Krščanski bratovščini služijo v svetovnem obsegu

ALI ste že kdaj slišali za izraza »mednarodni služabniki« in »mednarodni prostovoljci«? Jehovove priče, ki sestavljajo ti skupini, prostovoljno darujejo svoj čas in spretnosti, da pomagajo pri gradnji objektov, ki so namenjeni za tiskanje in razpošiljanje biblijskega kraljestvenega sporočila. Poleg tega ti prostovoljci pomagajo graditi zborske dvorane in kraljestvene dvorane, ki se jih uporablja kot središča biblijskega izobraževanja. Trenutno pomagajo pri gradbenih projektih v 34 deželah, predvsem v tistih z omejenimi sredstvi. S katerimi posebnimi izzivi se srečujejo in katere radosti doživljajo, ko v svetovnem obsegu služijo krščanski bratovščini? Kaj menijo o ‚sveti službi‘, ki jo opravljajo? (Razodetje 7:9, 15, NW) Da bi to izvedeli, se seznanimo z nekaterimi prostovoljci, ki so služili v Mehiki.

Prostovoljci iz drugih dežel so v Mehiko prvič prispeli maja 1992. Kmalu zatem so že imeli glavno vlogo pri širjenju podružnice, od koder se nadzoruje dejavnost Jehovovih prič v tej državi. Razširitev je zajemala 14 novozgrajenih stavb, med drugim tudi tiskarno, pisarniške prostore in stanovanjska poslopja za prostovoljce, ki služijo v podružničnemu uradu.

Pri tem gradbenem projektu je na pomoč priskočilo več kot 730 prostovoljcev iz Kanade, Velike Britanije, Združenih držav in drugih dežel ter so z ramo ob rami služili s stotinami prostovoljcev iz vseh delov Mehike. Poleg tega je več kot 28.000 Prič, ki so povezani s kakimi 1600 občinami na področju podružničnega urada, pomagalo pri gradbenih dejavnostih ob koncu tedna. Vsi so služili z voljnim duhom in brezplačno dali na razpolago svoje spretnosti. To, da so lahko na tak način služili Jehovu, so si šteli v prednost. Ves čas gradbenega projekta so imeli v mislih navdihnjene besede iz Psalma 127:1: »Ako GOSPOD ne zida hiše, zaman se trudijo, ki jo zidajo.«

Izzivi, s katerimi se srečujejo

S kakšnimi izzivi se srečujejo mednarodni prostovoljci, ko služijo na svojih dodelitvah  v tujini? Tukaj je nekaj njihovih opažanj. Curtis in Sally, zakonca iz Združenih držav, sta pomagala pri gradbenih projektih v Indiji, Mehiki, Nemčiji, Paragvaju, Romuniji, Rusiji, Senegalu in Zambiji. Curtis pripoveduje: »Prvi izziv je bil zapustiti najino hčer, ki je služila kot pionirka [polnočasna strežnica], in najino domačo občino v Minnesoti. Z ženo sva bila s to občino povezana 24 let in v njej sva se počutila zelo prijetno.«

Sally opaža: »Živeti v razmerah, ki ti niso domače, je izziv, ki je za žensko morda še celo večji kot za moškega, toda spoznala sem, da se je mogoče privaditi. Naučila sem se celo shajati z insekti, z veliko insekti!« Doda še: »V neki državi si nas je deset prostovoljcev delilo stanovanje brez kuhinje in s samo dvema kopalnicama. Tam sem se naučila biti bolj potrpežljiva.«

Še en izziv, ki zahteva trud in ponižnost, je učenje novega jezika. Sharon, ki je s svojim možem služila pri gradbenih projektih že v več državah, pravi: »Izziv je, če ne znaš govoriti jezika države, v kateri služiš. Ker svojih občutkov ne moreš svobodno izražati, se na začetku težko zbližaš s svojimi duhovnimi brati in sestrami. To te potre. Toda bratje in sestre, ki jih srečava na dodelitvah v tujini, so z nama zelo potrpežljivi in se iz srca zanimajo za najino dobro. Ne mine dolgo, ko se že nekako sporazumevamo.«

Sodelovanje v strežbi terja pogum

Čeprav takšni požrtvovalni prostovoljci veliko prispevajo k napredku gradbenega dela, se zavedajo, da so predvsem oznanjevalci dobre novice o Božjem kraljestvu. Zato povsem podpirajo oznanjevalsko delo, ki ga opravlja občina, s katero so povezani. Zakonca Åke in Ing-Mari, ki sta pomagala pri gradbenih projektih na Guadeloupu, v Malaviju,  Mehiki in Nigeriji, priznavata, da oznanjevanje v drugem jeziku na področju tuje dežele terja pogum.

Ing-Mari pravi: »Sprva sva sodelovala bolj malo, saj sva tamkajšnje Priče zmeraj le spremljala, in ker nama je bilo nerodno, sva pogosto prepustila, da so oni govorili. Vendar sva se nekega jutra odločila, da bova v terensko službo odšla sama. Ko sva se odpravila, so nama noge kar klecale in srce nama je močno razbijalo. Srečala sva neko mlado žensko, ki je prisluhnila moji pripravljeni predstavitvi. Prebrala sem ji svetopisemski stavek in ji pustila nekaj literature. Nato je ta ženska dejala: ‚Nekaj mi povejte. Moja sorodnica z Jehovovimi pričami preučuje Biblijo. Kako bi lahko preučevala tudi jaz?‘ Ostala sem brez besed. Nato sem se zbrala in ji ponudila biblijski pouk.«

Ing-Mari doda: »Predstavljajte si, kako radostna in hvaležna sem bila Jehovu, ker je blagoslovil najino pobudo in željo, da bi drugim govorila o resnici.« Ta ženska je dobro napredovala in se na območnem zborovanju v mestu Mexico krstila kot Jehovova priča. Åke in Ing-Mari povzameta svojo strežbo takole: »Svoje naloge pri različnih gradbenih projektih zelo ceniva, toda nič ne prekaša veselja in zadovoljstva, ki ga občutiš ob tem, ko človeku pomagaš, da se oprime resnice.«

Požrtvovalen duh

Resda se prostovoljci, ki zapustijo družino in prijatelje, žrtvujejo, da bi služili svojim bratom v tujini, vendar doživljajo tudi neprekosljive radosti. Katere?

Howard, ki je s svojo ženo Pamelo služil že v Angoli, Ekvadorju, Gvajani, Kolumbiji, Mehiki, Portoriku in Salvadorju, pojasnjuje: »Posebna prednost je spoznati brate in sestre v različnih državah in neposredno občutiti vez ljubezni, ki obstaja med našo svetovno bratovščino. Pogosto beremo o tem, toda ko s svojimi dragocenimi brati in sestrami različnih kultur in preteklosti živiš in služiš, jih ceniš še bolj.«

Tudi Gary, ki je pomagal pri gradnji v Ekvadorju, Kolumbiji, Kostariki, Mehiki in Zambiji, meni, da mu je ta program zelo koristil. Takole pripoveduje: »Šolanje, ki sem ga prejel v letih druženja z zrelimi brati, ki služijo v podružnicah dežel, v katere sem bil dodeljen, mi pomaga, da se laže spoprijemam z izzivi na svojih dodelitvah. To mi krepi vero, saj imam možnost občutiti enotnost, ki je značilna za Jehovovo svetovno organizacijo – enotnost, ki presega jezikovne, rasne ali kulturne razlike.«

Medtem so gradbena dela v Mehiki že dokončali in razširjeni objekti podružnice so bili letos tudi posvečeni. Iz ljubezni do Boga so mednarodni služabniki in mednarodni prostovoljci v Mehiki in drugod že veliko prispevali k širjenju pravega čaščenja. Jehovove priče po vsem svetu zelo cenijo voljan in požrtvovalen duh teh prostovoljcev, ki svoji krščanski bratovščini služijo v svetovnem obsegu.

[Slika na strani 25]

Ekvador

[Slika na strani 25]

Kolumbija

[Slika na strani 25]

Angola

[Slika na strani 26]

Pričetek dela na novih objektih mehiške podružnice

[Slika na strani 26]

Park pred podružnico

[Slika na strani 26]

Spodaj: Nekaj članov gradbenega oddelka pred nekaterimi novimi objekti

[Slika na strani 27]

Gradbeni prostovoljci z veseljem sodelujejo s krajevnimi občinami pri oznanjevanju