Kaj si je Jozue zapomnil

»MOJZES, hlapec moj, je umrl,« je rekel Jehova, »sedaj torej vstani, pojdi čez ta Jordan, ti in vse to ljudstvo, v deželo, ki jo jaz dajem njim, Izraelovim sinovom.« (Jozue 1:2) Kako zahtevna naloga je čakala Jozueta! Skoraj 40 let je pomagal Mojzesu. Sedaj pa mu je bilo naročeno, naj stopi na mesto svojega gospodarja in vodi pogosto težavne Izraelove sinove v Obljubljeno deželo.

Ko je Jozue premišljeval o tem, kaj je še pred njim, so se mu v mislih morda zvrstile nadloge, s katerimi se je že spoprijemal in jih premagal. To, česar se je spominjal, mu je bilo brez dvoma v neprecenljivo pomoč, in lahko je tudi kristjanom danes.

Iz sužnja v zapovednika

Del Jozuetovih spominov so bila dolga leta suženjstva. (2. Mojzesova 1:13, 14; 2:23) Kaj vse je Jozue med tem časom doživljal, si lahko samo predstavljamo, saj Biblija o podrobnostih molči. Morda se je Jozue med služenjem v Egiptu naučil biti dober organizator ter je lahko pomagal pri pripravah za pobeg Hebrejcev in še »dosti drugih ljudi« iz te dežele. (2. Mojzesova 12:38, SSP)

Jozue se je rodil v družini iz Efraimovega rodu. Rodu je poveljeval njegov ded Elišama, ki je očitno vodil tudi 108.100 oboroženih mož enega od trirodovnih izraelskih oddelkov. (4. Mojzesova 1:4, 10, 16; 2:18–24; 1. letopisov 7:20, 26, 27) Vendar ko so Izraelce kmalu po njihovem odhodu iz Egipta napadli Amalekovci, je Mojzes prosil Jozueta, naj organizira obrambo. (2. Mojzesova 17:8, 9a) Zakaj se je obrnil na Jozueta,  in ne denimo na njegovega deda ali očeta? Ena od možnih razlag se glasi: »[Jozue] je bil poglavar pomembnega Efraimovega rodu, ljudje so ga že dobro poznali po njegovi organizacijski sposobnosti in so mu popolnoma zaupali, zato se je Mojzes obrnil nanj, kot na voditelja, ki je najprimernejši za to, da izbere in pripravi bojevnike.«

Naj je bilo tako ali drugače, je Jozue, ko je bil izbran, storil prav to, kar mu je naročil Mojzes. Čeprav je bil Izrael povsem neizkušen v vojskovanju, je bil Jozue prepričan o Božji pomoči. Zato mu je povsem zadostovalo, ko mu je Mojzes povedal: »Jaz bom jutri stal na vrhu hriba s palico Božjo v roki.« Jozue si je najbrž dobro zapomnil, da je Jehova nedavno uničil največjo vojaško silo takratnega časa. Naslednji dan, ko je Mojzes dvignil roke in jih držal kvišku vse do sončnega zahoda, se Izraelu ni mogel postaviti po robu noben sovražnik in Amalekovci so bili premagani. Jehova je nato Mojzesu naročil, naj v knjigo zapiše in ‚vpričo Jozueta ponavlja‘ Božjo odredbo: »Dočista [bom] izbrisal spomin Amalekov izpod neba.« (2. Mojzesova 17:9b–14) Da, Jehova je zanesljivo izvršil to obsodbo.

Kot Mojzesov pomočnik

Po tem, kar se je zgodilo z Amalekom, sta se Jozue in Mojzes gotovo še bolj zbližala. Jozue je imel čast biti Mojzesov osebni pomočnik oziroma »strežnik« »od mladosti svoje« pa vse do Mojzesove smrti, to je približno 40 let. (4. Mojzesova 11:28)

Ta služba je s seboj prinašala prednosti in odgovornosti. Ko so se na primer Mojzes, Aron, Aronovi sinovi in 70 starejših izraelskih mož povzpeli na goro Sinaj in imeli videnje Jehovove slave, je bil med njimi verjetno tudi Jozue. Z Mojzesom se je kot njegov pomočnik vzpel na goro, in ko je Mojzes stopil v oblak, ki je predstavljal Jehovovo navzočnost, je sam očitno ostal nekje v ozadju. Neverjetno, Jozue je, kot je videti, ostal na gori 40 dni in 40 noči. Zvesto je čakal svojega gospodarja, saj je bil tam, ko se je Mojzes s ploščama pričevanja vračal, in se je z njim sestal. (2. Mojzesova 24:1, 2, 9–18; 32:15–17)

Jozue je tudi po tem, ko so Izraelci malikovali zlato tele, še naprej pomagal Mojzesu v shodnem šotoru zunaj taborišča. Tam je Jehova govoril z Mojzesom iz oči v oči. Toda ko se je Mojzes vrnil v taborišče, Jozue »ni šel  iz Šatora«. Morda je moral biti tam zato, da bi preprečil vstop v šotor Izraelcem, ki bi bili nečisti. Kako resno je Jozue vzel to odgovornost! (2. Mojzesova 33:7, 11)

Jozuetu je druženje z Mojzesom, ki je bil po mnenju zgodovinarja Jožefa od Jozueta starejši 35 let, močno okrepilo vero. Njun odnos imenujejo »zveza zrelosti in mladosti, gospodarja in učenca«. Jozue je zaradi tega postal »odločen, zanesljiv mož«. Danes med nami ni prerokov, kakršen je bil Mojzes, vendar pa so v občinah Jehovovih prič starejši posamezniki, ki so zaradi svoje izkušenosti in duhovnosti resničen vir moči in spodbude. Ali jih ceniš? In ali ti njihova družba koristi?

Oglednik v Kanaanu

Odločilni dogodek v Jozuetovem življenju se je zgodil kmalu po tem, ko so Izraelci dobili Postavo. Jozueta so izbrali za predstavnika njegovega rodu pri skrivnem ogledovanju Obljubljene dežele. Zgodba je dobro znana. Vseh dvanajst oglednikov se je strinjalo, da v deželi resnično »teče mleko in med«, prav tako kot je Jehova obljubil. Vendar pa se jih je deset v svoji nezvestobi ustrašilo, da Izrael prebivalcev te dežele ne bo mogel pregnati. Jozue in Kaleb sta bila edina, ki sta ljudstvo rotila, naj se ne prepusti strahu in upre, saj bo Jehova zagotovo z njimi. Tedaj pa je ves zbor začel nasprotovati in se dogovarjati, da bi ju kamenjali. Morda bi to tudi storili, če ne bi vmes posegel Jehova s prikazom svoje slave. Zaradi njihove malovernosti je Bog odredil, da ne bo nihče od popisanih v Izraelu, starih 20 let in več, dočakal vstopa v Kanaan. Od teh so preživeli samo Jozue, Kaleb in Leviti. (4. Mojzesova 13:1–16, 25–29; 14:6–10, 26–30)

Ali ni vse ljudstvo videlo Jehovovih mogočnih del v Egiptu? Kaj je potem Jozueta vzgibavalo, da je imel vero v Božjo pomoč, medtem ko je večina dvomila? Jozue je gotovo imel jasno v mislih vse, kar je Jehova obljubil in storil, ter je o tem tudi poglobljeno premišljeval. Leta kasneje je lahko rekel, da ‚ni izginila ne ena beseda iz vseh dobrih obljub, ki jih je Izraelu govoril GOSPOD; vse se je uresničilo‘. (Jozue 23:14) Jozue je imel vero, da se bodo vse obljube, ki jih je Jehova dal glede prihodnosti, zagotovo izpolnile. (Hebrejcem 11:6) To bi posameznika moralo spodbuditi, da se vpraša: ‚Kako pa je z menoj? Ali sem se z vestnim preučevanjem in razmišljanjem o Jehovovih obljubah prepričal, da so te vredne zaupanja? Ali verjamem, da lahko Bog med prihajajočo veliko stisko zaščiti svoje ljudstvo in tudi mene?‘

Jozue ni samo veroval, ampak je bil tudi pogumen za pravo stvar. S Kalebom sta ostala sama in ves zbor se je dogovarjal, da bi ju kamenjali. Kako bi se počutil ti? Bi bil prestrašen? Jozue ni bil. S Kalebom sta odločno povedala to, o čemer sta bila prepričana. Morda bomo morali nekega dne zaradi zvestovdanosti Jehovu to storiti tudi mi.

Iz pripovedi o oglednikih še izvemo, da je bilo Jozuetu spremenjeno ime. Mojzes je k njegovemu prvotnemu imenu Hozea, kar pomeni »rešitev«, dodal zlog, ki nakazuje Božje ime, in ga imenoval Jehozue oziroma Jozue – »Jehova je rešitev«. V Septuaginti je njegovo ime prevedeno z »Jezus«. (4. Mojzesova 13:8, 16) Jozue je skladno s tem velikim imenom neustrašno objavljal, da je Jehova rešitev. Jozuetu ime gotovo ni bilo spremenjeno po naključju. Mojzes je s tem pokazal, da spoštuje Jozuetov značaj, hkrati pa se je to skladalo s prednostno vlogo, ki jo je Jozue pozneje dovršil pri vodenju novega roda v Obljubljeno deželo.

Izraelci so po pustinji tavali 40 utrudljivih let, dokler niso pomrli vsi njihovi očetje. Kaj se je z Jozuetom med tem časom dogajalo, ne vemo. Vendar se je prav gotovo veliko naučil. Verjetno je bil priča, ko je Bog obsodil  upornike Koraha, Datana in Abirama in njihove privržence ter tiste, ki so se zapletli v ponižujoče čaščenje Baal-peorja. Poleg tega je Jozue nedvomno z veliko žalostjo spoznal, da tudi Mojzes ne bo smel priti v Obljubljeno deželo, ker pri vodi Meribi ni posvetil Jehova. (4. Mojzesova 16:1–50; 20:9–13; 25:1–9)

Postavljen za Mojzesovega naslednika

Ko se je Mojzes približeval svoji smrti, je prosil Boga, naj mu določi naslednika, da Izrael morda ne bi postal »kakor ovce brez pastirja«. Kako se je Jehova odzval? Pred vsem zborom je na to mesto postavil Jozueta, ‚moža, v katerem je duh‘. Njega naj bi torej poslušali. Kakšno priporočilo! Jehova je videl Jozuetovo vero in sposobnost. Vodenje Izraela se ne bi moglo zaupati bolj usposobljenim rokam. (4. Mojzesova 27:15–20) Vendar je Mojzes vedel, da so bili pred Jozuetom velikanski izzivi. Zato je svojega naslednika spodbudil, naj bo »močan in srčen«, saj bo tudi v prihodnje z njim Jehova. (5. Mojzesova 31:7, 8)

Isto spodbudo je Jozuetu ponovil sam Bog in še dodal: ‚Prizadevaj si delati po vsej postavi, ki ti jo je zapovedal Mojzes, hlapec moj; ne odstopi od nje ne na desno, ne na levo, da bi uspešno ravnal, kamorkoli pojdeš. Ta knjiga postave naj ne gre od tvojih ust, temuč jo premišljaj dan in noč, da bi si prizadeval delati po vsem, kar je pisano v njej; zakaj tedaj storiš uspešno svojo pot, tedaj ti pojde po sreči. Nisem li ti zapovedal: Bodi močan in srčen? Ne straši se in ne boj se, kajti GOSPOD, tvoj Bog, je s teboj, kamorkoli greš.‘ (Jozue 1:7–9)

Kako bi Jozue sploh lahko dvomil, ko pa so mu v ušesih odzvanjale Jehovove besede, in si je nabral že mnogo izkušenj? Osvojitev dežele je bila zagotovljena. Seveda so se pojavile težave, in že prva ni bila majhna, saj so morali prebroditi poplavljeno reko Jordan. Vendar je sam Jehova naročil: »Vstani, pojdi čez ta Jordan.« Ali bi bil potem to sploh lahko kakšen problem? (Jozue 1:2)

Vrsta dogodkov v Jozuetovem življenju – osvojitev Jerihe, uspešno podjarmljanje sovražnikov in razdeljevanje dežele – odkriva, da ta mož Božjih obljub ni nikoli izgubil izpred oči. Jozue je malo pred svojo smrtjo, ko je Jehova Izraelcem dal mir pred njihovimi sovražniki, zbral ljudstvo, da bi preiskali, kako je Bog ravnal z njimi, in da bi jih spodbudil, da Mu služijo z vsem srcem. Zaradi tega je Izrael slovesno obnovil svojo zavezo z Jehovom, in je prevzet od zgleda svojega voditelja »služil GOSPODU, dokler je živel Jozue«. (Jozue 24:16, 31)

Jozue nam je odličen zgled. Danes se kristjani spoprijemamo s številnimi preizkusi vere. Da bi nas Jehova še naprej odobraval in bi nazadnje podedovali njegove obljube, je bistveno, da te preizkuse uspešno premagujemo. Jozuetov uspeh je bil odvisen od njegove močne vere. Resda nismo tako kot Jozue videli Božjih mogočnih del, toda biblijska knjiga, ki nosi Jozuetovo ime, s svojim pričevanjem očividca vsakemu morebitnemu dvomljivcu dokazuje, da je Jehovova beseda vredna zaupanja. Podobno kot Jozuetu sta tudi nam zagotovljena modrost in uspeh, če bomo dnevno brali Božjo Besedo in pazili, da jo udejanjamo.

Ali te včasih prizadene ravnanje sokristjanov? Pomisli na Jozuetovo zdržljivost, ko je moral 40 let, čeprav ne po lastni krivdi, tavati po pustinji z nevernimi tovariši. Ali se ti zdi težko braniti tisto, kar verjameš? Spomni se, kaj sta storila Jozue in Kaleb. Zaradi vere in poslušnosti sta prejela veličastno nagrado. Da, Jozue je res veroval, da bo Jehova vse svoje obljube izpolnil. Naj to velja tudi za nas. (Jozue 23:14)

[Slika na strani 10]

Jozuetu je druženje z Mojzesom okrepilo vero

[Slika na strani 10]

Jozue in Kaleb sta bila trdno prepričana o Jehovovi moči

[Slika na strani 10]

Jozue je s svojim vodstvom ljudstvo spodbujal, naj se oklepa Jehova