Purim – slovesnost v spomin na rešitev

TA PRAZNIK se obhaja 14. in 15. adarja, ki je zadnji mesec judovskega leta ter ustreza drugi polovici februarja in prvi polovici marca. Imenuje se tudi praznik žreba. (Estera 9:21) Ime izvira iz dogodka, ko je Haman vrgel pur (žreb), s katerim je določil ugoden dan za to, da bi izpeljal morilsko zaroto proti Judom.

Praznik je slovesnost v spomin na dogodek, ko so Judje ubežali uničenju, ki jim je grozilo zaradi Hamanove zarote. Potemtakem so ta praznik Judje najbrž posmehljivo poimenovali purim. (Estera 9:24–26) V apokrifni knjigi Makabejcev se ta praznik imenuje tudi ‚Mardohejev dan‘, saj je Mardohej odigral pomembno vlogo pri dogodkih, ki se tičejo tega praznika. (2. Makabejcev 15:36, Ekumenska izdaja) Jude je s svojim prizadevanjem rešila kraljica Estera pod vodstvom starejšega bratranca Mardoheja, ob tem pa tvegala svoje življenje. Estera se je tri dni postila, nato pa se je sestala s kraljem in ga povabila na obed. Zatem ga je pogostila še drugič, pri čemer mu je lahko povedala svojo prošnjo. (Estera 4:6–5:8) Kralj je njeni prošnji ugodil. Prvotnega odloka ni mogel spremeniti, saj zakona Medijcev in Perzijcev ni bilo mogoče razveljaviti, zato je 23. sivana izdal še en odlok. S tem dokumentom so Judje dobili pravico, da se branijo, in hkrati priložnost, da se pripravijo na boj. Odlok je napisal Mardohej, prevedli pa so ga v številne jezike, ki so jih govorili v pokrajinah perzijskega imperija. Judje so se ob pomoči knezov, satrapov in deželnih oblastnikov bojevali proti svojim sovražnikom. Sedaj sta se vlogi zamenjali. Trinajstega adarja je prišlo do velikega pokola, vendar ne Judov, temveč njihovih nasprotnikov. V kraljevem mestu Susan se je kri prelivala tudi 14. adarja. Tega dne so Judje, ki so živeli v drugih pokrajinah, že počivali ter imeli gostijo in veselico, tisti v Susanu pa dan kasneje, 15. adarja. (Estera 8:3–9:19)

Mardohej je Judom v pismu zapovedal, naj se spominjajo te rešitve, tako da imajo vsako leto 14. in 15. adarja praznovanje z ‚gostovanjem in veseljem in pošiljanjem daril drug drugemu in podeljevanjem ubogim‘. (Estera 9:20–22) Kasneje so napisali še eno pismo, v katerem je kraljica Estera potrdila zapoved, naj obhajajo ta praznik. Vsako leto naj bi ga ob določenem času praznovali vsi rodovi, vse družine, v vseh pokrajinah in mestih. (Estera 9:28–31)

Judje ta praznik z vsemi podrobnostmi obhajajo še danes, vendar so vanj vpletli tudi številne druge prvine. Sčasoma so mu dodali tradicionalne elemente, kot je med drugim to, da so 13. adar določili za postni dan in ga poimenovali Esterin post. Med tem praznikom ni prepovedano trgovati oziroma delati.

Namen praznika: Nekateri poznavalci sicer pravijo, da ima judovski praznik purim danes bolj posveten kakor verski značaj in ga občasno spremljajo izgredi, toda na samem začetku, ko so ga uvedli in začeli praznovati, temu ni bilo tako. Mardohej in Estera sta služila pravemu Bogu Jehovu in sta praznik vpeljala njemu v čast. To, da so bili Judje takrat rešeni, lahko pripišemo Bogu Jehovu. Spor je namreč nastal zato, ker je bil Mardohej značajen in je vztrajno častil samo Jehova. Haman je bil najbrž Amalekovec, Jehova pa je Amalekovce določno preklel in obsodil na uničenje. Mardohej je spoštoval Božjo odredbo,  zato se Hamanu ni hotel priklanjati. (Estera 3:2, 5; 2. Mojzesova 17:14–16) Poleg tega je z besedami, ki jih je izrekel Esteri, pokazal, da je rešitev Judov pričakoval od višje sile. To, da se je Estera postila, preden je stopila pred kralja in ga prvič povabila na obed, pa nakazuje, da je pomoč iskala pri Bogu. (Estera 4:14, 16)