»Rešitev pripada Jehovu«
»Rešitev pripada Jehovu«
KADAR se države znajdejo v krizi in pride do mednarodnih napetosti, ljudje iščejo zavetje in varnost pri svoji vladi. Vlade se takrat še bolj prizadevno lotijo programov, s katerimi si želijo zagotoviti podporo vsega ljudstva. Bolj ko se s takšnimi programi spodbuja domoljubna čustva, bolj ognjevite in pogoste postajajo domoljubne slovesnosti.
Takrat, ko v državi pride do izrednih razmer, domoljubna gorečnost ljudem pogosto daje občutek, da so povezani in močni, kar utegne med njimi spodbuditi sodelovanje ter vdanost državi. Vendar »je domoljubje tako nepredvidljivo kot vsako drugo čustvo«, piše v članku v The New York Times Magazine, saj se lahko, »ko se ga enkrat več ne nadzoruje, pojavi v odvratnih oblikah«. Izrazi domoljubja se lahko obrnejo v drugo smer, tako da se nekaterim državljanom prične kratiti njihove državljanske pravice in versko svobodo. Pravi kristjani so tedaj še zlasti izpostavljeni pritisku, da bi poteptali svoje verovanje. Kako se vedejo, kadar v svetu okoli njih vlada takšno ozračje? Katera svetopisemska načela jim pomagajo, da ravnajo z uvidom in ohranijo značajnost do Boga?
»Ne priklanjaj se jim«
Včasih postane priljubljen izraz domoljubnih čustev pozdravljanje državne zastave. Toda na zastavah so pogosto upodobljene oblike tega, kar je na nebu, na primer zvezde, prav tako pa tudi to, kar je na zemlji. Bog je svoj pogled do priklanjanja takšnim rečem izrazil takrat, ko je svojemu ljudstvu zapovedal: »Ne delaj si rezane podobe in ničesar, kar bi imelo obliko tega, kar je zgoraj na nebu, spodaj na zemlji ali v vodah pod zemljo! Ne priklanjaj se jim in jim ne služi, kajti jaz, GOSPOD, tvoj Bog, sem ljubosumen Bog [Bog, ki si pridržuje izključno vdanost, NW].« (2. Mojzesova 20:4, 5, SSP)
Ali s tem, da kristjan pozdravi oziroma poklekne pred zastavo, ki predstavlja državo, zares krši zapoved, naj bo vdan izključno Bogu Jehovu? Priznati moramo, da so stari Izraelci imeli ‚znamenja‘ oziroma prapore, okoli katerih so se med bivanjem v puščavi zbrali po trije rodovi. (4. Mojzesova 2:1, 2) McClintockova in Strongova Cyclopedia glede hebrejskih besed, s katerimi opisujejo takšne prapore, pojasnjuje: »Vseeno pa nobena od njih ne izraža tega, kar si mi predstavljamo pod besedo ‚prapor‘, namreč zastavo.« Poleg tega Izraelci na prapore niso gledali kot na nekaj svetega, niti jih niso uporabljali pri kakšnih obredih. Imeli so jih preprosto za koristna znamenja, ki so ljudem pokazala, kje naj se zberejo.
Upodobitev kerubov v shodnem šotoru in Salomonovem templju je bila predvsem namenjena temu, da so opisali nebeške kerube. (2. Mojzesova 25:18; 26:1, 31, 33; 1. kraljev 6:23, 28, 29; Hebrejcem 9:23, 24) Očitno je, da te umetniške upodobitve niso bile namenjene čaščenju, saj jih večina ljudstva ni nikoli videla, poleg tega pa se samih angelov ne sme častiti. (Kološanom 2:18; Razodetje 19:10; 22:8, 9)
Razmislite tudi o bronasti kači, ki jo je prerok Mojzes naredil med Izraelovim postankom v puščavi. Ta podoba je bila za znamenje in je imela preroški pomen. (4. Mojzesova 21:4–9; Janez 3:14, 15) Niso je oboževali, niti je niso uporabljali pri čaščenju. Vendar so Izraelci začeli stoletja za Mojzesom to isto podobo neprimerno častiti in ji celo zažigati kadilo. Zato jo je judovski kralj Ezekija zdrobil v koščke. (2. kraljev 18:1–4)
Ali so državne zastave le preprosti simboli, ki imajo kako koristno vlogo? Kaj simbolizirajo? »Pri nacionalizmu je zastava glavni verski simbol in osrednji predmet čaščenja,« je izjavil pisec J. Paul Williams. The Encyclopedia Americana pa pravi: »Zastava je sveta, tako kot križ.« Zastava je simbol države. Zato je priklanjanje zastavi oziroma pozdravljanje te verski obred, s katerim se počasti državo. S takšnim dejanjem človek pokaže, da rešitev pripisuje državi, to pa ni sprejemljivo s tem, kar o malikovanju piše v Bibliji.
V Svetem pismu jasno piše: »Rešitev pripada Jehovu.« (Psalm 3:8, NW) Rešitve ne bi smeli pripisovati človeškim ustanovam ali njihovim simbolom. Apostol Pavel je sokristjane opomnil: »Ljubljeni moji, bežite od malikovalstva!« (1. Korinčanom 10:14) Zgodnji kristjani pri čaščenju države niso sodelovali. Daniel P. Mannix v knjigi Those About to Die pravi: »Kristjani niso hoteli [. . .] darovati duhu [rimskega] cesarja – precej podobno, kot če danes ne bi želeli pozdraviti zastave.« In tako pravi kristjani danes tudi ravnajo. Da bi bili Jehovu izključno vdani, ne pozdravljajo zastave nobenega naroda. Tako dajo Boga na prvo mesto, čeprav še vedno spoštujejo vlade in njihove voditelje. Vsekakor se zavedajo svoje odgovornosti, da so pokorni državnim ‚višjim oblastem‘. (Rimljanom 13:1–7) Kaj pa Sveto pismo pravi o petju domoljubnih pesmi, kot so državne himne?
Kaj so državne himne?
»Državne himne so izrazi domoljubnih čustev in pogosto vsebujejo prošnje za božansko vodstvo ter zaščito ljudstva oziroma njegovih voditeljev,« piše v The Encyclopedia Americana. Državna himna je v resnici hvalnica oziroma molitev za narod, s katero se običajno prosi za to, da bi narod živel v blaginji in dolgo obstajal. Ali naj bi pravi kristjani sodelovali pri takšnih čustvenih molitvah?
Prerok Jeremija je živel med ljudmi, ki so trdili, da služijo Bogu. Kljub temu pa mu je Jehova zapovedal: »Ne moli za to ljudstvo, ne povzdiguj zanj mile prošnje in molitve ter ne posreduj pri meni, ker te ne bom poslušal.« (Jeremija 7:16, SSP; 11:14; 14:11) Zakaj je Jehova Jeremiju to zapovedal? Ker je bila družba, v kateri je živel, prežeta s krajami, umori, prešuštvovanjem, krivim priseganjem in malikovanjem. (Jeremija 7:9)
Jezus Kristus je ustvaril precedens, ko je dejal: »Jaz [. . .] ne prosim za svet, ampak za te, ki si mi jih dal.« (Janez 17:9) V Svetem pismu piše, da »ves svet leži v Hudobnem« in »mineva«. (1. Janezov 2:17, NW; 5:19) Kako bi torej lahko pravi kristjani s čisto vestjo molili za blaginjo in dolg obstoj takšne stvarnosti?
Vse državne himne seveda niso sestavljene iz prošenj k Bogu. »Sporočila v državnih himnah se razlikujejo,« pravi Encyclopædia Britannica, vse »od molitev za vladarja do prikritega omenjanja narodno pomembnih bitk ali uporov, [. . .] do izrazov domoljubnih čustev«. Toda ali se lahko tisti, ki si prizadevajo ugajati Bogu, zares veselijo vojn in revolucij katerega koli naroda? Izaija je za prave častilce napovedal: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe.« (Izaija 2:4) »Čeprav živimo v mesu,« je napisal Apostol Pavel, ‚ne vojskujemo se po mesu, zakaj orožje našega vojskovanja ni meseno.‘ (2. Korinčanom 10:3, 4)
Državne himne pogosto izražajo narodnostni ponos in večvrednost. Takšno gledišče pa ne temelji na Svetem pismu. Apostol Pavel je v svojem govoru na Areopagu dejal: »[Bog Jehova] je naredil, da iz ene krvi ves rod človeški prebiva po vsem licu zemlje.« (Dejanja 17:26) »Bog ne gleda na lice,« je pojasnil apostol Peter, »temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Dejanja 10:34, 35)
Mnogi so se zaradi svojega razumevanja Biblije odločili, da ne bodo sodelovali pri pozdravljanju zastave in petju domoljubnih pesmi. Toda kako se vedejo takrat, ko se znajdejo v okoliščinah, v katerih se morajo neposredno spoprijeti s takšnimi vprašanji?
Spoštljivo se vzdržijo
Nebukadnezar, kralj starodavnega Babilona, si je prizadeval okrepiti enotnost imperija, zato je v dolini Dura postavil veliko zlato podobo. Poskrbel je za slovesen posvetitveni obred, na katerega je povabil svoje satrape, načelnike, guvernerje, svetovalce in druge višje uradnike. Ob zvoku glasbe naj bi se vsi skupaj priklonili in počastili podobo. Med tistimi, ki so morali biti navzoči, so bili tudi trije mladi Hebrejci – Sadrah, Mesah in Abednego. Kako so pokazali, da ne sodelujejo pri tej verski slovesnosti? Ko so zaslišali glasbo in so vsi zbrani pred podobo pokleknili, so trije Hebrejci še naprej stali. (Daniel 3:1–12)
Danes ljudje zastavo navadno pozdravijo tako, da iztegnejo roko oziroma se z njo dotaknejo čela ali pa jo položijo na prsi. Včasih se morda zahteva kakšen poseben položaj telesa. V nekaterih državah se od otrok v šolah pričakuje, da pokleknejo in poljubijo zastavo. Če pravi kristjani tiho stojijo, medtem ko drugi pozdravijo zastavo, jasno pokažejo, da so spoštljivi opazovalci.
Kaj pa, če slovesnost v čast zastavi poteka tako, da pri njej sodelujejo že samo, če preprosto stojijo? Predstavljajte si denimo nekega dijaka, ki je bil izbran, da predstavlja celotno šolo in zunaj učilnic pozdravi zastavo,
ki visi na drogu, medtem ko morajo drugi dijaki v razredu mirno stati. V tem primeru bi že samo s tem, da bi mirno stali, pokazali strinjanje, da jih dijak, ki zunaj pozdravi zastavo, pri tem zastopa. Če bi vstali, bi to torej pomenilo, da sodelujejo pri slovesnosti. Ob takšni priložnosti bi morali tisti, ki želijo le spoštljivo opazovati, mirno obsedeti. Kaj pa, če ob pričetku takšne slovesnosti vsi v razredu že stojijo? Če bi v tem primeru še naprej stali, s tem ne bi pokazali, da pri slovesnosti sodelujejo.Vzemimo, da se od posameznika ne zahteva, da pozdravi zastavo, temveč le to, da jo drži, bodisi v sprevodu, razredu ali pa kje drugje, tako da jo drugi lahko pozdravijo. Namesto, da bi ‚bežali od malikovalstva‘, kot jim naroča Sveto pismo, bi to v resnici pomenilo, da so v samem središču slovesnosti. Enako velja tudi za korakanje v domoljubnih sprevodih. Ker bi pravi kristjani s takim ravnanjem pokazali, da podpirajo to, kar se s sprevodom časti, se tega vestno ogibajo.
Kadar se zaigra državna himna, se od človeka ponavadi pričakuje, da vstane in tako pokaže strinjanje s sporočilom pesmi. V takšnih primerih kristjani ne vstanejo. Če pa takrat, ko pričnejo igrati državno himno, že stojijo, se jim ni treba namenoma usesti. To ni isto, kot če bi se posebej zaradi himne odločili, da vstanejo. Po drugi strani pa se lahko od skupine pričakuje, da vstane in himno zapoje. Če bodo ob takšni priložnosti iz spoštovanja vstali, ne da bi peli, ne bodo pokazali, da soglašajo s sporočilom pesmi.
‚Imeti čisto vest‘
Psalmist je najprej opisal, kako neučinkoviti so predmeti, ki jih je človek namenil čaščenju, nato pa je dejal: »Njim so podobni, ki jih delajo, vsi, ki vanje upajo.« (Psalm 115:4–8) Jasno je torej, da je vsaka zaposlitev, v kateri se neposredno izdeluje predmete za čaščenje, tudi državne zastave, za Jehovove častilce nesprejemljiva. (1. Janezov 5:21) Kristjani tudi ob drugih okoliščinah, ki se lahko pojavijo na delovnem mestu, spoštljivo pokažejo, da ne častijo zastave, niti tega kar ta predstavlja, temveč le Jehova.
Delodajalec lahko delavca na primer zaprosi, naj dvigne ali spusti zastavo, ki visi na stavbi. Ali bo to storil ali ne, je odvisno od tega, kako sam gleda na trenutne okoliščine, zaradi katerih mora to narediti. Če je dvigovanje in spuščanje zastave del kake posebne slovesnosti, pri kateri ljudje mirno stojijo ali pozdravijo zastavo, bi s tem dejanjem pokazal, da sodeluje pri slovesnosti.
Če pa po drugi strani dvigovanja in spuščanja zastave ne spremlja nikakršna slovesnost, potem bi bilo to podobno opravljanju takšnih del, kot je pripravljanje stavbe za uporabo, odklepanje in zaklepanje vrat ter odpiranje in zapiranje oken. V takšnih primerih je zastava samo državni simbol, zato je njeno dvigovanje in spuščanje, poleg opravljanja drugih običajnih opravil, stvar osebne odločitve, ki temelji na posameznikovi biblijsko šolani vesti. (Galatom 6:5) Kakega kristjana bo morda njegova vest spodbudila, da bo svojega nadrejenega prosil, naj zastavo dvigne in spusti drug uslužbenec. Drug kristjan pa bo morda menil, da mu njegova vest dovoljuje opravljati delo v zvezi z zastavo, vse dokler to ni povezano s slovesnostjo. Ne glede na to, kako se pravi častilci odločijo, bi morali pred Bogom ‚imeti čisto vest‘. (1. Petrov 3:16, NW)
Sveto pismo ne nasprotuje temu, da bi delali ali bili v javnih zgradbah, kjer visi državna zastava, kot so denimo gasilski domovi, mestni uradi in šole. Zastava je včasih upodobljena tudi na poštnih znamkah, avtomobilskih registrskih tablicah oziroma drugih predmetih, ki jih je izdala vlada. Uporabljanje teh reči samo po sebi še ne pomeni, da posamezniki sodelujejo pri oboževanju simbolov, ki so na njih upodobljeni. Pri tem ni toliko pomembna zastava sama oziroma njena upodobitev, temveč to, kako se posameznik do nje vede.
Zastave so pogosto razobešene na oknih, vratih, avtomobilih, pisalnih mizah in drugje. Kupiti je mogoče tudi oblačila, na katerih je motiv zastave. V nekaterih državah je takšna oblačila prepovedano nositi. Kakšen odnos do sveta bi pokazal človek, ki bi oblekel takšno oblačilo, pa četudi s tem ne bi kršil zakonov? Jezus Kristus je o svojih sledilcih dejal: »Od sveta niso, kakor jaz nisem od sveta.« (Janez 17:16) Pri tem ne gre prezreti tega, kako bi lahko takšno ravnanje vplivalo na sovernike. Ali bi s tem ranili vest katerega od sovernikov? Ali bi zaradi tega morda kdo od njih popustil v odločenosti, da ostane trden v veri? Pavel je kristjanom svetoval: ‚Presojajte, kaj je boljše in kaj ne; da bodete čisti in brez spotikljaja [ne boste spotikali drugih, NW].‘ (Filipljanom 1:10)
‚Krotki do vseh‘
Ker se svetovne razmere v teh ‚nevarnih časih‘ vse bolj slabšajo, se bodo domoljubna čustva gotovo še krepila. (2. Timoteju 3:1) Da le ne bi tisti, ki ljubijo Boga, nikoli pozabili, da rešitev pripada samo Jehovu. On si zasluži izključno vdanost. Ko se je od Jezusovih apostolov zahtevalo nekaj, kar ni bilo v skladu z Jehovovo voljo, so dejali: »Boga je treba bolj poslušati nego ljudi.« (Dejanja 5:29)
»Hlapec Gospodov pa se ne sme bojevati,« je napisal apostol Pavel, ‚ampak mora biti krotak do vseh.‘ (2. Timoteju 2:24) Tako si kristjani prizadevajo biti miroljubni, spoštljivi in krotki, ko se pri osebnih odločitvah glede pozdravljanja zastave in petja državne himne zanašajo na svojo biblijsko šolano vest.
[Slika na strani 23]
Trije Hebrejci so se pogumno, toda spoštljivo odločili, da bodo ugajali Bogu
[Slika na strani 24]
Kako naj bi se kristjan vedel ob domoljubnih slovesnostih?