Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Gospodova večerja ima velik pomen za vas

Gospodova večerja ima velik pomen za vas

Gospodova večerja ima velik pomen za vas

ALI ima Gospodova večerja za vas kakšen tehten in trajen pomen? Da bi to odkrili, najprej ugotovimo, kakšen pomen je temu posebnemu dogodku pripisal sam Jezus Kristus.

Zvečer, 14. nisana 33 n. š., so se Jezus in njegovih 12 apostolov zbrali v gornji izbi v Jeruzalemu, da bi praznovali vsakoletno pasho. Po pashalni večerji je izdajalec Juda zapustil izbo, da bi Jezusa izdal. (Janez 13:21, 26–30) Jezus je z ostalimi enajstimi apostoli vpeljal »Gospodovo večerjo«. (1. Korinčanom 11:20) Imenuje se tudi spominska slovesnost, saj je Jezus svojim sledilcem zapovedal: »To delajte v moj spomin.« To je edini dogodek, ki je kristjanom zapovedan, naj se ga spominjajo. (1. Korinčanom 11:24)

V mnogih krajih ljudje postavijo spomenik ali določijo poseben dan, da se spominjajo kakšnega pomembnega človeka ali dogodka. Jezus pa je v tem primeru uvedel spominsko večerjo – večerjo, ki je njegovim učencem pomagala, da so se spominjali zelo tehtnih dogodkov tega pomembnega dne. Ta spominska večerja bo prihodnje generacije opazovalcev spominjala na globok pomen tega, kar je Jezus storil tisto noč, še posebej pa na simbola, ki ju je uporabil. Katera simbola je Jezus uporabil in kakšen je njun pomen? Preiščimo biblijsko pripoved o tem, kaj se je dogajalo tiste noči leta 33 n. š.

Simboličen pomen

»In vzame kruh, zahvali in prelomivši ga, jim da, rekoč: To je [predstavlja, NW] moje telo, ki se za vas daruje. To delajte v moj spomin!« (Lukež 22:19)

Ko je Jezus vzel kruh in dejal »to predstavlja moje telo«, je pokazal, da nekvašen kruh simbolizira njegovo brezgrešno meseno telo, ki ga je daroval »za življenje sveta«. (Janez 6:51) Čeprav je v nekaterih biblijskih prevodih zapisano »to je [grško estiń] moje telo«, pa v Thayerjevem Greek-English Lexicon of the New Testament piše, da ta glagol pogosto pomeni »kazati na, pomeniti, naznačiti«. Izraža torej zamisel o predstavljanju oziroma simboliziranju. (Matevž 26:26NW)

Isto je veljalo za kelih vina. Jezus je rekel: »Ta kelih je nova zaveza [predstavlja novo zavezo, NW] v moji krvi, ki se za vas preliva.« (Lukež 22:20)

V Matevževi pripovedi je Jezus glede keliha dejal: ‚To je moja [predstavlja mojo, NW] kri zaveze, ki se preliva za mnoge v odpuščenje grehov.‘ (Matevž 26:28, poudarili mi.) Jezus je vino v kelihu uporabil kot simbol za svojo kri. Njegova prelita kri naj bi bila temelj ‚nove zaveze‘, sklenjene z duhom maziljenimi učenci, ki bodo z njim vladali v nebesih kot kralji in duhovniki. (Jeremija 31:31–33; Janez 14:2, 3; 2. Korinčanom 5:5; Razodetje 1:5, 6; 5:9, 10; 20:4, 6)

Vino v kelihu nas prav tako spominja, da je Jezusova prelita kri osnova za »odpuščenje grehov«, in tako tistim, ki vzamejo simbol odpira pot, da se jih kot Kristusove sodediče pokliče v nebeško življenje. Razumljivo je, da samo tisti, ki imajo nebeški klic (število teh je omejeno), na spominski slovesnosti zaužijejo kruh in vino. (Lukež 12:32; Efežanom 1:13, 14; Hebrejcem 9:22; 1. Petrov 1:3, 4)

Kako pa je z vsemi tistimi Jezusovimi sledilci, ki niso del nove zaveze? Ti so Gospodove ‚druge ovce‘, ki se ne veselijo tega, da bodo s Kristusom vladali v nebesih, temveč da bodo večno uživali življenje na rajski zemlji. (Janez 10:16; Lukež 23:43NW; Razodetje 21:3, 4) Kot »velika množica« zvestih kristjanov, ki »služijo [Bogu] noč in dan«, so radostni, da lahko hvaležno opazujejo Gospodovo večerjo. Z besedami in dejanji v bistvu objavljajo: »Zveličanje Bogu našemu, sedečemu na prestolu, in Jagnjetu!« (Razodetje 7:9, 10, 14, 15)

Kako pogosto?

»To delajte v moj spomin!« (Lukež 22:19)

Kako pogosto bi morali obhajati spominsko slovesnost, da Kristusove smrti ne bi pozabili? Jezus tega ni izrecno povedal. Ker pa je Gospodovo večerjo vpeljal 14. nisana, na večer pashe, ki so jo Izraelci praznovali enkrat letno, je očitno želel, da se na enak način obhaja tudi spominsko slovesnost. Medtem ko so Izraelci enkrat na leto praznovali svojo osvoboditev iz egiptovskega suženjstva, se kristjani vsako leto spominjajo svoje osvoboditve iz suženjstva grehu in smrti. (2. Mojzesova 12:11, 17; Rimljanom 5:20, 21)

Zamisel o letnem obhajanju kakšnega pomembnega dogodka prav gotovo ni nič nenavadnega. Razmislite denimo o tem, kdaj zakonski par praznuje obletnico poroke ali pa kdaj se kakšen narod spominja važnega dogodka v svoji zgodovini. To ponavadi obhajajo enkrat letno, na obletnico tega dogodka. Zanimivo je, da so več stoletij po Kristusu mnoge deklarirane kristjane imenovali kvartodecimani, kar pomeni »štirinajstniki«, saj so se Jezusove smrti spominjali enkrat letno 14. nisana.

Preprosta, vendar nadvse pomembna

Apostol Pavel je pojasnil, da lahko Jezusovi učenci z obhajanjem Gospodove večerje še naprej ‚oznanjujejo Gospodovo smrt‘. (1. Korinčanom 11:26) Z obhajanjem te spominske slovesnosti se torej osredotočamo na odločilno vlogo, ki jo je Jezus s svojo smrtjo odigral pri uresničevanju Božjega namena.

Jezus Kristus je s svojo zvestobo vse do smrti, Boga Jehova opravičil kot modrega in ljubečega Stvarnika ter pravičnega Suverena. V nasprotju s Satanovimi trditvami in za razliko od Adama je dokazal, da človek lahko ostane Bogu zvest celo pod skrajnimi pritiski. (Job 2:4, 5)

Poleg tega se z Gospodovo večerjo hvaležno spominjamo Jezusove požrtvovalne ljubezni. Kljub hudim preizkušnjam je ostal popolnoma poslušen svojemu Očetu. Tako je lahko svoje popolno človeško življenje daroval zato, da bi pokril velikansko ceno Adamovega greha. Kot je sam pojasnil, je prišel, da »dá življenje svoje v odkupnino za mnoge«. (Matevž 20:28) Potemtakem so lahko vsem, ki verujejo v Jezusa, odpuščeni grehi in lahko skladno z Jehovovim prvotnim namenom za človeštvo prejmejo večno življenje. (Rimljanom 5:6, 8, 12, 18, 19; 6:23; 1. Timoteju 2:5, 6) *

Vse to tudi osvetljuje Jehovovo obilno dobroto in nezasluženo dobrotljivost, ki jo je izkazal s tem, da je poskrbel za odrešitev človeštva. V Bibliji piše: »V tem se je razodela ljubezen Božja v nas, da je Bog poslal Sina svojega edinorojenega na svet, da bi živeli po njem. V tem je ljubezen, ne da smo mi ljubili Boga, temuč da je on ljubil nas in poslal Sina svojega v spravo za grehe naše.« (1. Janezov 4:9, 10)

Da, kako čudovita je spominska slovesnost! Preprosta in dovolj praktična, da se jo lahko obhaja po vsem svetu v najrazličnejših razmerah, pa vendar dovolj simbolična, da je skozi ves ta čas ostala pomenljiv spomin.

Njen pomen za vas

Našega Gospoda Jezusa Kristusa je žrtvena smrt stala zelo veliko. Ta smrt pa je veliko stala tudi njegovega Očeta, Jehova. Jezus se kot popoln človek ni spoprijemal s podedovanim grehom, kakor se vsi mi. (Rimljanom 5:12; Hebrejcem 7:26) Pravico je imel živeti večno. Brez njegovega dovoljenja mu življenja ne bi mogli vzeti niti nasilno. Dejal je: »Nihče ga ne jemlje [moje življenje] od mene, marveč jaz ga dajem sam od sebe.« (Janez 10:18)

Kljub temu je Jezus voljno žrtvoval svoje popolno človeško življenje, da »bi s svojo smrtjo uničil njega, ki ima smrti oblast, to je: hudiča, in osvobodil tiste, ki so v strahu smrti vse življenje bili v sponah sužnosti«. (Hebrejcem 2:14, 15) Kristusova požrtvovalna ljubezen se nadalje vidi tudi iz tega, kakšno smrt je bil pripravljen pretrpeti. Zelo dobro se je zavedal, kako bo trpel in umrl. (Matevž 17:22; 20:17–19)

Spominska slovesnost nas prav tako spominja na največjo ljubezen, ki jo je sploh kdaj izkazal naš nebeški Oče Jehova. Kako mučno je bilo zanj, ki je »zelo sočuten in usmiljen«, ko je slišal in videl Jezusovo ‚močno vpitje in solze‘ v Getsemanskem vrtu, sadistično bičanje, kruto pribijanje na kol in počasno, mučno smrt. (Jakob 5:11SSP; Hebrejcem 5:7SSP; Janez 3:16; 1. Janezov 4:7, 8) Celo sedaj, stoletja kasneje, mnogi le ob pomisli na to začutijo čustveno bolečino.

Pomislite sedaj na to, da sta Bog Jehova in Jezus Kristus plačala tako visoko ceno za nas grešnike! (Rimljanom 3:23) Vsak dan se srečujemo z bolečo resničnostjo naše grešne narave in našo nepopolnostjo. Vendar pa lahko na temelju vere v Jezusovo odkupno žrtev Boga prosimo za odpuščanje. (1. Janezov 2:1, 2) Tako se lahko z Bogom pogovarjamo brez ovir in imamo čisto vest. (Hebrejcem 4:14–16; 9:13, 14) Poleg tega lahko gojimo upanje, da bomo vso večnost živeli na rajski zemlji. (Janez 17:3; Razodetje 21:3, 4) Ti in mnogi drugi blagoslovi so rezultat Jezusovega največjega dejanja požrtvovalnosti.

Kažimo, da cenimo Gospodovo večerjo

Gospodova večerja je brez dvoma izreden dokaz ‚Božje neprekosljive nezaslužene dobrotljivosti‘. Poleg tega je to, da je Bog Jehova pripravil odkupno žrtev, ki jo je omogočila Jezusova požrtvovalna ljubezen, zares »neopisljivi dar«. (2. Korinčanom 9:14, 15SSP) Ali ti izrazi Božje dobrote po Jezusu Kristusu ne vzbudijo v vas globokega in trajnega občutka hvaležnosti in cenjenja?

Prepričani smo, da je tako. Zato vas prisrčno vabimo, da se skupaj z Jehovovimi pričami zberete pri obhajanju slovesnosti v spomin na Jezusovo smrt. To leto bo spominska slovesnost v sredo, 16. aprila, po sončnem zahodu. Jehovove priče v vaši okolici vas bodo z veseljem seznanili s točnim časom in krajem tega najpomembnejšega dogodka.

[Podčrtna opomba]

^ odst. 19 Podrobnejšo razpravo glede odkupnine si prosimo preberi v knjigi Spoznanje, ki vodi v večno življenje, ki so jo izdali Jehovove priče.

[Okvir/slike na strani 6]

»TO JE MOJE TELO« ALI »TO PREDSTAVLJA MOJE TELO« KATERA IZJAVA JE PRAVILNA?

Ko je Jezus dejal ‚Jaz sem vrata‘ in »Jaz sem prava trta«, ni nihče pomislil, da je pri tem mislil dobesedna vrata oziroma dobesedno trto. (Janez 10:7; 15:1; oboje poudarili mi.) Podobno tudi ob Jezusovi izjavi »ta kelih je nova zaveza« ne sklenemo, da je že sam kelih bil dobesedna nova zaveza. Ko je torej dejal, da je njegovo telo kruh, prav tako ne more biti dvoma o tem, da je kruh predstavljal oziroma simboliziral njegovo telo. Zato je v prevodu Charlesa B. Williamsa zapisano: »To predstavlja moje telo.« (Lukež 22:19, 20, poudarili mi.)

[Slika na strani 5]

Nekvašen kruh in vino sta ustrezna simbola Jezusovega brezgrešnega telesa in njegove prelite krvi

[Slika na strani 7]

Spominska slovesnost nas spominja na veliko ljubezen, ki sta jo izkazala Bog Jehova in Jezus Kristus