Kje lahko najdete prave duhovne vrednote?

»ČE SE nameravate po neki religiji ravnati kratko malo zaradi družinske tradicije, zakaj si ne bi potem izbrali keltske religije, po kateri so pred 2000 leti živeli že naši predniki?« sprašuje Rodolphe v nekoliko ironičnem tonu. Ta misel njegovemu mlademu poslušalcu izvabi nasmešek.

»Moj odnos z Bogom je zame zelo pomemben,« pojasnjuje Rodolphe. »Povsem sem proti zamisli, da bi mi versko prepričanje morala vsiliti tradicija, zgolj zato, ker so se člani moje družine, ki so živeli pred desetletji ali celo stoletji, ravnali po določeni religiji.« Rodolphe je stvari skrbno pretehtal; to pomembno zadevo ni imel le za nekaj, kar je podedoval.

Čeprav predajanje religije iz ene generacije v drugo danes upada, pa večina ljudi še vedno ostaja navezana na religijo svoje družine. Toda ali je zmeraj pravilno, da se človek oprijema verskih vrednot svojih staršev? Kaj o tem piše v Bibliji?

Mojzesov naslednik Jozue je Izraelcem po 40 letih v puščavi dal na izbiro: »A če se vam zdi slabo služiti GOSPODU, izberite si danes, komu boste služili: ali bogovom, ki so jim služili vaši očetje onostran velereke, ali bogovom Amorejcev, ki prebivate v njih deželi; jaz pa in moja hiša hočemo služiti GOSPODU.« (Jozue 24:15)

Eden od očetov, na katerega je Jozue opozoril, je bil Abrahamov oče Terah, ki je živel v mestu Ur, tedaj ležečem vzhodno od reke Evfrat. V Bibliji o Terahu ni zapisanega veliko, razen dejstva, da je častil druge bogove. (Jozue 24:2) Čeprav njegov sin Abraham ni popolnoma poznal Božjega namena, je bil pripravljen zapustiti svoje domače mesto, ko mu je Jehova to naročil. Da, Abraham si je izbral religijo, ki je bila drugačna od religije njegovega očeta. Zaradi tega je prejel blagoslove, ki mu jih je obljubil Bog, in v mnogih religijah je postal priznan kot »oče vsem, ki verujejo v Boga«. (Rimljanom 4:11, Today’s English Version)

Biblija v pozitivni luči predstavi tudi zgodbo Rute, prednice Jezusa Kristusa. Moabka Ruta, ki je bila poročena z Izraelcem, je ovdovela in se je znašla pred odločitvijo: ostati v svoji domovini ali pa se s taščo vrniti v Izrael. Ruta je spoznala, koliko je Jehovovo čaščenje vrednejše v primerjavi s čaščenjem malikov, kar je bilo navada njenih staršev, zato je svoji tašči  povedala: »Tvoje ljudstvo je ljudstvo moje, in tvoj Bog je moj Bog!« (Ruta 1:16, 17)

Dictionnaire de la Bible glede pomembnosti tega zapisa v biblijskem kanonu pojasnjuje, da ta pripoved kaže, »kako je žena, rojena v tuji deželi med poganskim narodom, ki je sovražil Izrael in bil od njega osovražen, [. . .] zaradi svoje ljubezni do Jehovovega ljudstva in čaščenja povsem po Božjem vodstvu postala prednica svetega kralja Davida«. Ruta se ni obotavljala izbrati religije, ki se je razlikovala od religije njenih staršev, in zaradi te odločitve jo je Bog blagoslovil.

Pripoved o začetku krščanstva je glede razlogov, zakaj so Jezusovi učenci zapustili religijo svojih prednikov, še bolj jasna. Apostol Peter je v zelo prepričljivem govoru svoje poslušalce povabil, naj ‚se rešijo tega popačenega rodu‘, in sicer tako, da se pokesajo za svoje grehe in se krstijo v imenu Jezusa Kristusa. (Dejanja 2:37–41) Eden najbolj pozornost zbujajočih zgledov je bil Savel, judovski preganjalec kristjanov. Na poti proti Damasku se mu je v videnju prikazal Kristus, nakar je postal kristjan, znan kot apostol Pavel. (Dejanja 9:1–9)

Večina zgodnjih kristjanov ni doživela česa tako nenavadnega. Kljub temu pa so vsi morali zapustiti bodisi judovstvo bodisi čaščenje različnih poganskih bogov. Ti, ki so sprejeli krščanstvo, so to storili s popolnim poznavanjem dejstev, pogosto po dolgih razpravah o vlogi Jezusa kot Mesija. (Dejanja 8:26–40; 13:16–43; 17:22–34) Bili so jasno seznanjeni s tem, da morajo v svojem življenju narediti spremembe. To povabilo je bilo namenjeno vsem, tako Judom kot Nejudom, toda sporočilo je ostalo isto. Da bi Bogu ugajali, so morali upoštevati novo obliko čaščenja, namreč krščanstvo.

Izbira, ki zadeva nas

Zavrniti družinsko versko tradicijo – judovstvo, čaščenje cesarja ali poganskih božanstev – in se pridružiti verskemu gibanju, ki so ga Judje in Rimljani zasmehovali, je v prvem stoletju prav gotovo terjalo pogum. Ta odločitev je kmalu vodila v kruto preganjanje. Tudi danes mora biti človek podobno pogumen, da »ga ne bi pogoltnilo in ujelo ozračje, prežeto s prilagodljivostjo,« je napisal clermont-ferrandski katoliški škof Hippolyte Simon v svoji knjigi Vers une France païenne? (Poganizacija Francije?). Za to, da se kdo pridruži Jehovovim pričam, manjšinskemu verskemu gibanju, ki ga včasih kritizirajo, je potreben pogum.

Mladenič Paul iz Bastie na Korziki, ki je bil vzgojen po katoliški veri, je občasno sodeloval pri cerkvenih dejavnostih, kot je prodajanje peciva, da bi tako zbiral denar za neko katoliško dobrodelno organizacijo. Ker je hotel Biblijo bolje razumeti, je privolil v redne pogovore z Jehovovimi pričami. Sčasoma je spoznal, da bi mu lahko naučeno trajno koristilo. Zato je povsem sprejel biblijske vrednote in postal Jehovova priča. Starši so spoštovali njegovo odločitev, ki ni poškodovala njihovih tesnih družinskih vezi.

Amélie živi v južni Franciji. Člani njene družine so Jehovove priče že štiri generacije. Zakaj se je odločila sprejeti verske vrednote svojih staršev? »Jehovova priča ne postaneš zato, ker so bili ali so še vedno Jehovove priče tvoji starši ali stari starši,« pojasnjuje. »Toda nekega dne si rečeš: ‚To je moja religija zato, ker  sem o tem prepričan‘.« Amélie podobno kot mnogo drugih mladih Jehovovih prič ve, da ji njeno trdno versko prepričanje daje v življenju smisel in je vir trajne sreče.

Zakaj sprejeti Božje vrednote

Knjiga Pregovorov v 6. poglavju 20. vrstici tiste, ki želijo ugajati Bogu, spodbuja: »Hrani, sin moj, zapoved očeta svojega in ne zametuj nauka matere svoje.« Ta nasvet mlade ne spodbuja k slepi ubogljivosti, temveč jih opominja, naj sprejmejo Božja merila, tako da si utrjujejo vero in se sami postavijo na Božjo stran. Apostol Pavel je svoje tovariše povabil, naj ‚vse izkusijo‘ in tako preverijo, ali je to, o čemer so jih učili, v skladu z Božjo Besedo in Njegovo voljo, in nato temu ustrezno ukrepajo. (1. Tesaloničanom 5:21)

Tako se je odločilo že več kot šest milijonov Jehovovih prič, mlajših in starejših, ne glede na to, ali so bili vzgojeni v krščanski družini ali ne. Z natančnim preučevanjem Biblije so dobili zanesljive odgovore na svoja vprašanja o smislu življenja in jasno razumejo Božji namen s človeštvom. Ko so si pridobili to spoznanje, so sprejeli Božje vrednote in se sedaj po svojih najboljših močeh trudijo izpolnjevati Božjo voljo.

Bodisi da ste reden bralec te revije, bodisi da ne, zakaj ne bi sprejeli povabila Jehovovih prič, da vam pomagajo pregledati Biblijo in raziskati njene duhovne vrednote. Tako boste lahko ‚okusili in videli, kako dober je GOSPOD [Jehova, NW]‘, ter si pridobili spoznanje, ki vodi v večno življenje, če se človek po njem ravna. (Psalm 34:8; Janez 17:3)

[Slika na strani 5]

Štiri generacije družine Jehovovih prič v Franciji

[Slika na strani 7]

Ruta si je izbrala, da bo služila Jehovu, in ne bogovom svojih prednikov