Kdo so pravi kristjani?

»KRŠČANSTVO lahko najdemo samo tam, kjer ljudje Jezusa Kristusa upoštevajo tako pri poučevanju kot tudi pri ravnanju.« (On Being a Christian) S temi besedami švicarski teolog Hans Küng potrjuje povsem očitno resnico: Pravo krščanstvo lahko najdemo samo tam, kjer iskreni posamezniki Jezusove nauke tudi udejanjajo.

Kaj pa, če posamezniki ali organizacije trdijo, da so sledilci Jezusa Kristusa, vendar v resnici ne ravnajo po tem, kar je učil? Sam Jezus je dejal, da bodo mnogi trdili, da so kristjani. V dokaz, da mu služijo, bodo naštevali, kaj vse so počeli: »Ali nismo v tvojem imenu prerokovali, ali nismo v tvojem imenu izganjali demonov in v tvojem imenu  naredili mnogo mogočnih del?« Toda kako se bo Jezus na to odzval? Obsodil jih bo z naslednjimi dramatičnimi besedami: »Nikoli vas nisem poznal! Poberite se od mene vi, ki ravnate nezakonito.« (Matej 7:22, 23)

Kako ostro svarilo za tiste, ‚ki ravnajo nezakonito‘ in zase trdijo, da so Jezusovi sledilci! Poglejmo si, katera dva pogoja bi po Jezusovih besedah ljudje morali izpolnjevati, da bi jih On priznal za prave kristjane in jih tako ne bi zavrnil kot tiste, ki ravnajo nezakonito.

»Če bo med vami vladala ljubezen«

En pogoj, ki ga je Jezus navedel, se glasi: »Dajem vam novo zapoved, da ljubite drug drugega. Kakor sem jaz ljubil vas, tako tudi vi ljubite drug drugega. Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Janez 13:34, 35)

Jezus od svojih sledilcev pričakuje, da se iskreno ljubijo med seboj in da ljubijo tudi druge ljudi. Ta pogoj so v stoletjih zatem, ko je bil Jezus na zemlji, izpolnili številni posamezniki, ki so bili kristjani. Kako pa je z večino verskih organizacij, ki trdijo, da zastopajo Kristusa? Ali so bila njihova dejanja v preteklosti zaznamovana z ljubeznijo? Niti najmanj. Pravzaprav so bile na čelu neštetih vojn in sporov, v katerih se je prelivala nedolžna kri. (Razodetje 18:24)

To se dogaja še dandanes. Narodi, ki se imajo za krščanske, so imeli glavno vlogo v pokolih, ki so zaznamovali obe svetovni vojni 20. stoletja. Leta 1994, pa so v Ruandi člani tako imenovanih krščanskih cerkva zavzemali osrednje mesto v okrutnih grozodejstvih in poskusu genocida. »Tisti, ki so se tako krvoločno obrnili drug proti drugemu,« piše nekdanji anglikanski nadškof Desmond Tutu, »so bili iste vere. Večinoma so bili kristjani.«

»Če ostanete v moji besedi«

Drug temeljni pogoj za pravo krščanstvo pa je po Jezusovih besedah tale: »Če ostanete v moji besedi, ste zares moji učenci. Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:31, 32)

Jezus od svojih sledilcev pričakuje, da ostanejo v njegovi besedi – kar pomeni, da se držijo njegovih naukov. Verski voditelji, ki se izpovedujejo za Kristusove sledilce, pa so namesto tega »vse bolj privzemali grške zamisli,« opaža teolog Küng. Jezusove nauke so nadomestili z zamislimi, kot je zamisel o nesmrtnosti duše, vicah, čaščenju Marije in o duhovniškem razredu. Vse to so si izposodili pri poganskih religijah in filozofih. (1. Korinčanom 1:19–21; 3:18–20)

Verski učitelji so uvedli tudi nedoumljiv nauk o trojici, s čimer so Jezusa povzdignili na položaj, ki si ga sam ni nikdar lastil. S tem naukom so ljudi odvrnili od čaščenja tistega,  katerega je Jezus vedno postavljal v ospredje – svojega Očeta, Jehova. (Matej 5:16; 6:9; Janez 14:28; 20:17) »Ko Jezus govori o Bogu,« piše Hans Küng, »meri na staroveškega Boga očakov Abrahama, Izaka in Jakoba: Jahveja [. . .]. Zanj je to en in edini Bog.« Koliko ljudi danes Jezusovega Boga in Očeta nemudoma poveže z imenom Jahve oziroma Jehova, kot se običajno zapiše v slovenščini?

Verski voditelji so povsem prezrli Jezusovo zapoved, naj v političnih zadevah ostanejo nevtralni. V Jezusovih dneh je bila Galileja »središče etničnega domoljubja«, izjavlja pisec Trevor Morrow. Številni judovski domoljubi so prijeli za orožje, da bi si izborili politično in versko svobodo. Ali je Jezus svojim sledilcem naročil, naj sodelujejo v takšnih bojih? Ne, ravno nasprotno. Rekel jim je: »Niste del sveta.« (Janez 15:19; 17:14) Cerkveni voditelji pa niso bili nevtralni, temveč so ustvarili, kakor to opiše irski pisatelj Hubert Butler, »vojaško in politično religioznost«. »Krščanstvo, ki sodeluje s politiko,« piše, »je skoraj vedno vpleteno tudi v vojaške zadeve. Kadar državniki in duhovniki sklenejo dogovor, se zmeraj zgodi, da cerkev v zameno za določene prednosti podeli vojaškim silam v državi svoj blagoslov.«

Lažni učitelji se Jezusu odrečejo

Apostol Pavel je svaril pred tem, da ne bi odpadli od pravega krščanstva. Rekel je, da bodo po njegovi smrti »zatiralski volkovi« izmed tako imenovanih kristjanov »govorili popačene reči, da bi učence potegnili za seboj«. (Apostolska dela 20:29, 30) ‚Javno bodo razglašali, da poznajo Boga‘, v resnici pa ga bodo ‚s svojimi deli zatajevali‘ oziroma se mu bodo odrekli. (Titu 1:16) Apostol Peter je prav tako svaril, da bodo lažni učitelji »potihem uvajali razdiralne ločine in se odrekli celo lastniku, ki jih je kupil«. Dodal je, da bodo ljudje zaradi njihovega slabega vedenja ‚žaljivo govorili o poti resnice‘. (2. Petrovo 2:1, 2) Po besedah grškega učenjaka W. E. Vinea to, da se kdo na takšen način odreče Kristusu, pomeni, »da zanika Očeta in Sina, s tem da postane odpadnik in širi škodljive nauke«.

Kako bi se Jezus odzval, če njegovi tako imenovani učenci namerno ne bi ‚ostali v njegovi besedi‘ niti ne bi izpolnili drugih zahtev, ki jih je navedel? Posvaril je: »Kdor pa se meni pred ljudmi odreče, se tudi jaz odrečem njemu pred svojim Očetom, ki je v nebesih.« (Matej 10:33) Seveda se Jezus ne odreče človeku, ki kljub iskreni želji, da bi bil zvest, naredi kako napako. Apostol Peter je Jezusa na primer trikrat zatajil, vendar se je pokesal in bilo mu je odpuščeno. (Matej 26:69–75) Odreče pa se posameznikom oziroma organizacijam, ki se izkažejo za volkove v ovčjih oblačilih – torej se pretvarjajo, da posnemajo Kristusa, a se zavestno in trmasto ne menijo za njegove nauke. Jezus je o takšnih lažnih učiteljih rekel: »Prepoznali jih boste po njihovih sadovih.« (Matej 7:15–20)

Po smrti apostolov nastopi odpadništvo

Kdaj so se lažni kristjani Kristusu odrekli? Prav kmalu po njegovi smrti. Sam Jezus je opozoril, da bo med prave kristjane oziroma »dobro seme«, ki ga je posejal med svojim delovanjem na zemlji, Satan Hudič hitro zasejal »ljuljko« oziroma lažne kristjane. (Matej 13:24, 25, 37–39) Apostol Pavel pa je opominjal, da so bili lažni učitelji v njegovem času že na delu. Rekel je, da se naukov Jezusa Kristusa niso več držali predvsem zato, ker niso zares »vzljubili resnice«. (2. Tesaloničanom 2:9, 10)

Apostoli Jezusa Kristusa so odpadništvo tako dolgo zavirali, dokler so živeli. Po njihovi smrti pa so verski voditelji »z vsemi mogočnimi deli, lažnimi znamenji, čudeži in  z vsakršno prevaro, ki jo prinaša nepravičnost,« skušali mnoge zapeljati in so vse več ljudi odvrnili od resnice, ki so jo učili Jezus in njegovi apostoli. (2. Tesaloničanom 2:3, 6–12) Angleški filozof Bertrand Russell je napisal, da se je prvotna krščanska občina kmalu sprevrgla v versko organizacijo, ki »bi osupnila Jezusa in celo Pavla«.

Pravo krščanstvo se znova pojavi

Dejstva so jasna. Odkar so apostoli umrli, Kristusa pri večini zadev, ki so se dogajale v imenu krščanstva, ljudje niso upoštevali. Toda to ne pomeni, da Jezusu ni uspelo izpolniti obljube, ki jo je dal svojim sledilcem, namreč da bo z njimi »vse dni do sklenitve stvarnosti«. (Matej 28:20) Lahko smo prepričani, da so, vse odkar je Jezus Kristus izrekel te besede, živeli in še živijo zvesti posamezniki, ki ga »upoštevajo tako pri poučevanju kot tudi pri ravnanju«. Jezus Kristus drži svojo obljubo in takšne posameznike podpira, ko si ti prizadevajo kazati ljubezen, značilno za prave kristjane, in ostati zvestovdani resnicam, ki jih je učil.

Poleg tega je Jezus obljubil, da bo v zadnjih dneh te stvarnosti svoje zveste učence zbral v jasno razpoznavno krščansko občino, po kateri bo izpolnil svojo voljo. (Matej 24:14, 45–47) Ravno sedaj po tej občini zbira ‚veliko množico‘ moških, žensk in otrok »iz vseh narodov, rodov, ljudstev in jezikov« ter jih pod svojim glavarstvom zedinja v ‚eno čredo‘ pod »enim pastirjem«. (Razodetje 7:9, 14–17; Janez 10:16; Efežanom 4:11–16)

Zato zapustite vse ustanove ali organizacije, ki so v preteklih dveh tisočletjih oskrunjale Kristusovo ime in blatile krščanstvo. Drugače bi lahko, kot je Jezus Kristus dejal apostolu Janezu, ‚bili deležni [njihovih] nadlog‘, ko bo Bog v bližnji prihodnosti nad njimi izvršil svojo obsodbo. (Razodetje 1:1; 18:4, 5) Odločite se, da boste med tistimi, o katerih je govoril prerok Miha. Rekel je namreč, da bodo v »poslednjih dneh« pravi častilci – privrženci pravega krščanstva – poslušali Božji pouk in ‚hodili po stezah‘ obnovljenega čistega čaščenja. (Miha 4:1–4) Izdajatelji te revije vam bodo z veseljem pomagali prepoznati te prave častilce.

[Sliki na strani 5]

Zakaj pravi kristjani ne sodelujejo v vojnah?

[Vir slike]

Vojaki, levo: U.S. National Archives photo; metalec ognja, desno: U.S. Army Photo

[Sliki na strani 7]

Jezus je za prave kristjane postavil dva temeljna pogoja. ‚Naj med vami vlada ljubezen‘ in ‚ostanite v moji besedi‘.