Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Od izdelovanja orožja do reševanja življenj

Od izdelovanja orožja do reševanja življenj

Življenjska zgodba

Od izdelovanja orožja do reševanja življenj

PRIPOVEDUJE ISIDOROS ISMAILIDIS

Klečal sem in po licih so mi polzele solze. »Oh, Bog, vest mi govori, da ne morem več sodelovati pri izdelovanju orožja,« sem rekel v molitvi. »Močno sem si prizadeval poiskati drugo službo, vendar je ne morem najti. Jutri bom dal odpoved. Prosim, Jehova, ne dovoli, da bi bili najini štirje otroci lačni kruha.« Kako sem prišel do tega?

V DRAMI v severni Grčiji, kjer sem se leta 1932 rodil, je bilo življenje mirno in preprosto. Oče mi je večkrat govoril, kaj si želi zame. Spodbujal me je, naj se grem šolat v Združene države. Po drugi svetovni vojni, ko so Grčijo oplenili, je med Grki vladal moto: »Lahko nam vzamete naše imetje, toda nikoli nam ne boste mogli vzeti tega, kar je v našem umu.« Odločil sem se, da si bom pridobil višjo izobrazbo in prišel do nečesa, kar mi nihče nikoli ne bo mogel ukrasti.

V mladosti sem se družil z različnimi mladinskimi skupinami, ki jih je podpirala grška pravoslavna cerkev. Tam so nam govorili, naj se ogibamo nevarnih sekt. Posebej se spominjam, da so omenjali eno skupino – Jehovove priče – ki naj bi predstavljala antikrista.

Po diplomiranju na tehnični šoli v Atenah leta 1953 sem odpotoval v Nemčijo, da bi videl, ali bi si lahko poiskal službo in se obenem šolal. Vendar se to ni izšlo, zato sem odpotoval v druge države. Čez nekaj tednov sem se znašel povsem brez denarja v nekem belgijskem pristanišču. Spominjam se, kako sem šel v cerkev, se usedel in tako jokal, da so bile na tleh pred mano solze. Molil sem k Bogu, da se ne bom gnal za gmotnimi stvarmi, če mi pomaga priti v Združene države, temveč se bom izobrazil ter si prizadeval biti dober kristjan in državljan. Tja sem končno prispel leta 1957.

Novo življenje v Združenih državah

V Združenih državah življenje za priseljenca, ki ni govoril tamkajšnjega jezika in je bil brez denarja, ni bilo lahko. Ponoči sem opravljal dve službi, podnevi pa se trudil hoditi v šolo. Obiskoval sem več kolidžev in pridobil pomožno diplomo. Nato sem šel na kalifornijsko univerzo v Los Angelesu in dosegel naslov diplomanta v uporabni fiziki. V teh napornih letih so me poganjale očetove besede o tem, da bi si pridobil izobrazbo.

Približno v tem času sem spoznal prisrčno Grkinjo, Ekaterini, in 1964. leta sva se poročila. Čez tri leta se nama je rodil prvi sin in v manj kot štirih letih sva imela še dva sinova in hčerko. Podpirati družino in hkrati študirati na univerzi je bil res pravi izziv.

Delal sem za ameriške zračne sile v raketnem in vesoljskem centru v Sunnyvaleju v Kaliforniji. Sodeloval sem pri različnih zračnih in vesoljskih projektih, tudi pri programih Agena in Apollo. Dobil sem celo medalje za svoj prispevek pri misijah Apollo 8 in Apollo 11. Še naprej sem se šolal in se močno vpletel v različne vojaške vesoljske projekte. Takrat sem mislil, da imam vse: ljubko ženo, štiri čudovite otroke, prestižno službo in lepo hišo.

Vztrajen tovariš

Na začetku leta 1967 sem na delovnem mestu srečal Jima, zelo ponižnega in prijaznega človeka. Videti je bilo, da je vedno nasmejan, in nikoli ni odklonil mojega povabila na kavo. Te priložnosti je vedno izkoristil za to, da mi je pripovedoval o stvareh iz Biblije. Povedal mi je, da preučuje z Jehovovimi pričami.

Novica, da se je Jim povezal s to versko skupino, me je šokirala. Kako je mogoče, da je tako prijeten človek podlegel tej sekti antikrista? Toda Jimovemu osebnemu zanimanju in prijaznosti se nisem mogel upirati. Zdelo se mi je, da ima zame vsak dan kaj drugega za branje. Nekega dne je na primer prišel v mojo pisarno in rekel: »Isidoros, ta članek v Stražnem stolpu govori o krepitvi družinskega življenja. Vzemi ga domov in ga preberi z ženo.« Obljubil sem mu, da ga bom prebral, toda kasneje sem šel v toaleto, raztrgal revijo na majhne koščke in jih vrgel v smeti.

Tri leta sem uničeval vsako knjigo in revijo, ki mi jo je dal Jim. Imel sem predsodke do Jehovovih prič, vendar sem hotel Jima ohraniti za svojega prijatelja, zato sem si mislil, da je najboljše poslušati, kar mi ima povedati, nato pa to takoj odpraviti.

Toda iz teh pogovorov sem spoznal, da večina stvari, v katere sem verjel in jih delal, ne temelji na Bibliji. Uvidel sem, da nauki o trojici, peklenskem ognju in nesmrtnosti duše niso svetopisemski. (Propovednik 9:10; Ezekiel 18:4; Janez 20:17) Ker pa sem bil ponosen grški pravoslavec, nisem hotel odkrito priznati, da ima Jim prav. Toda ker je vedno uporabljal Biblijo in ni nikoli govoril o svojem osebnem mnenju, sem nazadnje uvidel, da ima ta človek zame dragoceno sporočilo iz Biblije.

Žena je začutila, da se nekaj dogaja, in me vprašala, ali sem se pogovarjal s prijateljem, ki je povezan s Pričami. Ko sem pritrdil, je rekla: »Pojdimo v katero koli cerkev, samo k Jehovovim pričam ne.« Vendar smo z ženo in otroki kmalu redno obiskovali shode Prič.

Težka odločitev

Pri preučevanju Biblije sem naletel na naslednje besede preroka Izaija: »Pokujejo meče svoje v lemeže in sulice svoje v srpe; narod ne dvigne meča nad narod, in več se ne bodo učili bojevati.« (Izaija 2:4) Vprašal sem se: ‚Kako je lahko služabnik miroljubnega Boga zaposlen pri načrtovanju in proizvodnji uničevalnega orožja?‘ (Psalm 46:9) Ni trajalo dolgo, ko sem sklenil, da moram zamenjati zaposlitev.

To je bil, razumljivo, velik izziv. Imel sem prestižno službo. Za dosego vsega tega, sem se prebijal skozi leta trdega dela, šolanja in žrtev. Povzpel sem se na lestvici vodilnih delavcev, zdaj pa sem se moral odločiti, ali naj se odpovem svoji karieri. Toda nazadnje sta zmagali moja močna ljubezen do Jehova in velika želja, da bi delal njegovo voljo. (Matevž 7:21)

Odločil sem se zaposliti v nekem podjetju v Seattlu v Washingtonu. Nedolgo zatem pa sem razočaran ugotovil, da sem še bolj vpleten v delo, ki ni v skladu z Izaijem 2:4. Prizadeval sem si delati samo pri drugih projektih, toda ni mi uspelo, in zopet sem imel nemirno vest. Jasno sem videl, da ne morem obdržati službe in obenem imeti čisto vest. (1. Petrov 3:21)

Postalo je jasno, da bomo morali narediti pomembne spremembe. V manj kot šestih mesecih smo spremenili življenjski slog in družinske stroške zmanjšali za polovico. Nato smo prodali našo razkošno hišo in kupili manjšo v Denverju v Koloradu. Sedaj sem bil pripravljen na zadnji skok: pustiti službo. Natipkal sem odpoved, v kateri sem pojasnil svoje stališče vesti. Ko so tisti večer otroci šli spat, sva z ženo pokleknila in molila k Jehovu, kot je opisano na začetku članka.

V slabem mesecu smo se preselili v Denver in čez dva tedna, julija 1975, sva se z ženo krstila. Šest mesecev nisem mogel najti službe in naši prihranki so počasi kopneli. V sedmem mesecu je bil naš saldo na računu že manjši, kot je znašal mesečni obrok hipoteke na hišo. Začel sem iskati katero koli priložnostno delo, takoj nato pa sem dobil službo inženirja. Plača je znašala le približno polovico tega, kar sem nekoč zaslužil, vseeno pa je bilo veliko več, kot sem prosil Jehova. Kako vesel sem bil, da sem na prvo mesto postavil duhovne interese! (Matevž 6:⁠33)

Vzgajati otroke, da bi ljubili Jehova

Z Ekaterini sva bila medtem zaposlena z zahtevno nalogo, z vzgojo najinih štirih otrok v skladu z Božjimi načeli. Na najino veselje sva videla, da so z Jehovovo pomočjo vsi postali zreli kristjani in so svoje življenje popolnoma posvetili pomembnemu delu oznanjevanja Kraljestva. Najini trije sinovi, Christos, Lakes in Gregory, so diplomirali v Strežnospopolnjevalni šoli in sedaj služijo na različnih dodelitvah, obiskujejo ter krepijo občine. Hči Toula dela kot prostovoljka na sedežu Jehovovih prič v New Yorku. Najino srce je bilo ganjeno, ko sva videla, da so vsi žrtvovali obetajoče kariere in dobro plačane službe, da bi služili Jehovu.

Mnogi naju sprašujejo, kaj stoji za tako uspešno vzgojo otrok. Seveda za to ni nobene ustaljene formule, marljivo pa sva se trudila, da bi v njihovo srce vcepila ljubezen do Jehova in bližnjega. (5. Mojzesova 6:6, 7; Matevž 22:37–39) Otroci so se naučili, da ne moremo govoriti Jehovu, da ga imamo radi, če tega ne kažemo s svojimi deli.

Enkrat tedensko, običajno v soboto, smo kot družina sodelovali v strežbi. Ob ponedeljkih zvečer smo po večerji redno imeli družinski biblijski pouk, Biblijo pa sva preučevala še z vsakim otrokom posebej. Ko so bili otroci še manjši, sva z vsakim od njih preučevala malo časa večkrat na teden, ko pa so zrasli, smo preučevali dalj časa enkrat tedensko. Na teh preučevanjih so se otroci odprli in se z nama prostodušno pogovarjali o svojih težavah.

Imeli smo tudi krepilno sprostitev kot družina. Radi smo skupaj igrali na glasbila in vsak otrok je z veseljem zaigral svoje najljubše pesmi. Tu in tam smo ob koncu tedna povabili še druge družine, da smo uživali v spodbudnem druženju. Kot družina smo se tudi odpravili na počitniške izlete. Na enem od njih smo preživeli dva tedna v raziskovanju koloradskega gorovja in sodelovali s krajevnimi občinami v terenski strežbi. Otrokom so v srcu ostali topli spomini na to, kako smo na območnih zborovanjih delali na različnih oddelkih in v več krajih pomagali graditi kraljestvene dvorane. Ko smo jih peljali v Grčijo na obisk k sorodnikom, so lahko tudi spoznali mnoge zveste Priče, ki so bili zaprti zaradi svoje vere. To je nanje naredilo močan vtis in jim pomagalo, da so se odločili ostati trdni in pogumni za resnico.

Včasih je seveda kdo od njih naredil tudi kaj slabega ali pa se je slabo odločil glede družbe. Drugič pa sva jim težave povzročila midva, ker sva bila tu in tam morda preveč omejevalna. Toda obračali smo se k ‚Jehovovemu umskemu uravnavanju‘, zapisanem v Bibliji, kar je vsem nam pomagalo poravnati stvari. (Efežanom 6:4NW; 2. Timoteju 3:16, 17)

Najsrečnejši čas v mojem življenju

Potem, ko so se najini otroci lotili polnočasne strežbe, sva z Ekaterini začela resno razmišljati o tem, kaj bi lahko naredila, da bi povečala najin delež v tem delu, ki rešuje življenje. Tako sva leta 1994, ko sem se predčasno upokojil, oba začela služiti kot redna pionirja. V najini strežbi tudi obiskujeva krajevne kolidže in univerze, kjer pričujeva študentom in z nekaterimi vodiva biblijski pouk. Ker lahko razumem njihove težave – saj sem bil še pred nekaj leti sam v njihovi koži – doživljam veliko uspeha, ko jim pomagam spoznavati Jehova. Kakšno veselje mi je preučevati z učenci iz Bolivije, Brazilije, Čila, Egipta, Etiopije, Kitajske, Mehike, Tajske in Turčije! Rad tudi oznanjujem po telefonu, še zlasti ljudem, ki govorijo moj materni jezik.

Čeprav me moj močni grški naglas in starost precej omejujeta, se vedno skušam dajati na razpolago in imeti duha Izaija, ki je oznanil: »Glej, jaz; pošlji me!« (Izaija 6:8) Veseliva se, da sva približno desetim ljudem pomagala, da so posvetili svoje življenje Jehovu. Zagotovo je to za naju najsrečnejši čas.

Nekoč se je vse moje življenje vrtelo okrog izdelovanja smrtonosnega orožja. Jehova pa je meni in moji družini po svoji nezasluženi dobrotljivosti omogočil, da smo postali njegovi posvečeni služabniki in svoje življenje predali delu, s katerim prinašamo ljudem dobro novico o večnem življenju na rajski zemlji. Ko razmišljam, kakšne zahtevne odločitve sem moral narediti, mi na um pridejo besede iz Malahija 3:10: »Izkusite me vendar v tem, pravi GOSPOD nad vojskami, če vam ne odprem zatvornic na nebu ter vam izlijem blagoslov do preobilice.« To je tudi zares storil – v naše srčno zadovoljstvo!

[Okvir/slika na strani 27]

Lakes: Oče je preziral hinavščino. Zelo močno se je trudil, da ne bi bil hinavski, še zlasti v dajanju dobrega zgleda svoji družini. Pogosto nam je rekel: »Če svoje življenje posvetiš Jehovu, to nekaj pomeni. Biti bi moral pripravljen delati žrtve za Jehova. Prav to je tisto, kar pomeni biti kristjan.« Te besede so se usidrale vame in me usposobile za to, da sem ga posnemal pri žrtvovanju za Jehova.

[Okvir/slika na strani 27]

Christos: Zelo cenim to, da sta starša iz vse duše zvestovdana Jehovu in sta se tako trdno obvezala svoji starševski odgovornosti. V družini smo vse delali skupaj – od strežbe do počitnic. Čeprav bi se lahko starša začela ukvarjati s toliko drugimi stvarmi, sta živela preprosto in osredinjeno na strežbo. Danes vem, da sem v resnici najsrečnejši takrat, kadar sem popolnoma zatopljen v Jehovovo službo.

[Okvir/slika na strani 28]

Gregory: Bolj kot spodbudne besede staršev, da bi razširil svojo strežbo, sta me njun zgled in očitno veselje v Jehovovi službi navedla k temu, da sem ponovno ovrednotil svoje okoliščine, odrinil vse skrbi in bojazni nad tem, da bi začel polnočasno službo, in se še bolj posvetil Jehovovemu delu. Hvaležen sem staršema, da sta mi pomagala najti veselje, ki izvira iz mojega truda.

[Okvir/slika na strani 28]

Toula: Starša sta vedno poudarjala, da je naš odnos z Jehovom nekaj najdragocenejšega, kar lahko kdaj imamo, in da smo lahko resnično srečni samo tako, da dajemo Jehovu naše najboljše. Zaradi njiju nam je bil Jehova zelo stvaren. Oče nam je pogosto rekel, da se ne da opisati občutka, ko lahko greš zvečer spat s čisto vestjo, ker veš, da si naredil vse, kar si mogel, da bi razveselil Jehova.

[Slika na strani 25]

Leta 1951, ko sem bil vojak v Grčiji

[Slika na strani 25]

Z Ekaterini leta 1966

[Slika na strani 26]

Moja družina leta 1996: (z leve proti desni, zadaj) Gregory, Christos, Toula; (spredaj) Lakes, Ekaterini in jaz