Drugačna podoba vojne

VOJNA je vselej okrutna. Vedno uniči življenje vojakov, civilistom pa prizadene trpljenje. Toda v zadnjih letih je spremenila svojo podobo. Kako?

Današnje vojne so predvsem državljanske – bijejo se med nasprotujočimi si skupinami ljudi, ki živijo v isti državi. Državljanske vojne tudi pogosto trajajo dlje, ljudem puščajo hujše travme in dežele bolj opustošijo kakor mednarodne vojne. »Državljanske vojne so krute, krvave vojaške operacije, ki terjajo na tisoče življenj, spremljajo pa jih spolni napadi ter prisilni izgoni, v najhujših primerih pride tudi do genocida,« opaža španski zgodovinar Julián Casanova. In v resnici je tako, da se rane, ko sosed zagreši grozodejstva proti svojemu sosedu, lahko celijo več stoletij.

Po koncu hladne vojne je bilo sorazmerno malo vojn, ki so se bíle med vojskami različnih držav. »V letih od 1990 do 2000 so bili vsi večji oboroženi spopadi, razen treh, znotraj meja ene države,« poroča stockholmski Mednarodni inštitut za mirovne raziskave (SIPRI).

Morda se notranji spori res ne zdijo tako nevarni in nemalokrat se mednarodna sredstva obveščanja zanje niti ne zmenijo, toda trpljenje in opustošenje, ki ju takšne vojne povzročijo, nista nič manj pogubni. V notranjih sporih umirajo milijoni. Pravzaprav je v zadnjih dveh desetletjih v samo treh državah, po katerih je pustošila vojna (v Afganistanu, Demokratični republiki Kongo in Sudanu), izgubilo življenje skoraj pet milijonov ljudi. Na Balkanu so brutalni etnični boji terjali skoraj 250.000 življenj, v dolgotrajnih gverilskih bojih v Kolumbiji pa je umrlo 100.000 ljudi.

Okrutnost državljanske vojne ni nikjer bolj očitna kakor v njenem vplivu na otroke. Po podatkih Visokega komisariata Združenih narodov za begunce je v zadnjem desetletju v državljanskih sporih življenje izgubilo več kot dva milijona otrok. Nadaljnjih šest milijonov je bilo ranjenih. Vse več otrok urijo za vojake. Neki otrok vojak pravi: »Naučili so me. Dali so mi puško. Jemal sem droge. Ubijal sem civiliste. Veliko. Bila je le vojna [. . .]. Samo ubogal sem. Vedel sem, da je slabo. To ni bila moja želja.«

V državah, kjer je državljanska vojna ljudem postala sestavni del življenja, odrašča mnogo otrok, ki miru sploh ne poznajo. Živijo v svetu, kjer so šole porušene in kjer namesto ljudi govorijo puške. Štirinajstletna Dunja pravi: »Toliko ljudi so ubili [. . .]. Nič več ni slišati petja ptic, le glasove otrok, ki jočejo za umrlo mamo ali očetom, bratom ali sestro.«

 Kakšni so vzroki?

Kaj neti ogenj tako krutih državljanskih vojn? Med pomembnimi dejavniki so etnično in plemensko sovraštvo, verske razlike, krivice in politični nemiri. Naslednji temeljni vzrok je pohlep – pohlep po oblasti in denarju. Politični voditelji pogosto iz pohlepa netijo sovraštvo, ki podžiga boje. V poročilu, ki ga je izdal SIPRI, je navedeno, da mnoge v oboroženih bojih »motivira lastna korist«. V poročilu še piše: »Pohlep se kaže v številnih oblikah, od zelo razširjene trgovine z diamanti, s katerimi trgujejo vojska in politični voditelji, do plenjenja v vaseh, po katerih ropajo mladi s puškami.«

K pokolom še pridaja dejstvo, da je poceni, a smrtonosno orožje lahko dostopno. Približno 500.000 ljudi na leto – večinoma ženske in otroke – umorijo z ročnim strelnim orožjem. V neki afriški državi se lahko avtomatsko puško AK-47 kupi že za ceno enega piščanca. Na žalost postajajo v nekaterih krajih puške tako običajne kakor ta perutnina. Sedaj je po vsem svetu kakih 500 milijonov kosov lahkega orožja – en primerek na vsakih dvanajst ljudi.

Ali bodo ti bridki državljanski spori postali značilnost 21. stoletja? Ali se državljanske vojne lahko obvladuje? Ali bodo ljudje sčasoma nehali ubijati? O teh vprašanjih bo razpravljal naslednji članek.

[Okvir na strani 4]

Pretresljiv davek državljanskih vojn

V vojnah, kjer ne uporabljajo tehnološko visoko razvitega orožja, a so te vseeno krute, 90 odstotkov mrtvih ali ranjenih niso vojaki, temveč civilisti. »Jasno je, da tarče oboroženega spopada niso toliko ljudje, na katere se naleti, ampak so to vedno pogosteje otroci,« opaža Graça Machel, izvedenka o vplivu oboroženih spopadov na otroke pri generalnem sekretarju Združenih narodov.

Ena od vojaških taktik postaja posilstvo. Na nekaterih vojnih področjih uporniki posilijo praktično vsa mladoletna dekleta v vaseh, ki jih zavzamejo. Njihov cilj je razširiti paničen strah oziroma uničiti družinske vezi.

Po vojni vihri nastopita lakota in bolezen. Med državljansko vojno se posadi in pobere le malo pridelka, zdravstvene službe komajda, če sploh, delujejo, in tisti, ki zares potrebujejo pomoč, je od mednarodne javnosti dobijo le malo. Globlji vpogled v neko državljansko vojno v Afriki je odkril, da je 20 odstotkov ljudi umrlo zaradi bolezni, 78 odstotkov pa od lakote. Le 2 odstotka ljudi je umrlo neposredno zaradi vojskovanja.

Povprečno vsakih 22 minut kdo izgubi roko, nogo ali življenje, ker stopi na kopensko mino. Ocenjujejo, da je po več kot 60 državah posejanih kakih 60–70 milijonov kopenskih min.

Ljudje so prisiljeni zbežati od doma. Sedaj je po vsem svetu 50 milijonov beguncev in izgnancev – polovica med njimi je otrok.

 [Navedba vira slike na strani 2]

NASLOVNICA: Deček: Photo by Chris Hondros/Getty Images

[Navedba vira slike na strani 3]

Photo by Chris Hondros/Getty Images