Vzgoja otrok v tuji deželi – izzivi in nagrade
Vzgoja otrok v tuji deželi – izzivi in nagrade
MILIJONI se preselijo v drugo deželo, ker upajo na nov začetek. Evropa sedaj gosti več kot 20 milijonov priseljencev, Združene države so postale dom za več kot 26 milijonov v tujini rojenih prebivalcev, medtem ko je več kot 21 odstotkov celotnega avstralskega prebivalstva rojenega v drugih državah. Pogosto se morajo te priseljene družine truditi z novim jezikom in se privajati na drugo kulturo.
Otroci se ponavadi jezika, ki se govori v njihovi novi državi, hitro naučijo in začnejo v novem jeziku tudi razmišljati. Njihovi starši pa za to morda potrebujejo več časa. Če otroci odrastejo v deželi, ki je njihovim staršem tuja, lahko jezikovne težave povzročijo med njimi komunikacijski prepad, ki ga ni lahko premostiti.
Novi jezik ne vpliva le na to, kako otroci razmišljajo, temveč lahko kultura nove dežele vpliva tudi na njihove občutke. Starši morda odzive svojih otrok le stežka razumejo. Zato se priseljeni starši, ki se trudijo svoje otroke vzgajati v »Jehovovem discipliniranju in umskem uravnavanju«, srečujejo s svojevrstvenimi izzivi. (Efežanom 6:4, NW)
Doseči razum in srce je izziv
Krščanski starši imajo željo in odgovornost, da svoje otroke učijo »čisti jezik« biblijske resnice. (Zefanija 3:9, NW) Toda kako lahko starši vcepijo Jehovov zakon v srce svojih otrok, če imajo otroci le omejeno znanje jezika svojih staršev in če se starši ne znajo učinkovito izražati v jeziku, ki so ga njihovi otroci vajeni? (5. Mojzesova 6:7) Otroci mogoče to, kar starši govorijo, razumejo, toda če to ne doseže njihovega srca, lahko postanejo tujci v lastnem domu.
Pedro in Sandra sta se iz Južne Amerike preselila v Avstralijo in se pri vzgajanju svojih dveh najstniških fantov srečujeta z naslednjim izzivom. * Pedro pravi: »Ko se pogovarjamo o duhovnih zadevah, so vpletena tudi srce in čustva. Ker moraš izraziti globlje in pomembnejše misli, potrebuješ večji besedni zaklad.« Sandra dodaja: »Če najini otroci ne bi povsem razumeli maternega jezika, bi lahko to škodljivo vplivalo na njihovo duhovno življenje. Izgubili bi lahko občutek za resnico in ne bi razumeli načel, ki stojijo za tem, kar se učijo. Njihova duhovna sprevidevnost bi morda ohromela in zaradi tega bi lahko trpel njihov odnos z Jehovom.«
Gnanapirakasam in Helen sta se s Šrilanke preselila v Nemčijo in imata sedaj dva otroka.
Strinjata se: »Meniva, da je zelo pomembno, da otroka, čeprav se učita nemščine, govorita tudi materni jezik. Pomembno je, da se lahko o svojih čustvih z nama iskreno in zaupno pogovarjata.«Miguel in Carmen, ki sta se iz Urugvaja preselila v Avstralijo, pravita: »Starši, ki so v takšnem položaju kot midva, morajo delati marljiveje. Bodisi da se morajo tako dobro naučiti novega jezika, da lahko v njem razumejo in pojasnjujejo duhovne zadeve, ali pa morajo otroke naučiti dobro govoriti materni jezik.«
Družinska odločitev
Da bi bila družina, ki se preseli, duhovno zdrava, je bistveno, da se odloči, v katerem jeziku se bodo družinski člani ‚učili od GOSPODA‘. (Izaija 54:13) Če družina živi blizu občine, v kateri govorijo njen materni jezik, se lahko odloči, da se bo povezala s to občino. Po drugi strani pa si lahko izbere občino, kjer govorijo prevladujoči jezik države, v katero so se preselili. Kateri dejavniki bodo vplivali na to odločitev?
Demetrios in Patroulla, ki sta se s Cipra preselila v Anglijo in tam vzgojila pet otrok, pojasnjujeta, kaj je vplivalo na njuno odločitev: »Naša družina je na začetku obiskovala grško govorečo občino. To je sicer nama zelo pomagalo, vendar se je izkazalo kot ovira duhovnemu napredku najinih otrok. Čeprav so grščino načelno razumeli, so jim globlje misli povzročale težave. To se je jasno videlo v njihovem sorazmerno počasnem duhovnem napredku. Ko pa smo začeli obiskovati angleško govorečo občino, je bilo pri najinih otrocih skoraj takoj opaziti dobre rezultate. Duhovno so se okrepili. Odločitev, da zamenjamo občino, ni bila lahka, vendar se je v našem primeru izkazala za modro.«
Družina se je še naprej sporazumevala v maternem jeziku staršev in bila bogato blagoslovljena. Njuni otroci pojasnjujejo: »Prednost je, da znamo govoriti več kot le en jezik. Čeprav je naš prvi jezik angleščina, smo ugotovili, da nam znanje grščine omogoča močne in tesne družinske odnose, še posebej s starimi starši. To nam je pomagalo, da smo postali tudi bolj sočutni do priseljencev, in nam vlilo zaupanje, da bi se lahko naučili še kakšen drug jezik. Zato se je naša družina, ko smo nekoliko zrasli, preselila, da bi pomagala albansko govoreči občini.«
Tudi Christoper in Margarita sta se s Cipra preselila v Anglijo in tam sta vzgojila tri otroke. Odločila sta se, da bodo podprli grško govorečo občino. Njun sin Nikos, ki sedaj služi kot starešina v grško govoreči občini, se
spominja: »Spodbujeni smo bili, da se pridružimo novo ustanovljeni grško govoreči občini. Naša družina je na to gledala kot na teokratično dodelitev.«Margarita pa opaža: »Ko sta bila najina dva fanta stara sedem in osem let, sta začela sodelovati v Teokratični strežbeni šoli. Kot starša sva bila malo zaskrbljena glede njunega omejenega razumevanja grščine. Vendar je bila vsaka naloga družinski projekt, in porabila sva veliko časa, da sva jima pomagala pri pripravi njunih govorov.«
Njuna hči Joanna pravi: »Spominjam se, da nas je oče učil grščino tako, da je doma na tablo napisal abecedo, ki smo se jo morali temeljito naučiti. Mnogo ljudi se kak jezik uči več let, mi pa smo se z mamino in očkovo pomočjo naučili grščine, ne da bi za to porabili preveč časa.«
Nekatere družine obiskujejo občino, v kateri govorijo njihov domači jezik, saj starši menijo, da se morajo za to, da bi si pridobili ‚duhovno razumevanje‘ in da bi napredovali, poučevati v maternem jeziku. (Kološanom 1:9, 10, NW; 1. Timoteju 4:13, 15) Ali pa družina na svoje jezikovno znanje gleda kot na pridobitev, s katero lahko pomaga drugim priseljencem spoznavati resnico.
Po drugi strani pa družina morda meni, da je zanjo najboljše, če obiskuje občino, v kateri govorijo prevladujoči jezik države, kamor so se preselili. (Filipljanom 2:4; 1. Timoteju 3:5) Potem ko se družina o tem pogovori, ima družinski poglavar odgovornost, da ob molitvi sprejme odločitev. (Rimljanom 14:4; 1. Korinčanom 11:3; Filipljanom 4:6, 7) Kateri predlogi bi bili lahko takšnim družinam v pomoč?
Nekaj koristnih predlogov
Prej omenjena Pedro in Sandra pravita: »Doma imamo pravilo samo-po-špansko, zato da našega maternega jezika zagotovo ne bi pozabili. Tega pravila se je težko držati, saj najina fanta vesta, da razumeva angleško. Toda brez tega pravila, bi se jima lahko kaj kmalu zgodilo, da španščine ne bi več razumela.«
Prav tako že prej omenjena Miguel in Carmen priporočata: »Če starši vodijo reden družinski pouk in vsak dan pregledujejo dnevni stavek v maternem jeziku, se bodo otroci naučili več kot le osnove jezika – v tem jeziku se bodo naučili pogovarjati o duhovnih temah.«
Miguel tudi predlaga: »Oznanjevanje naredite zabavno. Naše področje zajema obsežen del velikega mesta, in da bi prišli do ljudi, ki govorijo naš jezik, porabimo veliko časa za vožnjo z avtomobilom. Ta čas izkoristimo za igranje biblijskih iger in za pogovore o pomembnih zadevah. Oznanjevalska potovanja poskušam načrtovati tako, da naredimo več uspešnih ponovnih obiskov. Tako so otroci ob koncu dneva sodelovali pri vsaj enem smiselnem pogovoru.«
Spoprijemanje s kulturnimi razlikami
Božja Beseda mlade spodbuja: »Poslušaj, sin moj, očeta svojega pouk [discipliniranje, NW] in ne zametuj nauka matere svoje.« (Pregovori 1:8) Vseeno lahko pride do težav, ko na očetova merila discipliniranja in materin ‚nauk‘ vpliva kultura, ki se razlikuje od te, ki obkroža njune otroke.
Seveda je vsak družinski poglavar odgovoren za to, da se odloči, kako bo vodil svojo družino, in nanj ne bi smele neprimerno vplivati druge družine. (Galatom 6:4, 5) Vendar lahko staršem dobra komunikacija z otroki omogoča, da laže sprejmejo nove navade.
Rimljanom 1:26–32) Krščanski starši si ne morejo privoščiti, da bi se samo zato, ker imajo težave z razumevanjem jezika, odrekli odgovornosti, da preverjajo, kakšno glasbo in razvedrilo si njihovi otroci izbirajo. Postaviti jim morajo trdne smernice. Vendar je to lahko izziv.
Toda mnoge navade oziroma običaji, ki so razširjeni v razvitih državah, škodujejo duhovnemu zdravju kristjanov. Priljubljena glasba in razvedrilo pogosto spodbujata k spolni nemorali, pohlepu in upornosti. (Carmen pravi: »Pogosto ne razumeva besedil pesmi, ki jih najini otroci poslušajo. Melodija morda zveni primerno, vendar ne veva, ali ima besedilo dvojni pomen oziroma vsebuje nemoralen sleng.« Kako se s tem spoprijemata? Miguel pravi: »Veliko časa nameniva temu, da najine otroke poučujeva o nevarnostih nemoralne glasbe, in jim skušava pomagati, da bi izbrali glasbo, ki jo Jehova odobrava.« Zares, da bi starši premagali kulturne razlike, morajo biti budni in razumni. (5. Mojzesova 11:18, 19; Filipljanom 4:5, NW)
Nagrajeni za trud
Za vzgojo otrok v tuji deželi sta potrebna dodatni čas in trud. O tem ni nikakršnega dvoma. Vendar so lahko tako starši kot otroci za svoj trud še bolj nagrajeni.
Azzam in njegova žena Sara sta se iz Turčije preselila v Nemčijo, in tam sta vzgojila tri otroke. Njun najstarejši sin sedaj služi v podružničnem uradu Jehovovih prič v Seltersu v Nemčiji. Azzam pravi: »Za otroke je zelo koristno, da lahko razvijejo lastnosti, ki v obeh kulturah veljajo za vrline.«
Antonio in Lutonadio sta se iz Angole preselila v Nemčijo in tam vzgajata devet otrok. V družini govorijo lingalsko, francosko in nemško. Antonio pravi: »Ker znamo v naši družini različne jezike, lahko oznanjujemo ljudem iz mnogih držav. To nam zares prinaša veliko zadovoljstva.«
Otroka nekega japonskega para, ki se je preselil v Anglijo, menita, da je velika prednost, ker govorita japonsko in angleško. Takole pravita: »Zato ker znava dva jezika, sva laže dobila zaposlitev. Koristi imava od velikih zborovanj, ki potekajo v angleščini. Hkrati pa imava tudi prednost, da služiva v japonsko govoreči občini, kjer je velika potreba.«
Lahko vam uspe
Vzgajati otroke v okolju, kjer drugi ljudje nimajo enakih kulturnih vrednot, je izziv, s katerim se Božji služabniki srečujejo že vse od biblijskih časov. Mojzesova starša sta pri tem uspela, čeprav sta Mojzesa vzgajala v Egiptu. (2. Mojzesova 2:9, 10) Številni izgnani Judje v Babilonu so vzgojili otroke, ki so se bili pripravljeni vrniti v Jeruzalem in obnoviti pravo čaščenje. (Ezra 2:1, 2, 64–70)
Enako lahko uspe tudi današnjim krščanskim staršem. Mogoče so nagrajeni tako, da od svojih otrok slišijo to, kar je slišal neki par iz ust svojih otrok: »Naša družina je zelo povezana, saj za nas ljubeče skrbita oči in mami, s katerima smo vedno imeli dobro komunikacijo. Veseli smo, da smo del svetovne družine, ki služi Jehovu.«
[Podčrtne opombe]
^ odst. 7 Nekatera imena so spremenjena.
[Slika na strani 24]
Če doma govorite le svoj materni jezik, si bodo vaši otroci pridobili temeljno znanje tega jezika
[Slika na strani 24]
Skupen jezik pomaga ohranjati vezi med starimi starši in njihovimi vnuki
[Slika na strani 25]
Če boste preučevali Biblijo s svojimi otroki, si bodo ti pridobili ‚duhovno razumevanje‘