Ali je zlo zmagalo?

ZAMISEL o vesoljnem boju med silami dobrega in zla že skozi vso zgodovino spodbuja pisce in filozofe k neskončnim spekulacijam. Vendar pa obstaja knjiga, ki vsebuje natančno pripoved o boju med Bogom in Hudičem. Ta knjiga je Biblija. V njej so osvetljena sporna vprašanja, ki so vpletena v ta spor, pomaga pa nam tudi dognati, kdo je zares zmagal.

Kmalu po ustvaritvi prvega moškega in prve ženske je Satan Hudič, nevidno duhovno bitje, izzval Božje vladanje. Kako? Tako da je premeteno namigoval, da je Bog svoja stvarjenja prikrajšal za nekaj dobrega ter da bi ljudje bolje shajali neodvisno od Boga. (1. Mojzesova 3:1–5; Razodetje 12:9)

Satan je pozneje, v času očaka Joba, sprožil še eno sporno vprašanje. Ko je skušal zlomiti Jobovo značajnost do Boga, je dejal: »Kožo za kožo, in vse, kar ima človek, da za življenje svoje.« (Job 2:4) Kako vseobsegajoča trditev je to bila! Satan je s tem, da je namesto imena Job uporabil splošni izraz »človek«, zasejal dvom o značajnosti vsakega posameznika. V bistvu je Bogu zatrjeval: ‚Človek bo storil vse, da si reši življenje. Samo daj mi priložnost, in vsakogar lahko odvrnem od tebe.‘

Zmagovalca v boju med Bogom in Hudičem lahko doženemo tako, da odgovorimo na naslednji vprašanji: Ali si je človek zmožen uspešno vladati? Ali je Hudič uspel vsakogar odvrniti od pravega Boga?

Ali si lahko ljudje uspešno vladajo?

Ljudje že tisočletja preizkušajo različne vrste vladavin. Tako so skozi zgodovino preizkusili monarhijo, aristokracijo, demokracijo, avtokracijo, fašizem in komunizem. Mar že samo dejstvo, da je bilo vedno treba preizkušati različne oblike vladavin, ne kaže, da so te pomanjkljive?

»Rimsko ljudstvo se je skoraj nevede zapletlo v obsežen administrativni poskus,« je zapisal H. G. Wells v knjigi A History of the World, izdani leta 1922. V nadaljevanju piše: »Administracija se je ves čas spreminjala, nikoli ni dosegla stabilnosti. V nekem smislu je ta poskus spodletel. Po svoje pa je ostal nedokončan, tako Evropa in Amerika še zmeraj rešujeta uganke svetovne politike, s katerimi so se prvi spoprijeli Rimljani.«

Preizkusi vlad so se nadaljevali skozi 20. stoletje. To stoletje se je končalo z demokratičnim vladanjem, ki so ga sprejeli bolje kot kdaj prej. Teoretično skuša demokracija zajeti vsakogar. Toda ali se je z demokracijo dokazalo, da lahko človek uspešno vlada brez Boga? Nekdanji indijski ministrski predsednik Jawaharlal Nehru je demokracijo označil za dobro, vendar je dodal: »To pravim zato, ker so drugi sistemi slabši.« Nekdanji francoski predsednik Valéry Giscard d’Estaing je izjavil: »Smo priče krizi predstavniške demokracije.«

Že v petem stoletju pr. n. š. je grški filozof Platon odkril pomanjkljivost demokratičnega načina vladanja. V knjigi A History of Political Theory piše, da je napadel »nevednost in nesposobnost politikov, kar je posebno prekletstvo demokracije«. Mnogo današnjih politikov toži nad tem, kako težko  je najti nadarjene posameznike, ki so usposobljeni za delo v vladi. Ljudje »so vznejevoljeni nad voditelji, ki se ob velikih težavah, s katerimi se spoprijemajo, izkažejo za tako majhne,« je pisalo v The Wall Street Journalu. Pisalo je še: »Ljudje so zgroženi nad omahljivostjo in korupcijo, na kateri naletijo, ko iščejo vodstvo.«

Sedaj pa razmislite o vladanju staroizraelskega kralja Salomona. Bog Jehova je dal Salomonu izjemno modrost. (1. kraljev 4:29–34) Kako je izraelski narod shajal med Salomonovim 40-letnim vladanjem? »Juda in Izrael sta bila mnogoštevilna,« odgovarja Biblija, »kakor pesek, ki ga je ob morju obilo; jedli so in pili ter se veselili.« V pripovedi je še navedeno: »Juda in Izrael je prebival brez skrbi, vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, od Dana do Bersebe vse dni Salomonove.« (1. kraljev 4:20, 25) Narod je z modrim kraljem, ki jim je vladal kot vidni predstavnik nevidnega Vrhovnega vladarja, Boga Jehova, užival neprekosljivo stabilnost, blaginjo in radost.

Kako velikanska razlika med človeškim in Božjim vladanjem! Ali lahko kdo iskreno reče, da je Satan zmagal, kar se tiče vladanja? Ne, saj je prerok Jeremija točno objavil: »Vem, o GOSPOD, da ni človeku v oblasti pot njegova, ne v moči moža, kako naj hodi in ravna stopinje svoje.« (Jeremija 10:23)

Ali lahko Satan vsakogar odvrne od Boga?

Ali je bil Satan uspešen v svoji trditvi, da lahko vsakogar odvrne od Boga? Apostol Pavel v 11. poglavju Lista Hebrejcem omeni po imenu množico zvestih mož in žena iz predkrščanske dobe. Nato pa objavi: »Časa namreč mi bo primanjkalo, ko bi pripovedoval o Gideonu, Baraku in Samsonu in Jefteju, Davidu in Samuelu in prorokih.« (Hebrejcem 11:32) Pavel te zvestovdane Božje služabnike enostavno označi kot »velik oblak pričevalcev«. (Hebrejcem 12:1, SSP) Grška beseda, ki je tukaj uporabljena za »oblak«, ne pomeni ločenega, ostro izrisanega oblaka dokončne velikosti in oblike, temveč ogromno, brezoblično oblačno gmoto. Ta izraz je ustrezen, saj so bili zvesti Božji služabniki v preteklosti tako številni, da so bili kakor velika oblačna gmota. Da, skozi stoletja je brezštevilna množica ljudi uporabila svojo svobodno voljo in izbrala, da bo zvestovdana Bogu Jehovu. (Jozue 24:15)

Kako pa je v našem času? Jehovove priče so po vsem svetu presegli število šest  milijonov, in to kljub strahotnemu preganjanju in nasprotovanju, ki so ju doživljali v 20. stoletju. Z njimi se druži še približno devet milijonov ljudi, in mnogi med njimi delajo odločne korake, da bi navezali tesen oseben odnos z Bogom.

Najboljši odgovor na Satanovo trditev, da lahko ljudi odvrne od Jehova, pa je dal Božji lastni Sin, Jezus Kristus. Značajnosti mu niso zlomile niti hude bolečine na mučilnem kolu. Ko je še poslednjič zajel sapo, je vzkliknil: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega!« (Lukež 23:46)

Satan uporablja vse, kar je v njegovi moči – od skušnjav do odkritega preganjanja – da bi ljudi obdržal pod svojim nadzorom. Za zapeljevanje ljudi izkorišča »poželenje mesa in poželenje oči in življenja napuh« ter jih skuša bodisi obdržati bodisi zvabiti stran od Jehova. (1. Janezov 2:16) Satan je poleg tega »nevernim oslepil misli, da jim ne zasveti svetlost evangelija slave Kristusa«. (2. Korinčanom 4:4) Ne obotavlja se zateči h grožnjam in izkoristiti strah pred človekom, da bi dosegel svoj cilj. (Dejanja 5:40)

Hudič pa ni podjarmil teh, ki so na Božji strani. Ti so spoznali Boga Jehova in ga ljubijo »iz vsega srca svojega in iz vse duše svoje in iz vse pameti svoje«. (Matevž 22:37) Da, neomajna zvestovdanost Jezusa Kristusa in neštetih ljudi le še potrdi ogromen poraz Satana Hudiča.

Kaj se obeta v prihodnosti?

Ali se bodo človeška preizkušanja vladavin nadaljevala v nedogled? Prerok Daniel je napovedal: »V dneh teh kraljev ustanovi Bog nebes kraljestvo, ki vekomaj ne bo razdejano in njegovo gospostvo se ne prepusti nobenemu drugemu ljudstvu; vsa ona kraljestva pa zdrobi in uniči, a samo bo stalo na veke.« (Daniel 2:44) Kraljestvo, ki ga ustanovi Bog nebes, je nebeška vlada, ki jo vodi Jezus Kristus. To je isto Kraljestvo, za katero je Jezus svoje sledilce učil moliti. (Matevž 6:9, 10) To Kraljestvo bo v ‚[prihajajoči] vojski tistega velikega dne Boga, Vsegamogočnega‘ uničilo vse človeške vlade in bo vplivalo na celotno zemljo. (Razodetje 16:14, 16)

Kaj se bo zgodilo s Satanom? V Bibliji je opisan ta prihodnji dogodek: »[Jehovov angel] zgrabi zmaja, staro kačo, ki je hudič in satan; in zveže ga za tisoč let in ga vrže v brezno in zapre in zapečati nad njim, da ne zapeljuje več narodov, dokler se ne izpolni tisoč let.« (Razodetje 20:1–3) Tisočletno kraljevanje Jezusa Kristusa se bo pričelo šele potem, ko bo Satan vržen v brezno nedejavnosti.

Kako prijetno bo takrat živeti na zemlji! Odstranjena bo hudobija in tisti, ki jo povzročajo. V Bibliji je obljubljeno: »Hudodelniki bodo iztrebljeni [. . .]. Krotki pa bodo podedovali deželo [zemljo, NW] in se radovali v obilosti miru.« (Psalm 37:9–11) Njihovega miru ne bo kalil nihče – ne ljudje, ne živali. (Izaija 11:6–9) Celo milijoni, ki so se skozi zgodovino zaradi nevednosti ali premalo priložnosti, da bi spoznali Jehova, postavili na stran Hudiča, bodo obujeni v življenje in poučeni od Boga. (Dejanja 24:15)

Ob koncu tisočletnega kraljevanja bo zemlja že spremenjena v raj in vse človeštvo na njej privedeno do človeške popolnosti. Nato bo Satan izpuščen »za malo časa«, nakar bo skupaj z vsemi nasprotniki Božje vladavine za vedno uničen. (Razodetje 20:2, 3, 7–10)

 Na katero stran se boste postavili?

Dvajseto stoletje je bilo doba, ko je Satan na zemlji sejal opustošenje. Toda razmere na zemlji ne nakazujejo, da je Satan zmagal, ampak predstavljajo znamenje, da živimo v zadnjih dneh tega hudobnega sveta. (Matevž 24:3–14; Razodetje 6:1–8) Tega, kdo je zmagal, ne določata niti intenzivnost hudobije na zemlji niti mnenje večine. Odločilna dejavnika pri tem sta, čigav način vladanja je najboljši in ali kdo služi Bogu iz ljubezni. V obeh primerih zmaga pripada Jehovu.

Če se je z dopuščenim časom že dokazalo, da je Satan v zmoti, zakaj potem Bog še naprej dopušča hudobijo? Jehova kaže potrpežljivost, »ker noče, da se kdo pogubi, ampak da vsi pridejo do izpokorjenja«. (2. Petrov 3:9) Bog želi, »da se rešijo vsi ljudje in pridejo do spoznanja resnice«. (1. Timoteju 2:4) Čas, ki je še ostal, porabite za preučevanje Biblije in za to, da bi ‚spoznali edinega resničnega Boga, in katerega je poslal, Jezusa Kristusa‘. (Janez 17:3) Jehovove priče vam bodo z veseljem pomagali pridobiti si to spoznanje, tako da se boste lahko tudi vi pridružili milijonom, ki neomajno stojijo na strani zmagovalca.

[Slika na strani 5]

Jehovove priče s tem, da ostajajo značajni, prispevajo k Satanovemu porazu

[Slika na strani 7]

Jehova ima na svoji strani veliko zvestovdanih