, da so pripravili to vsebinsko bogato molitev, gotovo pomagalo redno branje Postave. Prvih deset vrstic te molitve govori izključno o Jehovovih delih in lastnostih. V drugem delu pa se vedno znova poudarja Božje »veliko usmiljenje« skupaj z jasnim priznanjem, da Izraelci niso bili vredni takšnega prijaznega ravnanja. (Neh. 9:19, 27, 28, 31) Tudi naše molitve k Jehovu so lahko raznolike in vsebinsko bogate, če podobno kakor leviti vsak dan poglobljeno premišljujemo o Božji Besedi in tako dovolimo Jehovu, da nam, preden se obrnemo k  njemu v daljši molitvi, po njej govori. (Ps. 1:1, 2)

7. Kaj so leviti prosili Boga in kaj se iz tega naučimo?

⁷ Ta molitev vsebuje samo eno skromno prošnjo. Najdemo jo v drugem delu 32. vrstice, ki se glasi takole: »In zdaj, o naš Bog, veliki, mogočni in strah zbujajoči Bog, ki izpolnjuješ zavezo in izkazuješ srčno dobrotljivost, naj se ti vsa ta nadloga, ki je zadela nas, naše kralje in naše kneze, naše duhovnike in naše preroke, naše praočete in vse tvoje ljudstvo, od dni asirskih kraljev do današnjega dne, ne zdi neznatna.« Leviti so nam torej dali dober zgled v tem, da moramo v svojih molitvah najprej izkazati slavo Jehovu in mu izreči hvalo ter šele nato prositi kaj zase.

8., 9. a) Kako so leviti na začetku svoje molitve pokazali ponižnost? b) Kateri dve nebeški vojski so očitno imeli v mislih leviti?

⁸ Leviti so kljub temu, da je bila njihova molitev dobro pripravljena, pokazali ponižnost – prepričani so bili, da tudi njihove izbrane besede ne morejo povsem izraziti hvale, ki si jo Jehova vsekakor zasluži. Zato so to molitev, ki je bila izrečena v imenu vsega Božjega ljudstva, začeli s ponižno prošnjo Jehovu: »Naj bo oslavljeno tvoje veličastno ime, ki je vzvišeno nad vso slavo in hvalo.« (Neh. 9:5)

⁹ »Ti, Jehova, si edini,« se nadaljuje molitev, »ti si naredil nebesa, nebes nebesa, in vso njihovo vojsko, zemljo in vse, kar je na njej, morja in vse, kar je v njih. Ti vse to ohranjaš pri življenju, in nebeška vojska se ti priklanja.« (Neh. 9:6) Res je, Bog Jehova je ustvaril celotno vesolje z vsemi neštetimi galaksijami in njihovimi zvezdami vred. Enako veličastno je ustvaril tudi vse na našem prelepem planetu, ki ima izjemno sposobnost, da lahko vzdržuje osupljivo množico različnih življenjskih oblik, in vsaka od teh se razmnožuje po svoji vrsti. Vsemu temu so bili priča Božji sveti angeli, ki bi jih tudi lahko opisali kot »nebeško vojsko«. (1. kra. 22:19; Job 38:4, 7) Poleg tega angeli ponižno izpolnjujejo Božjo voljo, s tem da služijo v dobro tistih grešnih ljudi, »ki bodo podedovali rešitev«. (Heb. 1:14) Angeli so nam zares sijajen zgled v tem, kako Jehovu služiti enotno kakor dobro izurjena vojska! (1. Kor. 14:33, 40)

10. Kaj se naučimo iz tega, kako je Bog ravnal z Abrahamom?

¹⁰ Leviti so se v nadaljevanju molitve osredinili na Božje ravnanje z Abramom, Božjim služabnikom, ki do svojega 99. leta z ženo Sarajo še ni imel nobenega otroka, saj je bila ta neplodna. Takrat pa je Jehova njegovo ime Abram spremenil v Abraham, kar pomeni »oče  množice«. (1. Mojz. 17:1–6, 15, 16; pdč. op. pri »Abraham«) Bog je Abrahamu tudi obljubil, da bo njegovo seme podedovalo kanaansko deželo. Ljudje na svoje obljube pogosto pozabijo; z Jehovom pa ni tako. Leviti to v molitvi potrdijo takole: »Ti si Jehova, pravi Bog, ki si izbral Ábrama, ga privedel iz kaldejskega Ura in mu dal ime Abraham. Videl si, da je njegovo srce zvesto pred teboj, zato si z njim sklenil zavezo, da mu boš dal deželo Kanaáncev [. . .], da jo bo dobilo njegovo seme. In ti si izpolnil svoje besede, ker si pravičen.« (Neh. 9:7, 8) Tudi mi si vedno prizadevajmo držati svojo besedo in s tem posnemati našega pravičnega Boga. (Mat. 5:37)

11., 12. Pojasni pomen imena Jehova in kako se je ta njegov pomen izrazil v Božjem ravnanju z Abrahamovimi potomci.

¹¹ Ime Jehova pomeni »On povzroča, da postaja«, kar nakazuje, da Bog svoje obljube izpolni s postopnimi dejanji. To se lepo vidi iz Božjega ravnanja z Abrahamovimi potomci, ko so ti bili sužnji v Egiptu. Takrat se je zdelo nemogoče, da bi lahko bil celoten narod osvobojen in se naselil v Obljubljeni deželi. Toda Bog je z vrsto postopnih dejanj izpolnil svojo obljubo in tako dokazal, da je vreden nositi edinstveno in veličastno ime Jehova.

¹² Molitev, ki jo je zapisal Nehemija, o Jehovu pravi: »Videl si stisko naših praočetov v Egiptu in slišal njihovo vpitje pri Rdečem morju. Storil si znamenja in čudeže pred faraonom, pred vsemi njegovimi služabniki in pred vsem ljudstvom v njegovi deželi, ker si vedel, da so prevzetno ravnali z njimi. In pridobil si si ime, kakršno je danes. Morje si razdelil pred njimi, da so lahko šli sredi morja po suhem, njihove zasledovalce pa si zalučal v globine kakor kamen v silno vodovje.« Molitev se potem nadaljuje z opisom tega, kar je Jehova še storil za svoje ljudstvo: »Ti si pred njimi podjarmil prebivalce dežele, Kanaánce [. . .]. Osvojili so utrjena mesta in rodovitno zemljo ter si prilastili hiše, polne vsega dobrega, izkopane vodne zbiralnike, vinograde, oljčne nasade in obilo sadnih dreves. Jedli so, se nasitili in se zredili, uživali so v tvoji veliki dobroti.« (Neh. 9:9–11, 24, 25)

13. Kako je Jehova poskrbel za duhovne potrebe Izraelcev, toda kako se je odzvalo ljudstvo?

¹³ Biblija pa opisuje še mnoge druge priložnosti, ko je Bog s postopnimi dejanji izpolnil svoj namen. Jehova je na primer poskrbel za duhovne potrebe Izraelcev, kmalu zatem, ko so ti odšli iz Egipta. »Spustil si se na goro Sinaj,« so se v svoji molitvi k Bogu spominjali Leviti, »in govoril z njimi z neba. Dal si jim pravične sodne odločbe in zakone resnice, dobre uredbe in zapovedi.« (Neh. 9:13) Jehova je skušal poučiti svoje ljudstvo, da bi to bilo vredno nositi njegovo sveto ime in podedovati Obljubljeno deželo, toda Izraelci niso delali po vsem dobrem, kar so se naučili. (Beri Nehemija 9:16–18.)

14., 15. a) Kako je Jehova usmiljeno skrbel za svoje ljudstvo, ki je grešilo? b) Kaj se naučimo iz tega, kako je Bog ravnal s svojim izbranim narodom?

¹⁴ Leviti v molitvi omenjajo dva greha, ki so jih Izraelci zagrešili kmalu zatem, ko so pod goro Sinaj obljubili, da bodo živeli po Postavi. Zaradi teh grehov bi si zaslužili, da bi jih Bog pustil umreti v pustinji. Vendar je v molitvi z naslednjimi besedami Jehovu izrečena hvala: »V svojem velikem usmiljenju [jih] nisi pustil v pustinji. [. . .] Štirideset let [si jih] oskrboval s hrano; ničesar  jim ni manjkalo. Njihova oblačila se niso izrabila in noge jim niso otekle.« (Neh. 9:19, 21) Danes Jehova prav tako poskrbi za vse, kar potrebujemo, da mu lahko zvesto služimo. Da le ne bi nikoli posnemali tistih tisočev Izraelcev, ki so pomrli v pustinji zaradi neubogljivosti in pomanjkanja vere. Pravzaprav so bile te stvari »napisane v svarilo nam, na katere je prišel konec teh stvarnosti«. (1. Kor. 10:1–11)

¹⁵ Na žalost so Izraelci potem, ko so podedovali Obljubljeno deželo, privzeli čaščenje kanaanskih bogov, znano po ubijanju in predajanju čutnim užitkom. Zato je Jehova dovolil, da so njegov izbrani narod začeli zatirati okoliški narodi. Ko so se Izraelci pokesali, jim je Jehova milostno odpustil in jih rešil iz rok sovražnikov. In to se je dogajalo »znova in znova«. (Beri Nehemija 9:26–28, 31.) »Ti,« so priznali leviti, »si bil mnogo let potrpežljiv z njimi in si jih s svojim duhom opominjal po svojih prerokih, vendar niso poslušali. Zato si jih izročil v roke ljudstvom drugih dežel.« (Neh. 9:30)

16., 17. a) Kako so se okoliščine Izraelcev po vrnitvi iz pregnanstva razlikovale od okoliščin njihovih praočetov, ko so ti podedovali Obljubljeno deželo? b) Kaj so Izraelci priznali in kaj so obljubili?

¹⁶ Izraelci so po tistem, ko so se vrnili iz pregnanstva, spet postali neubogljivi. Toda kaj je bilo zdaj drugače kakor prej? Leviti v molitvi nadaljujejo: »Glej, mi smo danes sužnji! Sužnjujemo v deželi, ki si jo dal našim praočetom, da bi uživali njen sad in njene dobrote. Njen obilni pridelek prejemajo kralji, ki si jih zaradi naših grehov postavil nad nas [. . .] in mi smo v veliki stiski.« (Neh. 9:36, 37)

¹⁷ Ali so leviti namigovali na to, da je bil Bog nepravičen, ko je dovolil to stisko? Nikakor ne! »Ti si pravičen v vsem, kar nas je doletelo,« so priznali, »kajti ti si bil zvest, mi pa smo ravnali hudobno.« (Neh. 9:33) Nazadnje so svojo nesebično molitev sklenili s svečano obljubo, da bo narod od takrat naprej zvesto izpolnjeval Postavo. (Beri Nehemija 9:38; 10:29.) To svojo obljubo so zapisali v dokument, ki ga je s pečatom potrdilo 84 judovskih voditeljev. (Neh. 10:1–27)

18., 19. a) Kaj potrebujemo, da bi lahko preživeli in vstopili v Božji novi svet? b) Česa v svojih molitvah ne bi smeli pozabiti prositi in zakaj ne?

¹⁸ Tudi mi potrebujemo Jehovovo discipliniranje, da bi lahko preživeli in vstopili v pravični novi svet. »Kajti katerega sina oče ne disciplinira?« je vprašal apostol Pavel. (Heb. 12:7) To, da sprejemamo, da nas v življenju vodi Bog, pokažemo z zvestim vztrajanjem v njegovi službi in s tem, da dovolimo njegovemu duhu, da nas prečiščuje. In če storimo resen greh, smo lahko prepričani, da nam bo Jehova odpustil, če se bomo iskreno pokesali in ponižno sprejeli discipliniranje.

¹⁹ Kmalu bo Jehova še bolj poveličal svoje ime, kot ga je takrat, ko je Izraelce rešil iz Egipta. (Ezek. 38:23) Kakor je njegovo staroveško ljudstvo podedovalo Obljubljeno deželo, tako bodo tudi vsi kristjani, ki zvesto vztrajajo v čaščenju Jehova, podedovali življenje v pravičnem novem svetu. (2. Pet. 3:13) Ker imamo pred seboj tako čudovite obete, ne nehajmo v molitvah prositi za posvetitev Božjega veličastnega imena. V naslednjem članku bomo razpravljali o neki drugi molitvi, ki jo moramo prav tako upoštevati, da bi lahko Bog na nas izlival blagoslove sedaj in tudi vso večnost.