»Vedenje vaše med pogani bodi lepo«
»Vedenje vaše med pogani bodi lepo«
»Vse spoštujte, bratovščino ljubite!« (1. PETROV 2:17)
1., 2. a) Kaj je o Jehovovih pričah izjavil neki časopisni dopisnik? b) Zakaj si Jehovove priče prizadevajo ohranjati visoka merila vedenja?
PRED nekaj leti je časopisni dopisnik iz Amarilla v Teksasu (ZDA) obiskal različne cerkve v okraju in poročal, kaj je odkril. Neka skupina se mu je še posebej vtisnila v spomin. Dejal je: »Tri leta sem obiskoval letna zborovanja Jehovovih prič v Amarillo Civic Centru. Ko sem se pomešal med Priče, nisem niti enkrat videl, da bi si kdo prižgal cigareto, odprl pločevinko piva ali nespodobno govoril. To so bili najčistejši, najbolj olikani, spodobno oblečeni in prijazni ljudje, kar sem jih kdaj srečal.« O Jehovovih pričah večkrat pišejo kaj takega. Zakaj Priče pogosto pohvalijo ljudje, ki so drugačnega verskega prepričanja?
2 Božje ljudstvo ponavadi pohvalijo zaradi lepega vedenja. Medtem ko se merila na splošno znižujejo, pa Jehovove priče gledajo na visoka merila vedenja kot na dolžnost, na del njihovega čaščenja. Zavedajo se, da si ljudje na temelju njihovih dejanj ustvarijo mnenje o Jehovu in njihovih krščanskih bratih ter da s svojim lepim vedenjem priporočajo resnico, o kateri pričujejo. (Janez 15:8; Titu 2:7, 8) Poglejmo torej, kako lahko vztrajamo v lepem vedenju in s tem še naprej prispevamo k Jehovovemu slovesu in slovesu njegovih Prič. Videli bomo tudi, kako nam takšno vztrajanje koristi.
Krščanska družina
3. Pred čim je treba zaščititi krščanske družine?
3 Razmislimo o tem, kako se vedemo v družini. V knjigi Die Neuen Inquisitoren: Religionsfreiheit und Glaubensneid, Gerharda Besierja in Erwina K. Scheucha, piše: »Za [Jehovove priče] je družina nekaj, kar je treba še posebej varovati.« To drži. Danes je veliko tega, pred čimer je treba družino zaščititi. Nekateri otroci so »roditeljem nepokorni«, odrasli pa »brez naravnega srčnega čuta« (NW) ali »brez samoobvladovanja« (SSP). (2. Timoteju 3:2, 3) Družine so prizorišče zakonskega nasilja, starši tako ali drugače zlorabljajo svoje otroke ali jih zanemarjajo, otroci pa se upirajo, zapletajo v zlorabo drog in nemoralo ali pa bežijo od doma. Vse to je posledica pogubnega vpliva ‚duha sveta‘. (Efežanom 2:1, 2) Svojo družino moramo zaščititi pred tem duhom. Kako? Tako da upoštevamo Jehovove nasvete in smernice za družinske člane.
4. Kakšne dolžnosti imajo člani krščanske družine drug do drugega?
4 Krščanski zakonski pari se zavedajo, da imajo do sozakonca čustvene, duhovne in telesne dolžnosti. (1. Korinčanom 7:3–5; Efežanom 5:21–23; 1. Petrov 3:7) Krščanski starši imajo tehtne odgovornosti do svojih potomcev. (Pregovori 22:6; 2. Korinčanom 12:14; Efežanom 6:4) Tudi otroci v krščanski družini se z odraščanjem učijo, kakšne so njihove dolžnosti. (Pregovori 1:8, 9; 23:22; Efežanom 6:1; 1. Timoteju 5:3, 4, 8) Izpolnjevanje družinskih dolžnosti zahteva trud, odločenost ter ljubezen in samopožrtvovalnost. Vendar ko vsi družinski člani izpolnjujejo od Boga prejete dolžnosti, so v blagoslov drug drugemu in občini. Kar pa je pomembnejše, s tem častijo Ustanovitelja družine, Boga Jehova. (1. Mojzesova 1:27, 28; Efežanom 3:15, NW)
Krščanska bratovščina
5. Kako nam koristi druženje s sokristjani?
5 Kot kristjani imamo dolžnosti tudi do sovernikov v občini in navsezadnje do tistih, ki sestavljajo ‚bratovščino, razkropljeno po svetu‘. (1. Petrov 5:9) Naša povezanost z občino je življenjsko pomembna za naše duhovno zdravje. Ko smo skupaj s sokristjani, uživamo v njihovi spodbudni družbi ter duhovnem hranjenju, ki ga priskrbi »zvesti in preudarni suženj«. (Matevž 24:45–47, NW) Če nas mučijo problemi, se lahko obrnemo na naše brate in jih zaprosimo za koristen nasvet, ki bo temeljil na svetopisemskih načelih. (Pregovori 17:17; Propovednik 4:9; Jakob 5:13–18) Ko smo v pomanjkanju, nas naši bratje ne zapustijo. Kakšen blagoslov je biti del Božje organizacije!
6. Kako je Pavel pokazal, da imamo do sokristjanov odgovornosti?
6 Toda v občini nismo le zato, da prejemamo. Tu smo tudi zato, da dajemo. Jezus je pravzaprav dejal: »Večja sreča je dajati kakor prejemati.« (Dejanja 20:35, SSP) Apostol Pavel je poudaril, kako pomembno je, da smo pripravljeni dajati, ko je zapisal: »Držimo se izpovedi [javnega razglašanja, NW] svojega upanja neomahljivo; kajti zvest je on, ki je obljubil. In opazujmo se med seboj, da se izpodbujamo k ljubezni in k dobrim delom; in ne opuščajmo zbora svojega, kakor je nekaterim navada, marveč opominjajmo drug drugega, in to tolikanj bolj, kolikor bolj vidite, da se bliža dan.« (Hebrejcem 10:23–25)
7., 8. Kako pokažemo, da radi dajemo tako v svoji občini kakor kristjanom v drugih državah?
7 V občini ‚javno razglašamo svoje upanje‘, ko na shodu komentiramo ali pa kako drugače sodelujemo v programu. S takšnim prizadevanjem gotovo spodbudimo svoje brate. Spodbudimo pa jih tudi tako, da se z njimi pred shodom in po njem pogovarjamo. Takrat lahko krepimo slabotne, tolažimo malodušne in bodrimo bolne. (1. Tesaloničanom 5:14) Iskreni kristjani so radodarni v tovrstnem dajanju. Zaradi tega je toliko ljudi, ki prvič obiščejo naš shod, prevzetih nad ljubeznijo, ki jo začutijo med nami. (Psalm 37:21; Janez 15:12; 1. Korinčanom 14:25)
8 Vendar naša ljubezen ni omejena le na člane občine, v kateri smo. Izkazujemo jo bratovščini po vsem svetu. Prav zato je na primer v vsaki kraljestveni dvorani prispevčna skrinjica za sklad za gradnjo kraljestvenih dvoran. Mogoče je naša kraljestvena dvorana v dobrem stanju, vendar vemo, da tisoče sokristjanov v drugih deželah nima primernega mesta, kjer bi se lahko shajali. Ko prispevamo v sklad za gradnjo kraljestvenih dvoran, izkažemo takšnim posameznikom ljubezen, pa četudi jih morda osebno ne poznamo.
9. Predvsem zakaj imajo Jehovove priče tako radi drug drugega?
9 Zakaj imajo Jehovove priče tako radi drug drugega? To jim je zapovedal Jezus. (Janez 15:17) Ljubezen, ki jo imajo drug do drugega, je tudi dokaz, da nanje deluje Božji duh, tako na posameznike kot na skupino. Ljubezen je del ‚sadu Duha‘. (Galatom 5:22, 23) S tem ko Jehovove priče preučujejo Biblijo, obiskujejo krščanske shode in vztrajno molijo k Bogu, jim ni težko biti ljubeči, čeprav živijo v svetu, kjer je ‚mnogim omrznila ljubezen‘. (Matevž 24:12)
Shajati s svetom
10. Kakšne odgovornosti imamo do družbe, v kateri živimo?
10 Pavel nas je, ko je govoril o ‚javnem razglašanju našega upanja‘, spomnil še na drugo odgovornost. Med to javno razglašanje spada tudi oznanjevanje dobre novice tistim, ki še niso naši krščanski bratje. (Matevž 24:14; 28:19, 20; Rimljanom 10:9, 10, 13–15) Oznanjevanje je nadaljnji izraz dajanja. Sodelovanje v tej službi zahteva od nas čas, energijo, pripravo, šolanje in rabo osebnih sredstev. Toda Pavel je še zapisal: »Dolžnik sem enako vsem: Grkom in divjakom, modrim in neumnim. Tako torej, kar se mene tiče, sem voljan oznanjati evangelij tudi vam, ki ste v Rimu.« (Rimljanom 1:14, 15) Bodimo podobni Pavlu in ne skoparimo pri odplačevanju tega »dolga«.
11. Kateri svetopisemski načeli usmerjata naš odnos s svetom, toda kaj moramo kljub temu priznati?
11 Ali imamo še kakšne odgovornosti do tistih, ki niso naši soverniki? Nedvomno. Seveda se zavedamo, da »ves svet leži v Hudobnem«. (1. Janezov 5:19) Vemo, da je Jezus za svoje učence dejal: »Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta.« Še vedno pa v tem svetu živimo, si služimo kruh in so nam na voljo različne storitve. (Janez 17:11, 15, 16) Potemtakem imamo v svetu, v katerem živimo, dolžnosti. Katere? Na to vprašanje je odgovoril apostol Peter. Malo pred uničenjem Jeruzalema je napisal pismo kristjanom v Mali Aziji in odlomek v tem pismu nam pomaga imeti do sveta uravnovešen odnos.
12. Kako so kristjani ‚tujci in začasni prebivalci‘ ter česa se morajo kot taki zdrževati?
12 Peter je kot prvo zapisal: »Ljubljeni, opominjam vas kot tujce in popotnike [začasne prebivalce, NW], da se zdržujete mesenih poželenj, ki se vojskujejo zoper dušo.« (1. Petrov 2:11) Pravi kristjani so v duhovnem smislu ‚tujci in začasni prebivalci‘, saj so dejansko osredotočeni na upanje na večno življenje – za duhovno maziljene posameznike v nebesih in za ‚druge ovce‘ v zemeljskem raju, ki je še pred nami. (Janez 10:16; Filipljanom 3:20, 21; Hebrejcem 11:13; Razodetje 7:9, 14–17) Kaj pa so mesena poželenja? Mednje spadajo želje, kot sta na primer želji po bogastvu in po ugledu, nemoralne spolne želje in želji, ki sta opisani kot »zavist« in »lakomnost«. (Kološanom 3:5; 1. Timoteju 6:4, 9; 1. Janezov 2:15, 16)
13. Kako se mesene želje »vojskujejo zoper [našo] dušo«?
13 Takšne želje se zares »vojskujejo zoper [našo] dušo«. Spodkopavajo nam odnos z Bogom, s tem pa je naše krščansko upanje (naša ‚duša‘ oziroma življenje) postavljeno na kocko. Na primer, kako smo lahko ‚živa žrtev, sveti, prijetni Bogu‘, če nas privlači, kar je nemoralnega? Kako ‚iščemo najprej kraljestvo‘, če se ujamemo v past pridobitništva? (Rimljanom 12:1, 2; Matevž 6:33; 1. Timoteju 6:17–19) Boljše je, da posnemamo Mojzesov zgled in obrnemo hrbet svetnim zapeljevanjem ter postavimo Jehovovo službo na prvo mesto v življenju. (Matevž 6:19, 20; Hebrejcem 11:24–26) To je pomemben dejavnik, ki nam pomaga do uravnovešenega odnosa s svetom.
‚Vedenje bodi lepo‘
14. Zakaj si kot kristjani prizadevamo ohraniti lepo vedenje?
14 V Petrovih nadaljnjih besedah najdemo drugo pomembno smernico: »Vedenje vaše med pogani bodi lepo, da bodo v tem, v čemer vas obrekujejo kakor hudodelnike, slavili zaradi vaših dobrih del, ki jih vidijo, Boga v dan obiskovanja.« (1. Petrov 2:12) Kot kristjani si prizadevamo, da smo zgledni. V šoli se pridno učimo. V službi smo delavni in pošteni – četudi je morda videti, da je delodajalec nerazumen. Verni mož ali žena se v razdeljenem domu še posebej trudi upoštevati krščanska načela. Resda vedno ni lahko, vendar vemo, da naše zgledno vedenje razveseljuje Jehova in pogosto dobro vpliva na Nepriče. (1. Petrov 2:18–20; 3:1)
15. Kako vemo, da so visoka merila vedenja Jehovovih prič zelo priznana?
15 To, da večina Jehovovih prič uspešno vztraja pri zglednih merilih, je razvidno iz tega, kar so z leti objavili o njih. Italijanski Il Tempo je na primer poročal: »Sodelavci Jehovovih prič pravijo, da so [Priče] pošteni delavci, tako močno prepričani v svojo vero, kot da bi bili z njo že obsedeni; vendar si zaslužijo spoštovanje za svojo moralno značajnost.« V Heraldu, ki izhaja v Buenos Airesu (Argentina), je pisalo: »Jehovove priče so se skozi leta izkazali za delavne, razumne, gospodarne in bogaboječe državljane.« Ruski učenjak Sergej Ivanenko je dejal: »Jehovove priče so povsod po svetu znani kot zakonu povsem poslušni ljudje, še posebej glede tankovestnega plačevanja davkov.« V Zimbabveju je upravnica objekta, kjer so Jehovove priče imeli svoje zborovanje, dejala: »Nekatere Priče sem videla pobirati papirčke in čistiti stranišča. Ko so odšli, je bil prostor čistejši kakor prej. Vaši najstniki so načelni. Lepo bi bilo, če bi bil svet poln Jehovovih prič.«
Krščanska pokornost
16. V kakšnem odnosu smo s svetnimi oblastmi in zakaj?
16 Peter govori tudi o našem odnosu do svetnih oblasti. Pravi: »Pokorite se vsaki naredbi človeški zavoljo Gospoda: bodisi kralju kakor najvišjemu, bodisi poglavarjem kakor od njega poslanim v kaznovanje hudodelnikov in v pohvalo teh, ki delajo dobro. Kajti taka je volja Božja, da z dobrimi deli zavežite jezik nevednosti nespametnih ljudi.« (1. Petrov 2:13–15) Hvaležni smo za koristi pravne ureditve v državi in upoštevamo Petrove besede tako, da smo poslušni zakonom in plačujemo davke. Čeprav se zavedamo, da imajo vlade od Boga prejeto pravico kaznovati kršilce zakona, pa se svetnim oblastem pokoravamo predvsem »zavoljo Gospoda«. To je Božja volja. Poleg tega ne želimo zvrniti sramote na Jehovovo ime, ko bi bili kaznovani za kak prestopek. (Rimljanom 13:1, 4–7; Titu 3:1; 1. Petrov 3:17, SSP)
17. O čem smo lahko prepričani, ko nam nasprotujejo ‚nespametni ljudje‘?
17 Žal nas nekateri ‚nespametni ljudje‘ na oblasti preganjajo ali nam kako drugače nasprotujejo, denimo s podpihovanjem sovražnih kampanj zoper nas. Kljub temu pa Jehova ob določenem času vedno razkrije laži in jim tako učinkovito zaveže »jezik nevednosti«. Naše spričevalo krščanskega vedenja govori samo zase. Zato nas pošteni vladni uslužbenci pogosto pohvalijo kot ljudi, ki delajo dobro. (Rimljanom 13:3; Titu 2:7, 8)
Božji hlapci
18. V čem vse moramo kristjani paziti, da ne bi zlorabili svoje svobode?
18 Peter sedaj svari: »Kakor svobodni, a ne za pokrivalo hudobnosti imajoč svobodo, temuč kakor hlapci Božji.« (1. Petrov 2:16; Galatom 5:13) Biblijsko spoznanje resnice nas danes osvobaja lažnih verskih naukov. (Janez 8:32) Poleg tega imamo svobodno voljo in se lahko prosto odločamo. Kljub temu pa svoje svobode ne zlorabljamo. Ko se odločamo glede družbe, oblačenja, urejanja, zabave (celo hrane in pijače), se zavedamo, da so pravi kristjani Božji hlapci in ne težijo za tem, da bi ugajali sami sebi. Odločili smo se, da bomo služili Jehovu, ne pa da bomo sužnji lastnih mesenih želja ali kapric in modnih trendov tega sveta. (Galatom 5:24, SSP; 2. Timoteju 2:22; Titu 2:11, 12)
19.–21. a) Kako gledamo na ljudi, ki so na oblasti? b) Kako so nekateri pokazali, da ‚ljubijo bratovščino‘? c) Katera je naša najpomembnejša odgovornost?
19 Peter nadaljuje: »Vse spoštujte, bratovščino ljubite, Boga se bojte, kralja častite [spoštujte, SSP]!« (1. Petrov 2:17) Bog Jehova dovoljuje ljudem, da imajo različne vrste oblasti, in zato takim izkazujemo ustrezno spoštovanje. Celo molimo zanje, da bi nam dovolili opravljati našo strežbo v miru in vdanosti Bogu. (1. Timoteju 2:1–4) Hkrati pa ‚ljubimo bratovščino‘. Vedno si prizadevamo za tem, kar bi našim krščanskim bratom koristilo in ne škodilo.
20 Ko je na primer neki afriški narod razdvojilo etnično nasilje, je bilo krščansko vedenje Jehovovih prič nekaj posebnega. Švicarski časopis Reformierte Presse je poročal: »Leta 1995 je [organizacija] Afriške pravice [. . .] lahko dokazala, da so [v sporu] sodelovale vse cerkve, razen Jehovovih prič.« Ko so novice o tragičnih dogodkih dosegle svetovno javnost, so Jehovove priče v Evropi hitro poslali hrano in zdravstveno pomoč svojim bratom ter drugim v tej prizadeti državi. (Galatom 6:10) Upoštevali so besede iz Pregovorov 3:27, SSP: »Ne odklanjaj dobrote potrebnemu, če je v tvoji moči, da jo izkažeš.«
21 Vendar imamo še pomembnejšo odgovornost od te, da izkazujemo dolžno spoštovanje svetni oblasti in ljubezen svojim bratom. Katera je ta odgovornost? Peter je dejal: »Boga se bojte.« Jehovu dolgujemo veliko več kakor kateremu koli človeku. Zakaj lahko to trdimo? In kako lahko uravnovesimo svoje dolžnosti do Boga s tem, kar dolgujemo svetnim oblastem? Na ti vprašanji bomo odgovorili v naslednjem članku.
Ali se spomnite?
• Kakšne odgovornosti imajo kristjani v družini?
• Kako lahko pokažemo pripravljenost dajanja v občini?
• Kakšne odgovornosti imamo do sveta, v katerem živimo?
• Kakšne so koristi tega, da vztrajamo pri visokih merilih vedenja?
[Preučevalna vprašanja]
[Slika na strani 9]
Kako je lahko krščanska družina vir velikega veselja?
[Slike na strani 10]
Zakaj imajo Jehovove priče tako radi drug drugega?
[Slike na strani 10]
Ali lahko izkažemo ljubezen do svojih bratov, četudi jih osebno ne poznamo?