»Septuaginta« uporabna nekoč in danes
»Septuaginta« uporabna nekoč in danes
NEKI vpliven mož iz Etiopije je iz Jeruzalema potoval proti domu. Med potjo vzdolž puste ceste je v svojem vozu glasno bral zvitek z versko vsebino. Razlaga prebranih besed je nanj tako močno vplivala, da se mu je življenje odtlej spremenilo. (Dejanja 8:26–38) Mož je bral Izaijevo knjigo 53:7, 8 iz najzgodnejšega prevoda Biblije – grške Septuaginte. To delo je skozi stoletja igralo tako pomembno vlogo pri širjenju biblijskega sporočila, da ga imenujejo kar biblijski prevod, ki je spremenil svet.
Kdaj in v kakšnih okoliščinah so pripravljali Septuaginto? Zakaj je bil takšen prevod potreben? Za kako uporabnega se je izkazal skozi stoletja? Kaj, če sploh kaj, nas lahko Septuaginta nauči danes?
Namenjena grško govorečim Judom
Leta 332 pr. n. š. je Aleksander Veliki po tem, ko je uničil feničansko mesto Tir, vkorakal v Egipt, kjer so ga pozdravili kot rešitelja. Tam je ustanovil mesto Aleksandrija, ki je postalo središče učenosti starega sveta. Aleksander je želel grško kulturo razširiti do ljudi v osvojenih deželah, zato je po vsem svojem prostranem kraljestvu uvedel splošno grščino (koine).
V tretjem stoletju pr. n. š. je v Aleksandriji živelo že veliko Judov. Mnogi, ki so po pregnanstvu v Babilonu živeli v razkropljenih naselbinah zunaj Palestine, so se preselili v Aleksandrijo. Kako dobro so ti Judje znali hebrejščino? McClintockova in Strongova Cyclopedia pojasnjuje: »Splošno znano je, da so Judje po vrnitvi iz babilonskega ujetništva zelo slabo znali staro hebrejščino, zato so jim v palestinskih sinagogah prebrane Mojzesove knjige razlagali v kaldejščini [. . .]. Judje v Aleksandriji so verjetno še manj znali hebrejsko; njihov domači jezik je bila aleksandrijska grščina.« Jasno je, da je bilo v Aleksandriji ravno pravo ozračje za prevajanje Hebrejskih spisov v grščino.
Aristobul, Jud, ki je živel v drugem stoletju pr. n. š., je napisal, da je bila hebrejska postava prevedena v grščino in dokončana med vladanjem Ptolemeja Filadelfa (285–246 pr. n. š.). Mnenja o tem, kaj je Aristobul mislil s »postavo«, so različna. Nekateri so mnenja, da je mislil predvsem na Peteroknjižje, medtem ko drugi pravijo, da je imel v mislih celotne Hebrejske spise.
Kakor koli že, izročilo pravi, da je pri tem prvem prevajanju svetih spisov iz hebrejščine v grščino sodelovalo 72 judovskih učenjakov. Kasneje so to število zaokrožili na 70. Zato je ta prevod poimenovan Septuaginta, kar pomeni »70«, in je označen z LXX, rimskim številom za 70. Ob koncu drugega stoletja pr. n. š. so lahko že vse knjige Hebrejskih spisov brali v grščini. Tako so z imenom Septuaginta pričeli imenovati celotne Hebrejske spise, prevedene v grščino.
Uporabna v prvem stoletju
Pred in med življenjem Jezusa Kristusa in njegovih apostolov so Septuaginto na široko uporabljali grško govoreči Judje. Na binkošti leta 33 n. š. se je v Jeruzalemu zbralo veliko Judov in spreobrnjencev iz Azije, Egipta, Libije, Rima in Krete – področij, kjer so ljudje govorili grško. Brez dvoma so običajno brali iz Septuaginte. (Dejanja 2:9–11) Tako je ta prevod močno vplival na širjenje dobre novice v prvem stoletju.
Ko je učenec Štefan na primer govoril možem iz Cirene, Aleksandrije, Cilicije in Azije, je rekel: »Pošlje pa Jožef in pokliče [iz Kanaana] očeta svojega Jakoba in vse sorodstvo svoje, petinsedemdeset duš.« (Dejanja 6:8–10; 7:12–14) V hebrejskem besedilu v Prvi Mojzesovi knjigi 46. poglavju pa beremo, da je bilo Jožefovih sorodnikov sedemdeset. Toda Septuaginta navaja število petinsedemdeset. Očitno je Štefan citiral iz Septuaginte. (1. Mojzesova 46:20, 26, 27)
Apostol Pavel je med svojim drugim in tretjim misijonarskim potovanjem po Mali Aziji in Grčiji oznanjeval mnogim Nejudom, ki so se bali Boga in ‚Grkom, ki so Boga častili‘. (Dejanja 13:16, 26; 17:4, SSP) Ti ljudje so se pričeli bati Boga oziroma ga častiti, ker so si iz Septuaginte o njem že pridobili nekaj spoznanja. Pavel je pri oznanjevanju tem grško govorečim ljudem pogosto citiral ali z drugimi besedami pojasnil odlomke tega prevoda. (1. Mojzesova 22:18; Galatom 3:8)
V Krščanskih grških spisih je približno 320 dobesednih citatov ter vsega skupaj kakih 890 navedkov in opomb iz Hebrejskih spisov. Večina teh je povzetih po Septuaginti. Tako so navedki iz tega prevoda, in ne iz hebrejskih rokopisov, postali del navdihnjenih Krščanskih grških spisov. Kako pomembno dejstvo je to bilo! Jezus je napovedal, da se bo dobro novico o Kraljestvu oznanjevalo po vsej naseljeni zemlji. (Matevž 24:14, NW) Da bi se pa to delo opravilo, je Jehova dovolil, da se njegova navdihnjena Beseda prevede v številne jezike, ki jih berejo ljudje po vsem svetu.
Uporabna danes
Septuaginta je koristna tudi danes in pomaga odkriti napake prepisovalcev, ki so se morda vtihotapile v kasnejše prepise hebrejskih rokopisov. V Prvi Mojzesovi knjigi 4:8, SSP, na primer beremo: »Tedaj je Kajn rekel svojemu bratu Abelu: ‚Pojdiva ven [na polje, NW]!‘ Ko pa sta bila na polju, se je Kajn vzdignil proti svojemu bratu Abelu in ga ubil.«
Stavka »pojdiva na polje« ni najti v hebrejskih rokopisih iz desetega stoletja n. š. Omenjen pa je v starejših rokopisih Septuaginte in v nekaterih drugih zgodnjih virih. V tem hebrejskem besedilu je sicer uporabljena beseda, ki ponavadi uvaja govor, toda besed, ki jih je v nadaljevanju izrekel Kajn, ni najti. Kaj se je zgodilo? V Prvi Mojzesovi knjigi 4:8 sta dva zaporedna stavka, ki se končata z izrazom »na polje«. McClintockova in Strongova Cyclopedia pojasnjuje: »Hebrejskega prepisovalca je verjetno zavedla [ista] beseda [. . .], s katero se končata oba stavka.« Tako je morda prepisovalec spregledal prvi navedeni izraz »pojdiva na polje«. Očitno se lahko Septuaginto, kakor tudi druge starejše obstoječe rokopise, uporabi pri odkrivanju napak v kasnejših prepisih hebrejskega besedila.
Po drugi strani pa se tudi v prepisih Septuaginte najde napake in kdaj pa kdaj se lahko s hebrejskim besedilom popravi grško. S primerjanjem hebrejskih rokopisov z grškimi in tudi s prevodi v drugih jezikih lahko odkrijemo napake prevajalcev kakor tudi prepisovalcev ter se tako prepričamo, da imamo natančen prevod Božje Besede.
Celotni prepisi Septuaginte, ki so danes na voljo, segajo daleč nazaj, celo v četrto stoletje n. š. V takšnih rokopisih in kasnejših prepisih pa ni Božjega imena, Jehova, ki ga v hebrejščini predstavlja tetragram (JHVH). Kjer koli se v hebrejskih besedilih pojavi tetragram, so ga prepisovalci nadomestili z grško besedo »Bog« ali »Gospod«. Vendar pa zadevo osvetli to, kar so odkrili v Palestini leta 1961. Neka skupina je med raziskovanjem votlin pri ruševinah Kumrana odkrila fragmente starodavnih usnjenih zvitkov dvanajstih prerokov (od Ozeja do Malahije), napisanih v grščini. Ti spisi so nastali med letoma 50 pr. n. š. in 50 n. š. V teh zgodnejših fragmentih tetragrama niso zamenjali z grško besedo »Bog« ali »Gospod«. Tako je bila raba Božjega imena v primerku zgodnje Septuaginte potrjena.
Leta 1971 so objavili fragmente starodavnega knjižnega zvitka iz papirusa (Fouadski papirus 266). Kaj so ti deli Septuaginte, ki so iz drugega ali prvega stoletja pr. n. š., razkrili? Tudi v njih je bilo ohranjeno Božje ime. Ti zgodnji fragmenti Septuaginte jasno dokazujejo,
da so Jezus in njegovi učenci v prvem stoletju poznali in uporabljali Božje ime.Danes je Biblija najbolj prevajana knjiga v zgodovini. Več kot 90 odstotkov človeške družine ima v svojem jeziku na voljo vsaj del Biblije. Še posebej smo hvaležni za sodobni in natančni prevod New World Translation of the Holy Scriptures, ki je sedaj v celoti ali deloma na voljo v več kot 40 jezikih. New World Translation of the Holy Scriptures – With References pa vsebuje na stotine obrobnih opomb iz Septuaginte in drugih starodavnih rokopisov. Zares lahko rečemo, da Septuaginta še naprej ostaja zanimiva in koristna za današnje preučevalce Biblije.
[Slika na strani 26]
Učenec Filip je pojasnil odlomek iz Septuaginte
[Slika na strani 29]
Apostol Pavel je pogosto citiral iz Septuaginte