Življenjska zgodba

Kljub svojim omejitvam radostno služim Jehovu

PRIPOVEDUJE VARNAVAS SPETSIOTIS

Leta 1990 sem pri 68 letih popolnoma ohromel. Vseeno pa že kakih 15 let radostno služim kot polnočasni oznanjevalec na Cipru. Kaj mi vliva moč, da sem kljub omejitvam še vedno dejaven v Jehovovi službi?

RODIL sem se 11. oktobra 1922 v družini z devetimi otroki – štirimi fanti in petimi dekleti. Živeli smo v vasi Xylophagou na Cipru. Čeprav sta bila starša dokaj premožna, sta morala veliko delati na poljih, da sta lahko preživljala tako veliko družino.

Moj oče Antonis je zelo rad bral in raziskoval ter je bil precej radoveden človek. Kmalu po tem, ko sem se rodil, je na obisku pri vaškem učitelju opazil traktat z naslovom Peoples Pulpit, ki so ga izdali Preučevalci Biblije (kakor so se takrat imenovali Jehovove priče). Ko ga je pričel brati, je bil nad tem, kar je izvedel, popolnoma prevzet. Rezultat tega je bil, da sta bila moj oče in eden njegovih prijateljev, Andreas Christou, med prvimi na otoku, ki so se povezali z Jehovovimi pričami.

Napredek kljub nasprotovanju

Pozneje sta oče in Andreas od Prič dobila še več biblijskih publikacij. Že kmalu sta se o biblijskih resnicah, ki sta jih spoznavala,  pričela pogovarjati s sovaščani. Zaradi oznanjevanja so jima pričeli močno nasprotovati duhovniki grške pravoslavne cerkve in drugi, ki so mislili, da Jehovove priče na druge slabo vplivajo.

Mnogi domačini pa si niso mogli kaj, da ne bi spoštovali teh dveh biblijskih učiteljev. Oče je bil znan po svoji prijaznosti in velikodušnosti. Zelo pogosto je pomagal družinam, ki so se otepale z revščino. Včasih se je v poznih večernih urah odtihotapil iz hiše in pred vrati takšnih družin pustil žito ali kruh. Zaradi takšne krščanske nesebičnosti je bilo sporočilo teh dveh oznanjevalcev še privlačnejše. (Matej 5:16)

Zato se je na biblijsko sporočilo odzval kak ducat ljudi. Ko so resnico vse bolj razumeli, so spoznali, da bi se morali shajati na domovih in skupaj preučevati Biblijo. Okoli leta 1934 je na Ciper prišel Nikos Matheakis, polnočasni oznanjevalec iz Grčije, in se sestal s skupino v Xylophagouju. Potrpežljivo, a odločno jim je pomagal, da so se organizirali, pa tudi da so še bolje razumeli Sveto pismo. Ta skupina je postala jedro prve občine Jehovovih prič na Cipru.

Ko je krščansko delo napredovalo in je resnico sprejelo še več ljudi, so bratje in sestre videli, da potrebujejo stalno mesto za shode. Moj najstarejši brat George in njegova žena Eleni sta za to ponudila svoj skedenj, ki je stal tik ob njunem domu. Prenovili so ga in spremenili v primeren kraj za shode. Tako so bratje in sestre dobili svojo prvo kraljestveno dvorano na otoku. Kako zelo so bili veseli! In kako močno je to prispevalo k nadaljnjemu napredku!

Resnica postane del mene

Leta 1938, ko mi je bilo 16 let, sem sklenil postati tesar. Zato me je oče poslal v ciprsko glavno mesto, Nikozijo. Zelo premišljeno je uredil, da sem lahko stanoval pri Nikosu Matheakisu. Mnogi otočani se  tega zvestega brata še vedno spominjajo po gorečnosti in gostoljubnosti. Njegova neugasljiva vnema in neomajen pogum sta bili lastnosti, ki sta bili v tistih dneh nujni za vsakega kristjana na Cipru.

Brat Matheakis mi je zelo pomagal, da sem utrdil svoje biblijsko spoznanje in duhovno napredoval. Ko sem bil pri njem, sem obiskoval vse shode, ki so bili pri njem doma. Takrat sem prvič začutil, da moja ljubezen do Jehova raste. Odločil sem se, da bom z Bogom navezal pristen odnos. Po nekaj mesecih sem brata Matheakisa vprašal, ali bi se mu lahko pridružil pri oznanjevanju. To je bilo leta 1939.

Nekoliko pozneje sem obiskal svojo družino. Potem ko sem nekaj časa preživel z očetom, sem bil še bolj prepričan, da sem našel resnico in smisel življenja. Septembra 1939 je izbruhnila druga svetovna vojna. Veliko fantov moje starosti se je prostovoljno javilo v vojsko, toda ker sem želel poslušati biblijske smernice, sem se odločil, da bom ostal nevtralen. (Izaija 2:4; Janez 15:19) Še tisto leto sem se posvetil Jehovu in se naslednje leto krstil. Prvič sem začutil, da se nič več ne bojim ljudi!

Leta 1948 sem se poročil z Efprepio. Blagoslovljena sva bila s štirimi otroki. Kmalu sva spoznala, da si bova morala zelo prizadevati, da bi z vzgojo ‚usmerjala njihov um v skladu z Jehovovo voljo‘. (Efežanom 6:4) Trudila sva se, da bi vanje vcepila globoko ljubezen do Jehova ter spoštovanje do njegovih zakonov in načel, in za to tudi molila.

Bolezen me močno pretrese

Leta 1964, ko sem bil star 42 let, sta mi desna roka in noga pričeli vse bolj mrtveti. Omrtvelost se je postopoma razširila tudi na levo stran telesa. Zdravniki so ugotovili, da imam mišično atrofijo, neozdravljivo bolezen, ki se konča s popolno paralizo. Ko so mi to povedali, sem bil močno pretresen. Novica me je zadela kot strela z jasnega! V jezi in ogorčenosti sem razmišljal: ‚Le zakaj se mi je to zgodilo? S čim sem si to zaslužil?‘ Toda počasi je prvi šok minil.  Nato sta me preplavili zaskrbljenost in negotovost. Po glavi mi je rojilo nešteto vprašanj. Ali bom popolnoma ohromel in postal povsem odvisen od drugih? Kako bom lahko s tem živel? Ali bom lahko skrbel za družino – ženo in štiri otroke? Te misli so me navdajale z bolečino.

V tem kritičnem času svojega življenja sem bolj kot kdaj prej čutil potrebo po tem, da se v molitvi obračam k Jehovu in mu izlijem vse svoje skrbi in strahove. S solzami sem molil k njemu podnevi in ponoči. In kmalu sem občutil olajšanje. Spoznal sem, kako zelo resnične so naslednje tolažilne besede iz Pisma Filipljanom 4:6, 7: »Ne delajte si nobenih skrbi, ampak v vsem naznanjajte svoje prošnje Bogu z molitvijo, ponižno prošnjo in zahvaljevanjem. In Božji mir, ki presega vsako misel, bo po Kristusu Jezusu stražil vaše srce in um.«

Živeti s paralizo

Zdravstveno stanje pa se mi je še naprej slabšalo. Uvidel sem, da se bom moral na nove okoliščine hitro prilagoditi. Tesarskega dela nisem več mogel opravljati, zato sem se odločil poiskati manj zahtevno delo, ki bi ustrezalo mojemu fizičnemu stanju in mi obenem omogočalo, da bom skrbel za vsakdanji kruh svoje družine. Najprej sem iz majhnega dostavnega avtomobila prodajal sladoled. To sem delal kakih šest let, dokler me bolezen ni priklenila na invalidski voziček. Nato sem opravljal različna lažja dela.

Leta 1990 se mi je zdravje tako poslabšalo, da nisem več mogel opravljati nobenega svetnega dela. Postal sem povsem odvisen od drugih, tudi glede opravil, ki so za zdravega človeka povsem samoumevna. Pomoč potrebujem, ko želim v posteljo, pri umivanju in oblačenju. Za to, da obiščem krščanski shod, me mora nekdo z invalidskim vozičkom pripeljati do avtomobila, me dvigniti in posaditi na sedež. Pred kraljestveno dvorano me mora spet dvigniti iz avtomobila, posaditi v voziček in odpeljati v dvorano. Med shodom imam ob sebi električni grelec, da mi greje noge.

Kljub paralizi sem lahko precej reden na vseh shodih. Zavedam se, da nas tam uči Jehova, poleg tega je tamkajšnja družba duhovnih bratov in sester zame pravo zavetje ter vir podpore in spodbud. (Hebrejcem 10:24, 25) Stalno me krepijo tudi redni obiski duhovno zrelih sovernikov. Resnično čutim to, kar je imel v srcu David, ko je rekel: »Kelih moj je poln do vrha.« (Psalm 23:5)

V vseh teh letih mi je bila čudovita pomočnica moja draga žena. Zelo velikodušno me podpirajo tudi otroci. Že nekaj let mi pomagajo vsak dan. Njihovo delo nikakor ni lahko, poleg tega je z leti zame vse težje skrbeti. Zato so pravi zgled potrpežljivosti in razdajanja. Molim, da bi jih Jehova še naprej blagoslavljal.

Druga Jehovova čudovita priprava, po kateri On jača svoje služabnike, pa je molitev. (Psalm 65:2) V vseh teh letih je na moje srčne molitve odgovoril tako, da mi je vlil – in mi še vedno vliva – moč, da vztrajam v veri. Molitev mi prinese olajšanje še posebej takrat, ko se me pričenja lotevati potrtost, in mi tako pomaga, da ostajam radosten. Nenehna komunikacija z Jehovom me osvežuje in krepi v odločenosti, da ne odneham. Popolnoma sem prepričan, da Jehova sliši, ko njegovi služabniki molijo k njemu, in jim dá duševni mir, ki ga potrebujejo. (Psalm 51:17; 1. Petrovo 5:7)

Predvsem pa me vedno znova poživi misel, da bo Bog pod kraljestveno vlado  svojega Sina, Jezusa Kristusa, ozdravil vse, ki jih bo nagradil z življenjem v raju. Ob premišljevanju o tem čudovitem upanju so mi po obrazu že večkrat spolzele solze radosti. (Psalm 37:11, 29; Luka 23:43; Razodetje 21:3, 4)

V polnočasno službo

Približno leta 1991 sem po premišljevanju o svojih razmerah ugotovil, da se lahko samopomilovanju najbolje ognem tako, da se dodobra zaposlim z oznanjevanjem dragocene dobre novice o Kraljestvu. Še isto leto sem stopil v polnočasno službo.

Ker sem hrom, večinoma oznanjujem po pismih. Toda to zame nikakor ni lahko delo, saj se moram močno truditi. V roki, oslabeli zaradi mišične atrofije, komajda držim pisalo. Toda zaradi vztrajnosti in molitve lahko to delam že več kot 15 let. Oznanjujem pa tudi po telefonu. In nikoli ne izpustim priložnosti, da ne bi o svojem upanju na novi svet in rajsko zemljo govoril s sorodniki, prijatelji in sosedi, ki me obiščejo na domu.

Zaradi tega sem doživel že mnogo spodbudnega. Zelo vesel sem bil, ko je eden od mojih vnukov, s katerim sem pred kakimi 12 leti preučeval Biblijo, duhovno napredoval in pokazal cenjenje za biblijsko resnico. Zaradi svoje biblijsko šolane vesti je zvestovdano in neomajno zastopal krščansko nevtralnost.

V posebno zadovoljstvo mi je, ko ljudje, ki sem jim pisal, navežejo stik z menoj, da bi izvedeli več o Bibliji. Tu in tam me kdo zaprosi še za več biblijske literature. Nekoč mi je na primer telefonirala neka gospa in se zahvalila za spodbudno pismo, ki sem ga poslal njenemu možu. Misli v pismu so ji bile zelo zanimive. Potem smo se skupaj z njenim možem še večkrat pogovarjali o Bibliji pri meni doma.

Pred mano je svetla prihodnost

Z leti sem videl, kako je v tem koncu sveta zraslo število kraljestvenih oznanjevalcev. Malo kraljestveno dvorano, ki stoji ob hiši mojega brata Georgeja, so že velikokrat povečali in obnovili. V tem prekrasnem prostoru za čaščenje se zbirata dve občini Jehovovih prič.

Leta 1943 je oče v starosti 52 let umrl. Toda kakšno duhovno dediščino je pustil za sabo! Osem otrok je sprejelo resnico in še vedno služimo Jehovu. V vasi Xylophagou, kjer se je oče rodil, in v bližnjih vaseh so sedaj tri občine, v katerih je skupaj 230 kraljestvenih oznanjevalcev!

Vsi ti čudoviti rezultati so mi v veliko veselje. Sedaj, pri 83 letih, se povsem strinjam s psalmistovimi besedami: »Mladi levi so v potrebi in stradajo, kateri pa iščejo GOSPODA, ne pogrešajo nobene dobrote.« (Psalm 34:10) Z velikim veseljem pričakujem čas, ko se bo uresničila prerokba, zapisana v Izaiju 35:6: »Tedaj bo hromec skakal kakor jelen.« Do takrat pa želim ostati odločen, da bom kljub svojim omejitvam še naprej radostno služil Jehovu.

[Zemljevid na strani 17]

(Lega besedila – glej publikacijo)

TURČIJA

SIRIJA

LIBANON

CIPER

Nikozija

Xylophagou

Sredozemsko morje

[Slika na strani 17]

Prva kraljestvena dvorana v vasi Xylophagou; v njej so še vedno shodi

[Sliki na strani 18]

Z Efprepio leta 1946 in danes

[Slika na strani 20]

Oznanjevanje po telefonu in pismih me osrečuje