Poudarki pisem Titu, Filemonu in Hebrejcem
Jehovova beseda je živa
Poudarki pisem Titu, Filemonu in Hebrejcem
APOSTOL Pavel se nekaj časa zatem, ko je bil leta 61 n. št. prvič zaprt in izpuščen iz zapora v Rimu, napoti na Kreto. Ko vidi, kakšno je duhovno stanje otoških občin, pusti tam Tita, da jih okrepča. Kasneje mu verjetno iz Makedonije napiše pismo, v katerem mu da nekaj napotkov glede njegovih dolžnosti in mu zagotovi, da ima pri svojem delu vso podporo apostolov.
Prej – tik pred tem, ko so ga leta 61 n. št. izpustili iz zapora – je napisal pismo Filemonu, krščanskemu bratu, ki je živel v Kolosah. Pismo je osebna prošnja prijatelju.
Približno tega leta, 61 n. št., je napisal tudi pismo hebrejskim vernikom v Judeji, v katerem pokaže, da je krščanstvo bolj vzvišeno od judovstva. V vseh treh pismih najdemo dragocene nasvete za nas. (Heb. 4:12)
OSTANIMO DUHOVNO ZDRAVI
Pavel najprej Titu da napotek, naj po mestih postavi starešine. Nato mu svetuje: »Strogo [jih] opominjaj, tako da bodo zdravi v veri.« Vse v občinah na Kreti spodbuja, naj »zavrže[j]o brezbožnost [. . .] ter naj bo[d]o zdravih misli«. (Titu 1:5, 10–13; 2:12)
Nadalje svetuje, naj Tit pomaga sovernikom na Kreti, da bi ostali duhovno zdravi. Pouči ga: »Ogibaj se pa nespametnih polemiziranj [. . .] in bojev glede Postave.« (Titu 3:9)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
1:15 – Kako je lahko »čistim [. . .] vse čisto«, »omadeževanim in nevernim pa ni«? Odgovor na to vprašanje dobimo, če razumemo, kaj je Pavel mislil z besedo »vse«. Ni govoril o rečeh, ki jih Božja napisana Beseda neposredno obsoja, temveč o rečeh, ki so po Svetem pismu prepuščene odločitvi posameznega vernika. Človeku, ki razmišlja v skladu z Božjimi merili, so take reči čiste. Povsem nasprotno pa je s tistim, ki razmišlja popačeno in čigar vest je omadeževana. *
3:5 – Kako so maziljeni kristjani rešeni »s kopeljo« in prenovljeni »po svetem duhu«? »S kopeljo« so rešeni tako, da jih Bog okopa v Jezusovi krvi oziroma jih z njo očisti na temelju Sinove odkupne žrtve. »Po svetem duhu« pa so prenovljeni tako, da kot z duhom rojeni Božji sinovi postanejo »novo stvarjenje«. (2. Kor. 5:17)
Pouk za nas:
1:10–13; 2:15. Krščanski nadzorniki morajo biti pogumni, ko v občini popravljajo, kar je v njej narobe.
2:3–5. Podobno kot v prvem stoletju se morajo tudi danes zrele krščanske sestre obnašati tako, »kakor se spodobi za pobožne ljudi. Naj ne bodo obrekljive, niti naj ne sužnjujejo mnogemu vinu, ampak naj bodo učiteljice dobrega.« Tako lahko zasebno poučujejo »mlade ženske« iz občine.
3:8, 14. »Dobro in koristno« je, če se »osredini[mo] na opravljanje dobrih del«, saj nam to pomaga, da prinašamo sad v Božji službi in ostanemo ločeni od tega hudobnega sveta.
SPODBUJAJMO »NA PODLAGI LJUBEZNI«
Pavel Filemona pohvali, ker je zgleden v »ljubezni in veri«. Kot vir osvežitve za sokristjane prinaša Pavlu »veliko veselje in tolažbo«. (Filem. 4, 5, 7)
Pavel je zgled vsem nadzornikom v tem, kako ravna v občutljivem primeru Onezima, ko ne zapoveduje, ampak spodbuja »na podlagi ljubezni«. Filemonu pravi: »Pišem ti z zaupanjem v tvojo ustrežljivost, saj vem, da boš storil celo več od tega, kar pravim.« (Filem. 8, 9, 21)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
10, 11, 18 – Kako je prej »nekoristen« Onezim postal »koristen«? Onezim ni rad sužnjeval in je iz Filemonove hiše v Kolosah pobegnil v Rim. Očitno je svojemu gospodarju tudi ukradel denar za to 1400 kilometrov dolgo potovanje. Filemonu je bil res nekoristen. V Rimu pa mu je pomagal Pavel, tako da je postal kristjan. Zdaj je ta duhovni brat, ki je bil prej »nekoristen« suženj, postal »koristen«.
15, 16 – Zakaj Pavel ni prosil Filemona, da naj Onezima osvobodi? Pavel je »oznanjeval Božje kraljestvo in [. . .] učil o Gospodu Jezusu Kristusu«. Ni se želel odmikati od te naloge. Zato se ni hotel vmešavati v družbena vprašanja, kakršno je vprašanje suženjstva. (Apd. 28:31)
Pouk za nas:
2. Filemon je dal na razpolago svoj dom, da so tam lahko imeli krščanske shode. Prednost je, če imamo v svojem domu shod za terensko službo. (Rim. 16:5; Kol. 4:15)
4–7. Prevzeti moramo pobudo in pohvaliti sovernike, ki so zgledni v veri in ljubezni.
15, 16. Ko v življenju ne gre vse gladko, zaradi tega ne bi smeli biti po nepotrebnem zaskrbljeni. Lahko se zgodi, da se bo vse dobro končalo, kot se je pri Onezimu.
21. Pavel je od Filemona pričakoval, da bo oprostil Onezimu. Tudi od nas se pričakuje, da bomo oprostili bratu, ki nas je morda užalil. (Mat. 6:14)
NAPREZAJMO SE, »DA BOMO DOSEGLI ZRELOST«
Pavel to, da je vera v Jezusovo žrtev bolj vzvišena od del po Postavi, dokaže tako, da poudari, kako odlični so Ustanovitelj krščanstva, njegovo duhovništvo in njegova žrtev ter nova zaveza. (Heb. 3:1–3; 7:1–3, 22; 8:6; 9:11–14, 25, 26) To spoznanje gotovo pomaga hebrejskim kristjanom, da lahko prenašajo, ko jih preganjajo Judje. Pavel spodbuja svoje hebrejske sovernike: »Naprezajmo [se], da bomo dosegli zrelost.« (Heb. 6:1)
Koliko je v krščanski ureditvi pomembna vera? »Brez vere je nemogoče biti Bogu po volji,« piše Pavel. Hebrejce spodbuja: »Vztrajno tecimo v tekmi, ki je pred nami.« In to naj delajo v veri. (Heb. 11:6; 12:1)
Odgovori na svetopisemska vprašanja:
2:14, 15 – Ali to, da ima Satan »možnost povzročiti smrt«, pomeni, da lahko povzroči prezgodnjo smrt kogar koli hoče? Ne, to ne pomeni tega. Toda Satan je že na začetku svoje hudobne poti v Edenu povzročil, da ljudje zaradi njegovih laži umiramo, ker ga je Adam poslušal in je grešil ter je greh in smrt prenesel na človeško družino. (Rim. 5:12) Pa tudi Satanovi zemeljski predstavniki so celo tako zelo preganjali Božje služabnike, da so umrli – enako so storili tudi Jezusu. Toda to ne pomeni, da ima Satan neomejeno moč, da lahko ubije kogar koli hoče. Če bi to bilo res, bi gotovo že zdavnaj zbrisal z zemlje Jehovove častilce. Jehova varuje svoje ljudstvo kot skupino in ne dovoli, da bi jo Satan pokončal. Tudi če Bog dovoli, da nekateri od nas umrejo zaradi Satanovih napadov, smo lahko prepričani, da bo popravil vso storjeno škodo.
4:9–11 – Kako »vstopi[mo] v [Božji] počitek«? Po šestih dneh ustvarjanja je Bog počival od svojih ustvarjalnih del. Vedel je, da se bo njegov namen z zemljo in s človeštvom izpolnil. (1. Mojz. 1:28; 2:2, 3) Mi »v ta počitek« vstopimo tako, da nehamo opravljati dela, s katerimi opravičujemo sami sebe, in sprejmemo Božjo pripravo za našo rešitev. Ko pokažemo, da verujemo v Jehova in poslušno ubogamo njegovega Sina, ne pa da si prizadevamo za sebične interese, vsak dan uživamo v osvežujočih in spokojnih blagoslovih. (Mat. 11:28–30)
9:16 – Kdo je »človeški posrednik« nove zaveze? Jehova je Stvarnik nove zaveze, Jezus pa je »človeški posrednik«. Veljavnost zaveze je ta njen Posrednik potrdil, ko je s svojo smrtjo priskrbel potrebno žrtev. (Luk. 22:20; Heb. 9:15)
11:10, 13–16 – Katero »mesto« je pričakoval Abraham? To ni bilo dobesedno, ampak simbolično mesto. Abraham je pričakoval »nebeški Jeruzalem«, ki ga sestavljajo Kristus Jezus in njegovih 144.000 sovladarjev. Ti sovladarji v svoji nebeški slavi so imenovani tudi »sveto mesto, Novi Jeruzalem«. (Heb. 12:22; Raz. 14:1; 21:2) Abraham se je veselil življenja pod vlado Božjega kraljestva.
12:2 – Kaj je bilo »veselje, ki [. . .] je čakalo« Jezusa in za katero je »prestal mučilni kol«? Jezus se je veselil, ko je videl, kaj vse bo dosegla njegova služba – posvetitev Jehovovega imena, upravičenje Božje vrhovnosti in odkup človeške družine od smrti. Gledal je tudi vnaprej na nagrado, ko bo vladal kot Kralj in služil kot Veliki duhovnik v korist človeštva.
13:20 – Zakaj se o novi zavezi govori kot o »večni zavezi«? Razlogi za to so trije: 1. Nikoli je ne bo nadomestila nobena druga zaveza, 2. njeni učinki so trajni in 3. »drugim ovcam« bo ta ureditev koristila še po harmagedonu. (Jan. 10:16)
Pouk za nas:
5:14. Marljivo moramo preučevati Božjo Besedo, Biblijo, in udejanjati, kar se učimo iz nje. To je edina pot, da bomo imeli »z rabo izšolano zmožnost zaznavanja, da razlikuje[m]o med pravilnim in napačnim«. (1. Kor. 2:10)
6:17–19. Upanje, ki ga trdno temeljimo na Božji obljubi, in Božja prisega nam bosta pomagala, da ne bomo zašli s poti resnice.
12:3, 4. Boljše, kot da bi se »utrudili in v svojih dušah omagali« zaradi manjših preizkušenj oziroma nasprotovanja, ki ga mogoče doživljamo, bi bilo, da napredujemo k zrelosti in izboljšamo svojo zmožnost prenašanja preizkušenj. Odločeni moramo biti, da se upremo »do krvi«, kar pomeni do smrti. (Heb. 10:36–39)
12:13–15. Ne smemo dovoliti, da bi nam »strupena korenina« oziroma kdor koli v občini, ki išče napake v tem, kako je kaj storjeno, preprečil, da ne bi več »ravna[li] steze svojim nogam«.
12:26–28. »To, kar je bilo narejeno« se ne nanaša na Božje delo, temveč na to, kar so naredili drugi, k čemur spada tudi celotna sedanja stvarnost, celo hudobna »nebesa«. Njihovo delo bo odstranjeno. Ko se bo to zgodilo, bo ostalo le »to, česar ni mogoče pretresti«, torej Kraljestvo in njegovi podložniki. Kako pomembno je, da goreče oznanjujemo Kraljestvo in živimo po njegovih načelih!
13:7, 17. Če imamo stalno jasno pred očmi to svarilo, ki nas uči, naj ubogamo nadzornike v občinah in naj se jim podrejamo, bomo lahko razvijali duha sodelovanja.
[Podčrtna opomba]