Ali bi lahko služil tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva?

»Z ženo sva v Združenih državah Amerike živela udobno, vseeno pa naju je skrbelo, da bi lahko materialistično okolje nazadnje negativno vplivalo na naju in najina sinova. V preteklosti sva služila kot misijonarja in znova sva si zaželela tega preprostega, vendar srečnega življenja.«

RALPHA in Pam je to spodbudilo, da sta leta 1991 pisala več podružnicam in izrazila željo, da bi služila tam, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva. Iz podružnice v Mehiki so jima odgovorili, da nujno potrebujejo kraljestvene oznanjevalce, ki bi pričevali angleško govorečim ljudem v njihovi deželi. Pravzaprav je bilo to polje, kot so napisali v pismu, »bel[o] za žetev«. (Jan. 4:35) Kmalu zatem sta Ralph in Pam skupaj s sinovoma, ki sta bila takrat stara 8 in 12 let, sprejela to povabilo ter se pričela pripravljati za selitev v tujino.

Velikansko področje

Ralph se spominja: »Preden smo odšli iz Združenih držav Amerike, so nam nekateri dobronamerni bratje in sestre rekli: ‚Takšna selitev je prenevarna!‘ ‚Kaj, če kdo od vas zboli?‘ ‚Zakaj se želite preseliti, da bi oznanjevali na angleško govorečem področju? Ti ljudje se ne bodo zanimali za resnico!‘ Vseeno smo ostali pri svoji odločitvi. Konec koncev se za selitev nismo odločili kar čez noč, temveč smo jo načrtovali več let. Nismo si nakopali dolgoročnih posojil, prihranili smo nekaj denarja in se v krogu družine pogosto pogovarjali o težavah, ki bi nas lahko doletele.«

Ralph je skupaj z družino najprej obiskal podružnični urad v Mehiki. Tam so jim bratje pokazali zemljevid cele države in rekli: »To je vaše področje!« Družina se je naselila v San Miguelu de Allendu, kjer živi mnogo ljudi iz različnih dežel. V tem mestu, ki leži kakih 240 kilometrov severozahodno od prestolnice Ciudad de Mexico, je bila tri leta po njihovem prihodu ustanovljena angleška občina z 19 oznanjevalci. To je bila prva takšna občina v Mehiki, vendar se njihovo delo s tem še zdaleč ni končalo.

V Mehiki naj bi živelo približno milijon Američanov. Poleg tega je mnogim visoko izobraženim Mehičanom in študentom angleščina drugi jezik. Ralph pojasnjuje: »Molili smo, da bi prišlo še več delavcev. V našem  domu je bila vedno na razpolago prosta soba za brate in sestre, ki so prišli k nam, da bi si tako rekoč ‚ogledali deželo‘.« (4. Mojz. 13:2)

Poenostavili so si življenje, da bi več oznanjevali

Kmalu so prispeli še drugi bratje in sestre, ki so želeli več oznanjevati. Med njimi sta bila tudi Bill in Kathy iz Združenih držav Amerike. Do tedaj sta že 25 let služila na področjih, kjer je primanjkovalo oznanjevalcev. Sprva sta se nameravala učiti španščino, vendar sta načrte spremenila, ko sta se preselila v mesto Ajijic, ki leži ob jezeru Chapala, in je pravi raj za upokojene Američane. Bill pojasnjuje: »V Ajijicu sva bila ves čas zaposlena z iskanjem angleško govorečih posameznikov, ki so želeli spoznati resnico.« Dve leti po prihodu sta se že lahko veselila, da je bila v tem mestu ustanovljena druga angleška občina v Mehiki.

Ken in Joanne iz Kanade sta prav tako želela poenostaviti življenje in več časa nameniti oznanjevalskemu delu. Tudi onadva sta se preselila v Mehiko. Ken pravi: »Kar nekaj časa sva se privajala na življenje v okolju, kjer morda več dni zapored ni tople vode, elektrike ali telefonskih zvez.« Kljub temu sta bila vesela, da sta lahko oznanjevala. Ken je kmalu postal strežni služabnik in dve leti kasneje starešina. Za njuno hčer Britanny na začetku ni bilo lahko sodelovati z majhno angleško občino, v kateri je bilo le nekaj mladih. Toda potem, ko je pričela pomagati pri gradnji kraljestvenih dvoran, je našla mnoge odlične prijatelje iz vseh koncev države.

Patrick in Roxanna iz ameriške zvezne države Teksas sta bila navdušena, ko sta izvedela, da je nedaleč stran od njunega doma misijonarsko področje, kjer ljudje govorijo angleško. »Potem ko sva v severovzhodni Mehiki obiskala mesto Monterrey, sva razumela, da naju je tja kot pomoč poslal Jehova,« pravi Patrick. Zgolj v petih dneh sta uspela prodati svoj dom v Teksasu in oditi »v Makedonijo«, če se tako izrazimo. (Apd. 16:9) V Mehiki jima ni bilo lahko zaslužiti za preživetje, vendar sta bila zelo vesela, ko sta opazovala, kako je iz majhne skupine 17 Prič v samo dveh letih nastala občina s 40 oznanjevalci.

Jeff in Deb sta še en zakonski par, ki je poenostavil svoje življenje in se dal na razpolago. V Združenih državah Amerike sta prodala svoj prostorni dom in se preselila v majhno stanovanje v mestu Cancún na vzhodni mehiški obali. Prej sta bila navajena obiskovati zbore, ki so potekali v klimatiziranih prostorih v bližini njunega doma. Sedaj pa sta morala potovati osem ur, da bi obiskala najbližji zbor v angleščini, ki je bil organiziran na odprtem stadionu. Kljub temu sta bila zelo zadovoljna, ko je bila v Cancúnu ustanovljena občina s približno 50 oznanjevalci.

Pri oznanjevalskem delu v angleščini so začeli pomagati tudi nekateri mehiški bratje in sestre. Ko je denimo Rubén skupaj s svojo  družino slišal, da je bila v San Miguelu de Allendu ustanovljena prva angleška občina in da njeno področje obsega celo Mehiko, so brž priskočili na pomoč. To je pomenilo, da so se morali učiti angleško, se privajati na drugačno kulturo in veliko potovati (800 kilometrov vsak teden), da bi bili navzoči na shodih. Rubén pravi: »Z veseljem smo oznanjevali tujcem, ki že leta živijo v Mehiki, a so dobro novico prvič slišali v svojem jeziku. Nekateri so se nam zahvaljevali s solzami v očeh.« Po tem, ko so Rubén in člani njegove družine pomagali tej občini, so kot pionirji služili v mestu Guanajuato, v osrednji Mehiki, kjer so prispevali k ustanovitvi angleške občine z več kot 30 oznanjevalci. Danes služijo v angleški skupini v Irapuatu, mestu nedaleč stran od Guanajuata.

Kako pričevati tistim, ki neradi pridejo na vrata

Angleško pa ne govorijo samo tujci, temveč tudi mnogi Mehičani. Vendar se je z njimi pogosto težko pogovarjati o kraljestvenem sporočilu, saj živijo v premožnejših soseskah, vrata pa običajno odpirajo služkinje. Če pa že odprejo vrata, mnogi ne želijo prisluhniti našemu sporočilu, ker menijo, da so Jehovove priče kaka majhna tukajšnja sekta. Vseeno pa so se nekateri pripravljeni pogovarjati, ko na njihova vrata potrkajo Priče, ki prihajajo iz drugih dežel.

 Omenimo denimo Glorio, ki živi v mestu Querétaro, v osrednji Mehiki. Ona pravi: »V preteklosti so na naša vrata potrkali Priče, ki so govorili špansko, vendar jim nisem prisluhnila. Ko pa so se nad našo družino in prijatelje zgrnile težave in sem bila zato hudo potrta, sem Boga v molitvi rotila, naj mi jih pomaga rešiti. Kmalu zatem nas je obiskala neka gospa, ki je govorila angleško. Vprašala je, ali kdo v družini govori ta jezik. Ker je bila iz druge dežele, me je premamila radovednost in zato sem pritrdila. Med njeno predstavitvijo sem sama pri sebi razmišljala: ‚Kaj pa ta Američanka sploh počne v naši soseski?‘ Ampak pred tem sem prosila Boga, naj mi pomaga, in morda je Bog na mojo molitev odgovoril tako, da je poslal ravno to tujko.« Gloria je sprejela biblijski pouk in hitro napredovala do krsta, čeprav ji je družina nasprotovala. Danes je redna pionirka, pri služenju Jehovu pa sta se ji pridružila tudi njen sin in mož.

Če se damo na razpolago, smo nagrajeni

Tisti, ki služijo tam, kjer je večja potreba po oznanjevalcih Kraljestva, se resda spoprijemajo z izzivi, vendar tudi nagrade ne izostanejo. Ralph, ki smo ga omenili na začetku, pravi: »Vodili smo biblijske pouke z ljudmi iz Jamajke, Kitajske, Švedske in Velike Britanije ter celo s članom ganske kraljeve družine. Nekateri od njih so se tudi sami lotili polnočasne službe. Naša družina je bila v preteklih letih priča ustanovitvi sedmih angleških občin. Oba sinova sta se nama pridružila pri pioniranju in sedaj služita v Betelu v Združenih državah Amerike.«

Trenutno je v Mehiki 88 angleških občin in veliko skupin. Čemu lahko pripišemo takšen porast? Mnogi angleško govoreči prebivalci Mehike niso še nikoli prej govorili s Pričami. Drugi so prisluhnili zato, ker nanje niso mogli pritiskati ter jih ovirati družinski člani in prijatelji, ki živijo v domovini. Nekateri pa so sprejeli biblijski pouk, ker so se upokojili in so sedaj imeli čas za duhovne dejavnosti. Poleg tega več kot tretjina oznanjevalcev v angleških občinah pionira, kar močno prispeva k temu, da so oznanjevalci goreči in da te občine rastejo.

Blagoslovi ne bodo izostali

Brez dvoma bodo še mnogi ljudje po vsem svetu prisluhnili kraljestvenemu sporočilu, ko jim bodo Priče oznanjevali v njihovem jeziku. Zato nam zelo ogreje srce dejstvo, da so se številni duhovno naravnani bratje in sestre – starejši in mlajši, samski in poročeni – pripravljeni preseliti na področja, kjer se potrebuje več kraljestvenih oznanjevalcev. Res je, da se ob tem morda spoprijemajo z nadlogami. Vendar te kar zbledijo v primerjavi z veseljem, ki ga občutijo, ko najdejo iskrene posameznike, ki se oklenejo biblijske resnice. Ali bi tudi ti lahko naredil nekatere spremembe, da bi se znotraj države, v kateri živiš, preselil na področje, kjer je malo oznanjevalcev ali pa morda celo v kako drugo deželo? * (Luk. 14:28–30; 1. Kor. 16:9) Če da, si lahko prepričan, da tudi tebi blagoslovi ne bodo izostali.

[Podčrtna opomba]

[Okvir na strani 21]

Nasmejani upokojenci pritegnejo pozornost

Beryl se je iz Velike Britanije preselila v Kanado. Tam je bila direktorica več mednarodnih podjetij. Postala je tudi izvrstna jahalka, tako da so jo leta 1980 celo izbrali, da je Kanado zastopala na olimpijskih igrah. Po upokojitvi se je skupaj s svojim možem preselila v Mehiko, v mesto Chapala, kjer sta pogosto obedovala v tamkajšnjih restavracijah. Ko je v njih opazila angleško govoreče upokojence, ki so bili videti srečni, se jim je predstavila in jih vprašala, kaj počnejo v Mehiki. Ti srečni ljudje so skoraj vedno bili Jehovove priče. Če sta sreča in smisel življenja povezana s spoznavanjem Boga, sta menila, potem ga želiva tudi midva spoznati. Beryl je najprej nekaj mesecev obiskovala krščanske shode in zatem sprejela biblijski pouk. Po krstu je lahko kar nekaj let služila kot redna pionirka.

[Okvir na strani 22]

»To, da so z nami, je pravi blagoslov«

Krajevni bratje in sestre zelo cenijo tiste posameznike, ki so se preselili v države, kjer se potrebuje več oznanjevalcev Kraljestva. Iz podružnice na enem od karibskih otokov so napisali: »Če bi na stotine tujcev, ki tukaj služijo, moralo oditi, bi to močno vplivalo na stabilnost občin. To, da so z nami, je pravi blagoslov.«

Božja Beseda pravi, da je »žensk, ki objavljajo dobro novico, [. . .] velika vojska«. (Ps. 68:11, NW) Zato ni nič presenetljivega, da je med tistimi, ki služijo v tujini, veliko samskih sester. Te požrtvovalne sestre so v veliko pomoč. V eni od podružnic v Vzhodni Evropi so napisali: »V mnogih občinah je ogromno sester, včasih tudi 70 odstotkov občine. Večina teh sester še ni dolgo v resnici, vendar pa jih samske pionirke, ki so prišle iz drugih dežel, poučujejo, zaradi česar so v neprecenljivo pomoč. Te sestre iz tujine so za nas resnično darilo!«

Kako te sestre gledajo na služenje v drugi deželi? Angelica, ki je sedaj v svojih 30-ih in je v tujini več let služila kot samska pionirka, pravi: »Izzivov je veliko. Na eni od dodelitev sem morala vsak dan pešačiti po blatnih cestah. Velikokrat sem videla, kako ljudje trpijo, kar ni bilo prijetno. Toda to, da sem pomagala ljudem na oznanjevanju, mi je bilo v zadovoljstvo. Ganili pa so me tudi mnogi izrazi hvaležnosti tukajšnjih sester, ki so se mi pogosto zahvalile za to, da sem jim prišla pomagat. Neka sestra mi je povedala, da sem ji dala dober zgled, ko sem kot pionirka prišla služit tako daleč v njeno deželo. S tem sem jo namreč spodbudila, da je tudi sama pričela pionirati.«

Sue, pionirka v svojih zgodnjih 50-ih, pravi: »Zagotovo boste naleteli na izzive, vendar ti kar zbledijo v primerjavi z blagoslovi, ki jih doživljaš. Oznanjevanje je navdušujoče! Ker veliko časa oznanjujem z mlajšimi sestrami, se z njimi pogovarjam, kaj sem se naučila iz Biblije in iz publikacij glede tega, kako ravnati v težjih okoliščinah. Pogosto mi povedo, da jim s tem, kako se v vseh letih, kar služim kot samska pionirka, spoprijemam s težavami, pomagam razumeti, da tudi same lahko premagujejo izzive v svojem življenju. Ker pomagam tem sestram, občutim veliko notranje zadovoljstvo.«

[Zemljevid na strani 20]

(Lega besedila – glej publikacijo)

MEHIKA

Monterrey

Guanajuato

Irapuato

Ajijic

Chapala

Jezero Chapala

San Miguel de Allende

Querétaro

CIUDAD DE MEXICO

Cancún

[Slika na strani 23]

Nekateri z veseljem oznanjujejo tujcem, ki še nikoli niso slišali za dobro novico.