Življenjska zgodba

Naša svetovna bratovščina me krepi

PO PRIPOVEDI THOMSONA KANGALEJA

Štiriindvajsetega aprila 1993 sem bil povabljen v Lusako (Zambija) na posvetitveni program novega podružničnega kompleksa s 13 zgradbami. Ker sem težko hodil, me je krščanska sestra, ki je vodila ogled prostorov, prijazno vprašala: »Ali želiš, da ti nosim stol, tako da se boš lahko tu in tam odpočil?« Jaz sem črnec in ona je belka, a je to ni prav nič motilo. Močno ganjen, sem se ji zahvalil, saj sem si zaradi njene prijaznosti lahko ogledal vse podružnične prostore.

V VSEH teh letih so mi takšna doživetja ogrela srce, saj so me utrdila v prepričanju, da znotraj krščanskega združenja Jehovovih prič obstaja ljubezen, o kateri je Kristus rekel, da bo značilna za njegove prave sledilce. (Janez 13:35; 1. Petrov 2:17) Naj vam povem, kako sem s temi kristjani prišel v stik leta 1931, leta, ko so ti javno razglasili željo, da bi bili znani po biblijskem imenu Jehovove priče. (Izaija 43:12)

Začetki strežbe v Afriki

Novembra 1931 sem bil star 22 let in sem živel v mestu Kitwe v pokrajini Copperbelt v Severni Rodeziji (sedaj Zambija). S Pričami me je seznanil prijatelj, s katerim sem igral nogomet. Obiskal sem nekaj njihovih shodov in pisal v podružnični urad v Cape Townu (Južnoafriška republika) ter zaprosil za biblijskoučni pripomoček Harfa Božja. * Knjiga je bila  napisana v angleščini, zato sem jo le stežka razumel, saj angleščine nisem dovolj dobro obvladal.

V pokrajini Copperbelt, blizu katere sem odrastel in ki leži kakih 240 kilometrov jugozahodno od jezera Bangweulu, je bilo v rudnikih bakra zaposlenih veliko ljudi iz drugih provinc. Več skupin Prič se je tam redno zbiralo, da bi preučevali Biblijo. Čez čas sem se iz Kitweja preselil v bližnje mesto Ndola in se pričel družiti s tamkajšnjo skupino Prič. Takrat sem bil kapetan nogometnega moštva, ki se je imenovalo Valižanski princ. Poleg tega sem delal tudi kot hišni služabnik pri belopoltem direktorju African Lakes Corporation, podjetja, ki je v osrednji Afriki imelo v lasti verigo trgovin.

Nisem imel veliko formalne izobrazbe, zato sem se tisto malo angleščine, kar sem jo znal, naučil od Evropejcev, pri katerih sem delal. Vendar sem želel nadaljevati svetno izobraževanje, zato sem se vpisal v šolo v mestu Plumtree v Južni Rodeziji (sedaj Zimbabve). Medtem pa sem še enkrat pisal podružničnemu uradu v Cape Townu. Sporočil sem jim, da sem knjigo Harfa Božja dobil in da želim polnočasno služiti Jehovu.

Presenečen sem bil, ko sem prejel njihov odgovor, v katerem je pisalo: »Cenimo tvojo željo, da bi služil Jehovu. Radi bi te spodbudili, da o tem moliš k njemu in on ti bo pomagal bolje razumeti resnico ter pokazal, kje mu lahko služiš.« Potem ko sem to pismo nekajkrat prebral, sem več Prič vprašal, kaj naj naredim. Rekli so: »Če si zares želiš služiti Jehovu, pojdi in to nemudoma stori.«

Ves teden sem molil o tem in se nazadnje odločil, da se bom svetnemu izobraževanju odrekel in s Pričami še naprej preučeval Biblijo. Naslednjega leta, januarja 1932, sem svojo posvetitev Bogu Jehovu simboliziral s krstom v vodi. Ko sem se iz Ndole preselil v bližnje mesto Luanshya, sem spoznal sovernico Jeanette, in septembra 1934 sva se poročila. Jeanette je takrat že imela sina in hčer.

Postopoma sem duhovno napredoval in leta 1937 stopil v polnočasno strežbo. Kmalu zatem sem bil postavljen, da služim kot potujoči strežnik, kot se je takrat reklo okrajnemu nadzorniku. Potujoči nadzorniki obiskujejo občine Jehovovih prič in jih duhovno krepijo.

Oznanjevanje v zgodnjih letih

Januarja 1938 sem bil poslan k nekemu afriškemu poglavarju po imenu Sokontwe, ki je prosil za obisk Jehovovih prič. Za to, da sem prišel do njegovega kraja, sem moral kolesariti tri dni. Ko sem mu povedal, da sem bil poslan k njemu kot odgovor na njegovo pismo, ki ga je poslal v podružnico  v Cape Townu, je bil resnično hvaležen.

Šel sem od kolibe do kolibe, kjer so živeli njegovi ljudje, in jih povabil v insako (kočo, namenjeno vaščanom). Ko se je množica zbrala, sem imel govor. Tako sem vzpostavil mnogo biblijskih poukov. Vaški poglavar in njegov pomočnik sta bila prva, ki sta postala nadzornika v tamkajšnjih občinah. Danes je na tistem področju, ki je poznano kot območje Samfya, več kot 50 občin.

Od leta 1942 do 1947 sem služil na področju okoli jezera Bangweulu. Z vsako občino sem preživel deset dni. Ker je bilo tedaj malo delavcev, ki so sodelovali pri duhovni žetvi, smo se počutili tako kot naš Gospod, Jezus Kristus, ko je rekel: »Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:36–38) V teh zgodnjih letih je bilo težko potovati, zato je Jeanette med mojim obiskovanjem občin ponavadi ostala z otroki v Luanshyi. Do tedaj sva z Jeanette dobila še dva otroka, vendar je eden od njiju po desetih mesecih umrl.

V tistih dneh je bilo avtomobilov malo, seveda pa tudi cest ni bilo veliko. Nekoč sem se z Jeanettinim kolesom odpravil na več kot 200 kilometrov dolgo potovanje. Včasih, kadar sem moral prečkati kakšno manjšo reko, sem si kolo oprtal na ramena – z eno roko sem ga držal, z drugo pa plaval. Mimogrede naj omenim, da se je število Prič v Luanshyi izredno večalo, in da je leta 1946 slovesnost v spomin na Kristusovo smrt obiskalo 1850 ljudi.

Spoprijemanje z nasprotovanjem našemu delu

Nekoč med drugo svetovno vojno me je okrožni komisar v Kawambwi poklical k sebi in dejal: »Hočem, da prenehate uporabljati knjige Stražnostolpne družbe, ker so sedaj prepovedane. Lahko pa vam dam priročnike, da boste lahko napisali druge knjige in jih uporabljali pri svojem delu.«

»Z literaturo, ki jo imamo, sem povsem zadovoljen,« sem odgovoril. »Ne potrebujem druge.«

»Ne poznate Američanov,« je rekel (našo literaturo so takrat tiskali v Združenih državah). »Prevarali vas bodo.«

»Ne, tisti, s katerimi sodelujem, me ne bodo,« sem mu odvrnil.

Nato me je vprašal: »Ali ne morete spodbuditi svojih občin, naj denarno prispevajo in s tem pomagajo pri vojni, tako kot to delajo druge religije?«

»To je naloga vladnih kurirjev,« sem odgovoril.

»Kaj ko bi šli domov in o tem razmislili?« je rekel.

»V Drugi Mojzesovi knjigi 20:13 in Drugem Listu Timoteju 2:24 nam Biblija prepoveduje ubijanje in bojevanje,« sem odvrnil.

Čeprav mi je dovolil oditi, sem bil kasneje poklican k okrožnemu komisarju v Fort Rosebery, v mesto, ki se sedaj imenuje Mansa. »Poklical sem vas, ker vas moram seznaniti, da je vlada prepovedala vaše knjige,« je dejal.

»Da. Slišal sem o tem,« sem rekel.

»Sedaj torej pojdite v vse vaše občine in povejte svojim sočastilcem, naj vse knjige prinesejo sem. Razumete?«

»To ni moje delo,« sem odgovoril. »To je odgovornost vladnih kurirjev.«

Srečanje obrodi sadove

Po vojni smo še naprej oznanjevali. Ko sem leta 1947 v vasi Mwanza pravkar nehal služiti v tamkajšnji občini, me je zanimalo, kje bi si lahko privoščil skodelico čaja. Napotili so me v hišo gospoda Nkondeja, kjer je bila čajnica. Gospod Nkonde in njegova žena sta me prisrčno sprejela. Gospoda Nkondeja sem prosil, naj si medtem, ko bom pil čaj, v knjigi »Naj  se Bog izkaže resničnega« prebere poglavje »Pekel, kraj počitka v upanju«.

»Kako si torej predstavljate pekel?« sem ga vprašal, ko sem popil čaj. Osupel nad tem, kar je prebral, je pričel s Pričami preučevati Biblijo in kasneje sta se skupaj z ženo krstila. Čeprav sam ni ostal Priča, pa so njegova žena in več njegovih otrok ostali. Pravzaprav ena od njegovih otrok, Pilney, še sedaj služi v podružničnem uradu Jehovovih prič v Zambiji. In Pilneyina mati je kljub precejšni starosti še vedno zvesta Priča.

Kratek obisk vzhodne Afrike

Naš podružnični urad v Severni Rodeziji, ki je bil ustanovljen v Lusaki na začetku leta 1948, me je dodelil v Tanganjiko (sedaj Tanzanija). Z ženo naju je na tem potovanju, na katerem sva pešačila po goratem področju, spremljal tudi neki Priča. Potovali smo tri dni in bilo je zelo utrujajoče. Jaz sem nosil sveženj knjig, žena najina oblačila, Sopriča pa najino posteljnino.

Ko smo marca 1948 prispeli v Mbeyjo, je bilo potrebno veliko dela, da smo bratom in sestram pomagali narediti spremembe, da bi se bolj ravnali po biblijskih naukih. Eno je to, da smo bili na tem področju znani kot Stražnostolpni ljudje. Kljub temu da je bilo ime Jehovove priče med brati sprejeto, pa se ga v javnosti ni poudarjalo. Poleg tega so morali nekateri Priče opustiti določene običaje, povezane s čaščenjem mrtvih. Najbrž pa je bila za mnoge najtežja prilagoditev to, da so morali zakonito legalizirati svoj zakon, tako da bil bi ta spoštovan pri vseh. (Hebrejcem 13:4)

Kasneje sem imel prednost služiti še v drugih pokrajinah vzhodne Afrike, tudi v Ugandi. Kakih šest tednov sem preživel v mestih Entebbe in Kampala, kjer se je mnogim pomagalo spoznati biblijsko resnico.

Povabilo v New York

Potem ko sem nekaj časa služil v Ugandi, sem na začetku leta 1956 prispel v Dar es Salaam, glavno mesto Tanganjike. Tam me je čakalo pismo, ki so mi ga poslali s svetovnega sedeža Jehovovih prič. V njem so mi naročili, naj se začnem pripravljati na odhod v New York, kjer bom obiskal mednarodno zborovanje, ki bo potekalo od 27. julija do 3. avgusta 1958. Odveč je govoriti, kako navdušen sem bil nad tem.

Ko je napočil ta čas, sem s še enim potujočim nadzornikom, Lukom Mwango, z letalom odpotoval iz Ndole v Salisbury (sedaj Harare) v Južni Rodeziji in nato še v Nairobi v Keniji. Od tam sva poletela v London v Angliji, kjer so naju prisrčno sprejeli. Ko sva se tisto noč po najinem prihodu v Anglijo odpravila spat, sva bila navdušena in sva se še dolgo pogovarjala o tem, kako gostoljubno so naju belci sprejeli, čeprav sva bila Afričana. To doživetje naju je zares zelo ohrabrilo.

Nazadnje smo prispeli v New York, kjer smo imeli zborovanje. Na enem od zborovalnih dni sem podal poročilo o dejavnosti Jehovovih prič v Severni Rodeziji. Tega dne je bilo na newyorškem Polo Groundsu in Jenkijskem  stadionu navzočih skoraj 200.000 ljudi. Tisto noč nisem mogel spati, saj sem premišljeval o čudoviti prednosti, ki sem jo imel.

Vse prekmalu je bilo zborovanja konec in vrnili smo se domov. Ob vrnitvi smo še enkrat okusili ljubečo gostoljubnost naših bratov in sester v Angliji. Na tem potovanju je bilo nepozabno videti, kako enotno je Jehovovo ljudstvo ne glede na raso oziroma narodnost!

Nadaljnja služba in preizkušnje

Leta 1967 sem bil postavljen za območnega služabnika, strežnika, ki potuje po okrajih. V Zambiji je bilo do takrat že več kot 35.000 Prič. Kasneje mi je bila zaradi slabšega zdravja ponovno dodeljena služba okrajnega nadzornika v Copperbeltu. Jeanette so se sčasoma pojavile zdravstvene težave in decembra 1984 je umrla, zvesta Jehovu.

Bil sem zelo prizadet, ko so me po ženini smrti njeni neverujoči sorodniki obtožili, da sem s čarovnijo povzročil njeno smrt. Vendar so jim nekateri, ki so poznali Jeanettino bolezen in se pogovarjali z njenim zdravnikom, pojasnili zadevo. Potem pa sem doživel nadaljnjo preizkušnjo. Nekateri sorodniki so hoteli, da bi ravnal po tradicionalnem običaju, ki se imenuje ukupyanika. V pokrajini, iz katere prihajam, ta navada pomeni, da ima preživeli zakonec ob smrti svojega partnerja spolne odnose s pokojnikovim bližnjim sorodnikom. Seveda sem to zavrnil.

Sorodniki sčasoma niso več pritiskali name. Jehovu sem bil hvaležen, da mi je pomagal ostati trden. Mesec dni po ženinem pogrebu je neki brat pristopil k meni in mi dejal: »Brat Kangale, ob smrti svoje žene si nas resnično ohrabril, saj nisi popustil nobenemu običaju, ki Bogu ni všeč. Tako zelo bi se ti radi zahvalili.«

Sijajna žetev

Minilo je že 65 let, odkar sem kot Jehovova priča stopil v polnočasno strežbo. Kakšna radost je bila v teh letih opazovati, kako je bilo na področju, kjer sem nekoč služil kot potujoči nadzornik, ustanovljenih na stotine občin in zgrajenih mnogo kraljestvenih dvoran! Leta 1943 je bilo v Zambiji le kakih 2800 Prič, sedaj pa je tam več kot 122.000 kraljestvenih oznanjevalcev. Zares, lansko leto je v tej državi, ki ima manj kot 11 milijonov prebivalcev, spominsko slovesnost obiskalo več kot 514.000 ljudi.

Jehova medtem dobro skrbi zame. Kadar potrebujem zdravstveno oskrbo, me neki krščanski brat odpelje v bolnišnico. Občine me še vedno vabijo, da imam pri njih javne govore, in pri tem doživim veliko spodbudnih trenutkov. Občina, v kateri služim, je poskrbela, da mi sestre izmenično čistijo hišo, bratje pa so me vsak teden pripravljeni spremljati na shode. Zavedam se, da ne bi bil nikoli deležen takšne ljubeče skrbi, če ne bi služil Jehovu. Zahvaljujem se mu, da me še naprej uporablja v polnočasni strežbi in da imam mnogo odgovornosti, ki jih lahko še vedno opravljam.

Vid mi je opešal in kadar hodim proti kraljestveni dvorani, moram na poti velikokrat počivati. Torba s knjigami se mi sedaj zdi težja, zato vzamem ven vse knjige, ki jih na shodu morda ne bom potreboval. Oznanjujem večinoma le še tako, da vodim biblijske pouke s tistimi, ki pridejo k meni na dom. Kljub temu mi je v veliko radost, da se lahko ozrem v pretekla leta in premišljujem o tako sijajni rasti! Služim na področju, kjer so se Jehovove besede, zapisane v Izaiju 60:22, opazno izpolnile. Tam piše: »Iz najmanjšega jih bode tisoč, iz šibkega mogočen narod. Jaz GOSPOD pospešim to ob svojem času.« Resnično, dočakal sem čas, ko lahko vidim, kako se prav to izpolnjuje ne le v Zambiji, temveč po vsem svetu. *

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Thomson; v ozadju podružnica v Zambiji

[Slika na strani 26]

Podružnica v Zambiji danes