Življenjska zgodba

Spoznal sem, kaj je prav, in se trudil tako delati

PRIPOVEDUJE HADYN SANDERSON

Nekoč je Jezus svojim apostolom dejal: »Če vse to veste, ste lahko srečni, če tako delate.« (Janez 13:17) Da, morda vemo, kaj je prav, vendar je včasih težko tako delati! Po več kot 80 letih življenja, od tega sem 40 let preživel v misijonarski službi, sem prepričan, da je imel Jezus prav. Če delamo tako, kot nam svetuje Bog, bomo zares srečni. Naj vam pojasnim.

LETA 1925, ko sem bil star tri leta, sta starša prisluhnila biblijskemu govoru v našem domačem kraju Newcastle v Avstaliji. Govor z naslovom »Milijoni sedaj živečih ne bodo nikoli umrli« je prepričal mamo, da je našla resnico, in začela je redno obiskovati krščanske shode. Očetovo zanimanje pa je kmalu splahnelo. Materi je nasprotoval, ker se ni strinjal z njeno novo vero, in ji grozil, da jo bo zapustil, če se ji ne odpove. Mati ga je ljubila in je želela obdržati družino skupaj. Vendar je vedela, da ima poslušnost Bogu prednost. Bila je odločena, da naredi to, kar je prav v Njegovih očeh. (Matej 10:34–39) Oče je odšel in potem sem ga videl samo še občasno.

Ko se ozrem nazaj, občudujem materino zvestovdanost Bogu. Njena odločitev je popeljala mojo starejšo sestro Beulah in mene v življenje, polno duhovnih blagoslovov. Prav tako pa nas je poučila nekaj pomembnega – če vemo, kaj je prav, moramo stremeti za tem, da tako delamo.

Preizkušnje vere

Preučevalci Biblije, kot so se Jehovove priče takrat imenovali, so se zelo zavzeli za našo  družino. Stara mama se je preselila skupaj z nami in prav tako sprejela biblijsko resnico. Z mamo sta postali neločljivi sodelavki v oznanjevanju. S svojim dostojanstvom in prijetnim obnašanjem pri tem delu sta si pridobili spoštovanje pri ljudeh.

V tem času so me starejši krščanski bratje vzeli pod svoje okrilje. To, kar sem se od njih naučil, je bilo zame zelo dragoceno. Kmalu sem znal uporabljati pričevalsko kartico in z njo preprosto pričevati ljudem po hišah. Prav tako sem po prenosnem gramofonu predvajal posnete biblijske govore in sodeloval v pohodih s plakati po glavni ulici v mestu. To je bilo težko, saj sem se bal ljudi. Vendar sem vedel, kaj je prav, in sem bil odločen tako delati.

Po končani šoli sem se zaposlil v banki, ki je imela veliko podružnic po vsem Novem južnem Walesu, in moja naloga je bila, da sem jih obiskoval. Čeprav je na tem področju živelo le malo Prič, mi je dotedanji pouk pomagal ohraniti vero živo. Mama mi je pisala spodbudna pisma, ki so me duhovno okrepila.

Ta pisma so bila pomoč ob pravem času. Pričela se je namreč druga svetovna vojna in vpoklicali so me k vojakom. Direktor banke je bil goreč obiskovalec cerkve in krajevni vojaški poveljnik. Ko sem mu pojasnil svoje nevtralno krščansko stališče, mi je dal ultimat – ali zapustim svojo religijo ali pa banko! Zadeva je dosegla vrhunec, ko sem se javil v krajevnem vojaškem nabornem centru. Direktor je bil prisoten in me je z velikim zanimanjem opazoval, ko sem se približeval vpisni mizi. Ko nisem želel podpisati nabornih dokumentov, so uradniki postali nestrpni. Bilo je zelo napeto, vendar sem bil odločen, da naredim, kar je prav. Z Jehovovo pomočjo sem ostal miren in odločen. Ko sem kasneje izvedel, da me iščejo neki nasilneži, sem hitro pobral vse, kar sem imel, in ujel prvi vlak, ki je peljal iz mesta!

Po vrnitvi v Newcastle sem se moral še s sedmimi brati, ki so zavrnili vojaško službo, zagovarjati na sodišču. Sodnik nas je obsodil na tri mesece težkega dela v zaporu. Kljub temu da je bil zapor neprijetna izkušnja, sem bil za to, ker sem delal, kar je prav, blagoslovljen. Po izpustitvi me je eden od mojih sojetnikov, Sopriča Hilton Wilkinson, povabil, da bi delal v njegovem fotoateljeju. Tam sem spoznal svojo bodočo ženo, Melody, ki je delala v ateljeju kot receptorka. Kmalu po izpustitvi sem se v znak predanosti Jehovu krstil.

Stremenje za polnočasno službo

Po poroki sva z Melody odprla svoj fotoatelje v Newcastlu. Kmalu sva imela toliko dela, da sta najino zdravje in duhovnost začela trpeti. V tem času je Ted Jaracz, ki je takrat služil v avstralskem podružničnem uradu Jehovovih prič in je sedaj član Vodstvenega organa, govoril z nama o najinih duhovnih ciljih. Po tem razgovoru sva se odločila, da prodava najin atelje in si poenostaviva življenje. Leta 1954 sva si kupila majhen bivalnik, se preselila v mesto Ballarat v zvezni državi Viktoriji in začela služiti kot pionirja oziroma polnočasna evangelizatorja.

V Ballaratu sva sodelovala z majhno občino in Jehova je blagoslovil najino prizadevanje. V 18 mesecih je število prisotnih na shodih hitro naraslo s 17 na 70. Potem sva dobila  povabilo za potujočo oziroma okrajno službo v zvezni državi Južna Avstralija. Naslednja tri leta sva uživala v obiskovanju občin v mestu Adelajda ter na področjih ob reki Murray, kjer uspevajo agrumi in pridelujejo vino. Kako se je najino življenje spremenilo! Radostilo naju je, da sva lahko služila skupaj z ljubečimi brati in sestrami. Kakšna nagrada za to, ker sva delala, kar sva vedela, da je prav!

Misijonarjenje

Leta 1958 sva avstralski podružnični urad obvestila o najini nameri, da želiva obiskati mednarodno zborovanje »Božja volja«, ki je bilo kasneje tega leta v New Yorku. Odgovorili so nama tako, da so nama poslali prošnji za misijonarsko šolo Gilead v Združenih državah. Ker sva bila sredi tridesetih, sva menila, da sva prestara, da bi obiskovala Gilead. Vseeno sva poslala najini prošnji in bila povabljena v 32. razred. Na polovici šolanja sva prejela najino misijonarsko dodelitev – Indija! Sprva sva bila zaskrbljena, toda želela sva storiti, kar je prav, in sva dodelitev z veseljem sprejela.

Zgodaj nekega jutra leta 1959 sva z ladjo prispela v Bombaj (danes Mumbaj). Na stotine delavcev je spalo povsod po pristanišču. Nenavaden vonj je napolnjeval zrak. Ko je vzšlo sonce, sva zaznala, kaj naju čaka. Še nikoli prej nisva doživela takšne vročine! Misijonarski par Lynton in Jenny Dower, ki je pioniral z nama v Ballaratu, nama je zaželel dobrodošlico. Odpeljala sta naju v indijsko podružnico, ki je bila pravzaprav utesnjeno stanovanje v enem od nadstopij zgradbe blizu mestnega središča. Tam je živelo šest prostovoljnih betelskih delavcev. Brat Edwin Skinner, ki je v Indiji služil kot misijonar že od leta 1926, nama je svetoval, naj si, preden se preseliva na najino dodelitev, kupiva dve platneni potovalni torbi. V takih torbah so popotniki prenašali vse mogoče. Na indijskih vlakih so bile znana stvar in na najinih kasnejših potovanjih sta se dobro obnesli.

Po dveh dneh potovanja z vlakom sva prispela na najino dodelitev v Tiruchchirappalli, mesto na jugu zvezne države Madras (danes Tamil Nadu). Pridružila sva se trem indijskim posebnim pionirjem, ki so tam oznanjevali 250.000 prebivalcem. Živeli smo zelo preprosto. Nekoč nama je v žepu ostalo denarja za manj kot tri evre. Toda, ko je ta denar pošel, naju Jehova ni pustil na cedilu. Nekdo, ki je preučeval Biblijo, nama je posodil denar, da sva najela primeren dom, kjer smo lahko imeli tudi shode. Nekega dne, ko sva imela zelo malo hrane, nama je sosed prijazno prinesel nekaj doma narejenega karija. Zelo mi je teknil, vendar je bil tako pekoč, da se mi je po njem kolcalo!

Na oznanjevanju

Nekaj ljudi v Tiruchchirappalliju je govorilo angleško, vendar je večina govorila tamilsko. Zato sva se zelo trudila, da bi se naučila preprostih uvodov za oznanjevanje v tem jeziku. Tako sva si pridobila spoštovanje mnogih ljudi v tem mestu.

V oznanjevanju od hiše do hiše sva zelo uživala. Indijci so že po naravi gostoljubni in večina naju je povabila noter, da se malo osveživa. Ker je bila temperatura pretežno 40 stopinj Celzija, sva bila za njihovo gostoljubnost zelo hvaležna. Preden sva povedala, zakaj sva prišla, je bilo vljudno, da smo se pogovarjali o osebnih stvareh. Stanovalci so naju pogosto vprašali: »Od kod sta? Imata kaj otrok? Zakaj ne?« Po odgovoru na zadnje vprašanje so nama pogosto priporočili dobrega zdravnika! Kljub vsemu pa sva ravno ob takšnih pogovorih lahko predstavila sebe in pojasnila, kako pomembno je najino delo, ki temelji na Bibliji.

Ljudje, ki sva jim pričevala, so bili večinoma hindujci, njihov način verovanja pa se zelo razlikuje od krščanskega. Raje, kot da bi razpravljala o zamotanosti hindujske filozofije, sva preprosto oznanjevala dobro novico o  Božjem kraljestvu – in rezultati so bili dobri. V šestih mesecih je skoraj 20 ljudi začelo obiskovati shode v najinem misijonarskem domu. Eden od njih je bil inženir gradbeništva, ki mu je bilo ime Nallathambi. Skupaj s sinom Vijayalayanom sta kasneje pomagala okoli 50 ljudem, da so postali Jehovovi služabniki. Vijayalayan je nekaj časa služil tudi v indijski podružnici.

Stalno na poti

V Indiji sva bila šele slabih šest mesecev, ko so me povabili, da bi služil, kot prvi stalni območni nadzornik v tej deželi. Pri tem delu je bilo treba potovati po vsej Indiji, organizirati zbore in sodelovati z ljudmi iz devetih različnih jezikovnih skupin. To je bilo naporno delo. Obleke in opremo za šest mesecev sva spravila v tri kovinske zaboje in najini zvesti platneni torbi ter se iz mesta Madras (danes Chennai) odpravila na potovanje z vlakom. Ker je bil obseg območja približno 6500 kilometrov, sva bila nenehno na poti. Nekoč se je pripetilo, da sva bila v nedeljo še na zboru v mestu Bangalore, ki je na jugu Indije. Nato sva potovala na sever v Darjeeling, ki je na obronku Himalaje, da bi služila na drugem zboru, ki je bil naslednji teden. Do Darjeelinga sva z vlakom premerila kakih 2700 kilometrov in petkrat presedla.

Na najinih prvih potovanjih sva z veseljem prikazovala film The New World Society in Action. V tem filmu so ljudje lahko videli, kako deluje Jehovova zemeljska organizacija. Pogosto si ga je ogledalo na stotine ljudi. Nekoč sva ga pokazala skupini, ki je bila zbrana ob cesti. Med predvajanjem so se zbrali nevihtni oblaki in se hitro približevali. Ker je množica enkrat že pokazala nejevoljo, ko se je film prekinil, sem se odločil, da ga bom predvajal še naprej, vendar sem predvajanje nekoliko pospešil. K sreči se je film končal brez izgredov in ravno takrat, ko so začele padati prve kaplje dežja.

V naslednjih letih sva z Melody prepotovala večino Indije. Ker ima vsaka indijska pokrajina svojevrstno hrano, način oblačenja, jezik in okolje, sva se počutila, kot da potujeva iz ene države v drugo. Kakšna čudovita raznolikost obstaja v Jehovovem stvarstvu! In to velja tudi za indijsko divjino. Enkrat, ko sva taborila v nepalski džungli, sva si lahko dobro ogledala ogromnega tigra. Bil je veličasten. Medtem ko sva zrla vanj, se je še okrepila najina želja, da bi bila v raju, v katerem bo med živalmi in ljudmi končno vladala sloga.

Organizacijske izboljšave

V tistih začetnih dneh so se morali bratje in sestre v Indiji še bolj približati Jehovovi organizacijski ureditvi. V nekaterih občinah so  moški sedeli na eni strani dvorane, ženske pa na drugi. Shodi so se redkokdaj začeli pravočasno. V nekem kraju je kraljestvene oznanjevalce k shodu pozival glasen zvonec. Drugod so oznanjevalci začeli prihajati, ko je bilo sonce na določenem mestu na nebu. Zbori in obiski okrajnih nadzornikov niso bili redni. Bratje so želeli delati, kar je prav, vendar so potrebovali pouk.

Leta 1959 je Jehovova organizacija ustanovila Kraljestveno strežbeno šolo. Ta pouk, ki je potekal po vsem svetu, je pomagal okrajnim nadzornikom, posebnim pionirjem, misijonarjem in občinskim starešinam, da so za svoje svetopisemske odgovornosti skrbeli bolj učinkovito. Ko se je ta šola decembra 1961 pričela v Indiji, sem sodeloval kot učitelj. Postopoma so rezultati poučevanja prišli do občin po vsej državi in spodbudili k hitremu napredku. Ko so bratje enkrat vedeli, kaj je prav, jih je Božji duh spodbujal, da tako delajo.

Velika zborovanja so tudi spodbudila in združila bratovščino. Nekaj posebnega med temi zborovanji je bilo mednarodno zborovanje »Večna dobra novica« v New Delhiju leta 1963. Priče iz cele Indije so prepotovali na tisoče kilometrov, da bi bili prisotni na tem zboru, in mnogi so za to porabili vse prihranke. Navzočih je bilo tudi 583 delegatov iz 27 drugih držav, in tako so lahko domači Priče prvič spoznali mnogoštevilno bratovščino od drugod in se družili z njo.

Leta 1961 so naju z Melody povabili, da se pridruživa betelski družini v Bombaju, kjer sem bil kasneje član podružničnega odbora. Čakale pa so me še druge prednosti. Mnogo let sem bil conski nadzornik po vseh delih Azije in Bližnjega vzhoda. V mnogih od teh dežel je bilo oznanjevanje prepovedano, zato so morali biti tamkajšnji oznanjevalci »previdni kakor kače in nedolžni kakor golobje«. (Matej 10:16)

Širjenje in spremembe

Leta 1959, ko sva prvič prispela v Indijo, je bilo v državi 1514 dejavnih oznanjevalcev. Danes je ta številka narasla na več kot 24.000. S porastom so prišle tudi večje potrebe, zato se je morala betelska družina dvakrat preseliti. Enkrat v zgradbe v Bombaju, drugič blizu njega. Nato se je marca 2002 betelska družina še enkrat preselila – tokrat v nove zgradbe v bližini Bangaloreja v južni Indiji. V teh sodobnih zgradbah živi 240 članov betelske družine in nekateri od njih prevajajo biblijsko literaturo v 20 jezikov.

Kljub temu da sva z Melody željno pričakovala selitev v Bangalore, naju je slabo zdravje primoralo, da sva se leta 1999 vrnila v Avstralijo. Sedaj sva člana betelske družine v Sydneyju. Čeprav sva zapustila Indijo, je ljubezen, ki jo čutiva do najinih dragih prijateljev in duhovnih otrok v tej deželi, še vedno močna. Kako vesela sva njihovih pisem!

Ko se ozreva na več kot 50 let polnočasne službe, oba z Melody občutiva bogat blagoslov. Nekdaj sva ljudi ovekovečevala na fotografskem papirju, vendar je ovekovečenje ljudi v Božjem spominu daleč boljši izbor. Kakšne dragocene izkušnje sva dobila, ker sva se odločila, da bo Božja volja na prvem mestu v najinem življenju! Da, če delaš to, kar Bog pravi, da je prav, si res srečen!

[Zemljevid na strani 15]

(Lega besedila – glej publikacijo)

INDIJA

New Delhi

Darjeeling

Bombaj (Mumbaj)

Bangalore

Madras (Chennai)

Tiruchchirappalli

[Sliki na strani 13]

Hadyn in Melody leta 1942

[Slika na strani 16]

Betelska družina v Indiji leta 1975