»Jehova torej ve, kako bogovdane ljudi rešiti iz preizkušnje.« (2. PET. 2:9)

1. Kakšne okoliščine bodo spremljale »veliko stisko«?

IZVRŠITEV Božje obsodbe nad Satanovim hudobnim svetom bo nastopila zelo nenadoma. (1. Tes. 5:2, 3) Ko bo prišel »Jehovov veliki dan«, bo med ljudmi na zemlji zavladala zmeda. (Zef. 1:14–17) Stiska in pomanjkanje bosta na dnevnem redu. To bo stiska, »kakršne ni bilo od začetka sveta doslej«. (Beri Matej 24:21, 22.)

2., 3. a) Kaj bo Božje ljudstvo doživelo med »veliko stisko«? b) Kaj nas lahko okrepi za to, kar je pred nami?

² Ko se bo »velika stiska« bližala svojemu vrhuncu, bo Božje ljudstvo postalo tarča silovitega napada »Goga iz dežele Magóg«. Med tem napadom se bo »številna vojska« spravila nad Božje ljudstvo »kakor oblaki, ki prekrijejo deželo«. (Ezek. 38:2, 14–16) Nobena človeška ustanova ali organizacija se ne bo postavila v bran Jehovovih častilcev. Njihovo preživetje bo odvisno samo od Boga. Kako se bodo odzvali, ko bodo zrli smrti v oči?

³ Če si Jehovov služabnik, ali verjameš, da Jehova lahko in da tudi bo svoje ljudstvo živo privedel skozi veliko stisko? Apostol Peter je napisal: »Jehova torej ve, kako bogovdane ljudi rešiti iz preizkušnje, nepravične pa prihraniti za dan sodbe, da bodo iztrebljeni.« (2. Pet. 2:9) Poglobljeno premišljevanje o tem, kako je Jehova v preteklosti reševal svoje ljudstvo, nas lahko okrepi za to, kar je pred nami. Poglejmo tri zglede, ki nam bodo okrepili zaupanje v to, da je Jehova zmožen rešiti svoje ljudstvo.

PREŽIVELI SO VESOLJNI POTOP

4. Zakaj je bilo pomembno, da so se vsa potrebna dela v zvezi s potopom opravila v določenem času?

⁴ Najprej se malo vrnimo v Noetove dni in pobliže poglejmo pripoved o potopu. Da bi se izpolnila  Jehovova volja, je bilo treba z njo povezana dela opraviti v določenem času. Pred potopom je bilo na primer treba zgraditi barko in vanjo varno privesti živali, kar je bil velikanski projekt. Pripoved iz Prve Mojzesove knjige odkriva, da Jehova ni najprej dal zgraditi barke in se šele potem odločal, kdaj bo poslal vode potopa, zato da bi, če bi se gradnja zavlekla, lahko datum začetka potopa po potrebi prestavljal. Nasprotno, začetek potopa je določil že veliko prej, preden je Noetu kar koli rekel glede gradnje barke. Kako to vemo?

5. Kaj je Jehova objavil v izjavi, ki je zapisana v 1. Mojzesovi 6:3, in kdaj jo je izrekel?

⁵ Iz Biblije izvemo, da je v nebesih Jehova sprejel odločitev. Glede na besede iz 1. Mojzesove 6:3 je rekel: »Moj duh ne bo v nedogled potrpežljiv s človekom, saj je ta samo meso. Zato bo živel še sto dvajset let.« S to izjavo ni mišljena povprečna življenjska doba človeka. Gre za sodno odločbo, v kateri je Jehova objavil, kdaj bo ukrepal in zemljo očistil brezbožnosti. * Potop se je začel leta 2370 pr. n. št., zato lahko sklenemo, da je Bog to objavil leta 2490 pr. n. št. Takrat je bil Noe star 480 let. (1. Mojz. 7:6) Kakih 20 let pozneje, leta 2470 pr. n. št., so se Noetu začeli rojevati sinovi. (1. Mojz. 5:32) Potop naj bi se začel čez kakih sto let, vendar Jehova Noetu še vedno ni odkril ničesar o njegovi posebni vlogi pri rešitvi človeške družine. Kako dolgo je Jehova še čakal, preden je Noeta seznanil s podrobnostmi?

6. Kdaj je Jehova Noetu zapovedal, naj zgradi barko?

⁶ Jehova je očitno čakal še desetletja, preden je Noetu odkril, kaj namerava storiti. Zakaj lahko to rečemo? Navdihnjena pripoved nakazuje, da je imel Noe že odrasle in poročene sinove, ko mu je Jehova zapovedal, naj zgradi barko. Rekel mu je: »S teboj [. . .] sklepam zavezo. Pojdi v barko, ti in s teboj tudi tvoji sinovi, tvoja žena in žene tvojih sinov.« (1. Mojz. 6:9–18) Torej, lahko da je od takrat, ko je Noe dobil nalogo, naj zgradi barko, pa do potopa ostalo samo še 40 ali 50 let.

7. a) Kako so Noe in člani njegove družine pokazali vero? b) Kdaj je Bog končno povedal Noetu, kdaj točno se bo začel potop?

⁷ Noe in njegova družina so se med gradnjo barke verjetno spraševali, kako bo Bog izpolnil svoj namen in kdaj se bo potop začel. Teh podrobnosti niso vedeli, vseeno pa jih to ni odvrnilo od tega, da barke ne bi dokončali. V svetopisemski pripovedi piše: »Noe je naredil vse, kar mu je Bog zapovedal. Storil je natanko tako.« (1. Mojz. 6:22) Sedem dni prej, preden so se ulile vode potopa – ravno dovolj, da so Noe in njegova družina lahko privedli živali v barko – je Jehova končno povedal Noetu, kdaj točno se bo začel potop. Tako je bilo že vse pripravljeno, ko so se »v šeststotem letu Noetovega življenja, sedemnajsti dan drugega meseca«, odprle nebesne zapornice. (1. Mojz. 7:1–5, 11)

8. Kako nam pripoved o potopu vliva zaupanje, da Jehova ve, kdaj rešiti svoje ljudstvo?

⁸ Pripoved o potopu priča o tem, da Jehova vselej ve, kdaj je najboljši čas, da reši svoje ljudstvo, in kako lahko to najboljše stori. Jehova odšteva čas sedanji stvarnosti, in lahko smo prepričani, da se bo vse, kar se je namenil, zgodilo ob času, ki ga je določil, torej prav tisti »dan in uro«. (Mat. 24:36; beri Habakuk 2:3.)

 REŠENI SO BILI PRI RDEČEM MORJU

9., 10. Kako je Jehova svoje ljudstvo uporabil kot vabo, da je egiptovsko vojsko zvabil v past?

⁹ Do sedaj smo ugotovili, da ima Jehova povsem pod nadzorom časovni potek dogodkov, povezanih z izpolnjevanjem njegovega namena. Drugi zgled, ki ga bomo obravnavali, nam daje še en razlog za zaupanje, da Jehova lahko reši svoje ljudstvo: na razpolago ima neomejeno moč, s katero lahko poskrbi, da se zgodi njegova volja. Njegova zmožnost, da reši svoje služabnike, je tako zanesljiva, da jih včasih uporabi kot vabo, s katero svoje sovražnike zvabi v past. Tako je bilo tudi, ko je Izraelce rešil iz suženjstva v Egiptu.

¹⁰ Izraelcev je bilo ob odhodu iz Egipta morda kake tri milijone. Jehova jih je po Mojzesu vodil tako, da je faraon mislil, da zmedeno tavajo po deželi. (Beri 2. Mojzesova 14:1–4.) Za faraona so bili vaba, ki se ji ni mogel upreti. Skupaj s svojo vojsko se je pognal za temi svojimi nekdanjimi sužnji in jih pri Rdečem morju stisnil v kot. Za Izraelce je bil položaj na videz brezizhoden. (2. Mojz. 14:5–10) Toda v resnici jim ni pretila nobena nevarnost. Zakaj ne? Ker je bil Jehova tik pred tem, da ukrepa v njihovo dobro.

11., 12. a) Kako je Jehova ukrepal v prid svojega ljudstva? b) Kakšen je bil izid Božjega ukrepanja in kaj se iz te pripovedi naučimo o Jehovu?

¹¹ Pred Izraelci se je pomikal »oblačni steber«, sedaj pa se je ta postavil za njimi in tako egiptovski vojski povzročal temo ter ji onemogočal, da bi se jim približala. Hkrati je ta isti steber Izraelcem čudežno razsvetljeval noč. (Beri 2. Mojzesova 14:19, 20.) Jehova je nato razdelil morje z močnim vzhodnikom, ki je »potiskal morje nazaj, tako da se je morsko dno osušilo«. To je nedvomno trajalo kar nekaj časa, saj pripoved pravi, da je veter pihal  »vso noč« in da so potem »Izraelovi sinovi [. . .] šli sredi morja po suhem«. Poleg tega so se Izraelci v primerjavi s faraonovimi vojaki, ki so šli za njimi na bojnih vozovih, pomikali počasi. Vseeno pa ni bilo mogoče, da bi jih Egipčani dohiteli, saj se je zanje bojeval Jehova. »Pogledal [je] proti vojski Egipčanov in v njej naredil zmešnjavo. Povzročil je, da so jim z vozov odpadala kolesa, tako da so jih le s težavo vozili.« (2. Mojz. 14:21–25)

¹² Ko so vsi Izraelci varno prispeli na drugo stran, je Jehova Mojzesu naročil: »Iztegni roko nad morje, da se bodo vode zgrnile nad Egipčane, njihove bojne vozove in konjenike.« Vojaki so skušali zbežati pred vodami, ki so se začele zgrinjati nanje, »toda Jehova jih je pometal v sredo morja«. Ni jim bilo rešitve. »Izmed Egipčanov ni ostal niti eden.« (2. Mojz. 14:26–28) Jehova je tako pokazal, da lahko svoje ljudstvo reši v vsaki okoliščini.

UBEŽALI SO UNIČENJU JERUZALEMA

13. Katera navodila je dal Jezus in kaj so se njegovi sledilci morda spraševali?

¹³ Jehova natanko ve, kako se bodo zvrstili dogodki, da se bo izpolnil njegov namen. Pomembnost tega dejstva je poudarjena v tretjem zgledu, ki ga bomo pobliže pogledali: obleganje Jeruzalema v prvem stoletju. Kristjanom, ki so pred uničenjem Jeruzalema leta 70 n. št. živeli v tem mestu in Judeji, je Jehova po svojem Sinu dal navodila za preživetje. Jezus je rekel: »Ko boste torej videli, da gnusoba, ki povzroča opustošenje in o kateri je govoril prerok Daniel, stoji na svetem kraju [. . .], tedaj naj tisti v Judeji zbežijo v gore.« (Mat. 24:15, 16) Kako pa naj bi takrat Jezusovi sledilci vedeli, kdaj se bo ta prerokba začela spolnjevati?

14. Kako se je ob dogodkih, ki so se zvrstili, razjasnil pomen Jezusovih navodil?

¹⁴ Ob dogodkih, ki so se zvrstili, se je pomen Jezusovih besed razjasnil. Leta 66 n. št. je rimska vojska pod poveljstvom Cestija Gala prišla do Jeruzalema, da bi zatrla judovski upor. Ko so si judovski uporniki, znani kot zeloti, poiskali zatočišče v trdnjavi na področju templja, so rimski vojaki začeli spodkopavati tempeljsko obzidje. Kristjanom, ki so budno opazovali dogodke, so stvari postale jasne ob naslednjem prizoru: poganska vojska s svojimi malikovalskimi prapori, kar je predstavljalo »gnusobo«, je prišla vse do tempeljskega obzidja, torej do »svetega kraja«. Za Jezusove sledilce je bil to čas, da »zbežijo v gore«. Toda kako naj bi zbežali iz mesta, ki je bilo obkoljeno? Dogodki so se nepričakovano zasukali.

15., 16. a) Katero izrecno navodilo je dal Jezus in zakaj je bilo za njegove sledilce življenjskega pomena, da so ga upoštevali? b) Od česa bo odvisna naša rešitev?

 ¹⁵ Cestij Gal je brez očitnega razloga opustil svoje načrte in se s četami začel umikati od Jeruzalema. Zeloti so se pognali za njimi. Z odhodom vojskujočih se strani se je Jezusovim sledilcem nenadoma odprla priložnost za beg. Jezus jim je izrecno naročil, naj svoje imetje pustijo tam in brez odlašanja odidejo. (Beri Matej 24:17, 18.) Toda ali so res morali ukrepati takoj? Na odgovor ni bilo treba čakati dolgo. Zeloti so se že po nekaj dneh vrnili ter prebivalce Jeruzalema in Judeje začeli siliti, naj se pridružijo uporu. Judovske frakcije so se bojevale za prevlado, in razmere v mestu so se hitro slabšale. Pobegniti je bilo vedno težje. In ko so se Rimljani leta 70 n. št. vrnili, je bilo to sploh nemogoče. (Luk. 19:43) Tisti, ki so se obotavljali, so ostali ujeti v mestu! Kristjani, ki so upoštevali Jezusovo navodilo in pobegnili v gore, pa so si rešili življenje. Sami so okusili, da Jehova ve, kako rešiti svoje ljudstvo. Kaj se lahko naučimo iz te pripovedi?

¹⁶ Ko se bodo med veliko stisko vrstili dogodki, se bomo kristjani morali ravnati po napotkih iz Božje Besede in navodilih organizacije. Na primer: Jezusova zapoved Božjim služabnikom, naj »zbežijo v gore«, ima tudi sodobno vzporednico. V kakšnem smislu bomo zbežali, bomo še videli. * Toda lahko smo prepričani, da bo Jehova razjasnil pomen tega navodila, ko bo prišel čas, da ga upoštevamo. Ker bo naša rešitev odvisna od tega, ali bomo poslušni, je dobro, da se vprašamo: Kako se odzovem na navodila, ki jih Jehova danes daje svojemu ljudstvu? Ali se odzovem hitro ali se obotavljam? (Jak. 3:17)

OKREPLJENI ZA TO, KAR JE PRED NAMI

17. Kaj Habakukova prerokba odkrije o prihajajočem napadu na Božje ljudstvo?

¹⁷ Vrnimo se sedaj k silovitemu Gogovemu napadu, ki smo ga omenili v uvodu. Habakuk je v prerokbi, ki je povezana s tem dogodkom, dejal: »Slišal sem, in trebuh se mi je vznemiril, ob tem zvoku so mi ustnice vztrepetale. V kosti mi je prišla gniloba, vse to me je vznemirilo. Mirno bom čakal na dan stiske, ko bo [Bog] prišel nad ljudstvo [oziroma nad grozeče vojske], da bi ga napadel.« (Hab. 3:16) Prerok je samo slišal za bližnji napad zoper Božje ljudstvo, pa ga je že začelo stiskati v želodcu, ustnice so mu vztrepetale in zapustila ga je moč. Habakukov odziv nakazuje, v kako strašnem, na videz brezizhodnem položaju se bomo znašli, ko bodo Gogove horde planile na nas. Vseeno pa je bil prerok pripravljen mirno čakati na Jehovov veliki dan in je zaupal Jehovu, da lahko reši svoje ljudstvo. (Hab. 3:18, 19)

18. a) Zakaj nimamo razloga, da bi se bali prihodnjega napada? b) O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

¹⁸ Trije zgledi, ki smo jih obravnavali, nedvomno dokazujejo, da Jehova ve, kako rešiti svoje ljudstvo. Jehovov namen ne more propasti; zmaga je gotova. Toda da bi se lahko pridružili temu veličastnemu zmagoslavju, moramo ostati zvesti do konca. Kako pa nam Jehova danes pomaga ohraniti značajnost? To je tema naslednjega članka.

[Podčrtne opombe]

[Preučevalna vprašanja]

[Slika na strani 24]

Ali je faraonova vojska sploh predstavljala resnično nevarnost za Izraelce?