Sterilizacija postaja najbolj razširjeno sredstvo za načrtovanje družine. Sprejemljivost te metode je pri mnogih po vsem videzu pogojena s socialnim in izobrazbenim ozadjem ter verskimi pogledi. Versko prepričanje je pomemben vidik pri Jehovovih pričah, ki se pridružujejo psalmistovi želji: »Uči me, GOSPOD, svoj pot in vodi me po ravni stezi.« (Psalm 27:11) Kaj vse pa je povezano s sterilizacijskimi posegi?

Sterilizacija moškega za preprečevanje zanositve se imenuje vazektomija. Pri tem dva majhna semenovoda v modniku prerežejo in blokirajo. To se lahko naredi na več načinov, namen pa je preprečiti prehod semenčic iz mod. Sterilizacija ženske je imenovana preveza jajcevodov. Običajno se jo naredi tako, da se prereže in tesno podveže (ali izžge) jajcevode, po katerih potujejo jajčeca iz jajčnikov v maternico.

Te posege so dolgo časa imeli za trajne, torej da z njimi povzročijo nepovrnljivo sterilizacijo. Toda nekateri so svojo odločitev obžalovali oziroma so se jim okoliščine spremenile, zato so iskali zdravstveno pomoč, da bi vazektomijo oziroma prevezo jajcevodov odpravili. Odkar so iznašli specializirane instrumente in uvedli mikrokirurgijo, so poskusi povrnitve plodnosti uspešnejši. Nič neobičajnega ni brati o tem, da je lahko pri izbranih kandidatih popravljanje vazektomije s ponovnim združenjem ločenih koncev majcenih semenovodov uspešno v 50 do 70 odstotkih primerov. Za popravljanje preveze jajcevodov pri ženskah pa trdijo, da je uspešno v 60 do 80 odstotkih. Nekateri so glede na vse to menili, da na sterilizacijo ni več treba gledati kot na nekaj trajnega. Morda menijo, da se lahko vazektomijo in prevezo jajcevodov prišteva v isto kategorijo kakor oralne kontraceptive, kondome in diafragme – metode, ki se jih v primeru, če bi želeli imeti otroka, lahko opusti. Toda pri tem ne bi smeli prezreti nekaterih vidikov, ki zbujajo pomisleke.

Eden teh je to, da se lahko možnost povrnitve plodnosti dramatično zmanjša zaradi dejavnikov, kot so razsežnost poškodbe na jajcevodih oziroma semenovodih pri sterilizacijskem postopku, koliko voda je bilo odrezanega ali iznakaženega, koliko let je minilo od tega postopka in – v primeru vazektomije – ali so v telesu moškega nastala protitelesa proti njegovemu semenu. Prav tako se ne sme zanemariti dejstva, da mnogokje morda nimajo na razpolago mikrokirurških pripomočkov ali pa so stroški posega previsoki. Mnogi, ki si brezmejno želijo odpraviti sterilizacijo, tega tako morda ne bodo mogli storiti. Ta je zanje dokončna. * Prej omenjeni odstotki možnosti za povrnitev plodnosti so torej samo teoretični, so povprečja, na katera se ni zanašati.

Nekatera dejstva govorijo o dejanskem stanju. V nekem članku o popravljanju vazektomije, ki so ga objavili v Združenih državah, je pisalo, da lahko po operaciji, vredni 12.000 ameriških dolarjev, »le 63 odstotkov pacientov oplodi svoje partnerke«. Zraven tega si le »šest odstotkov moških po opravljeni vazektomiji nazadnje prizadeva za povrnitev plodnosti«. Neka nemška študija glede osrednje Evrope je pokazala, da približno 3 odstotki moških, ki so se odločili za sterilizacijo, pozneje tudi prosijo za povrnitev plodnosti. Čeprav bi bilo morda uspešnih pol teh poskusov, bi to pomenilo, da gre pri 98,5 odstotkih primerov opravljene vazektomije za stalno sterilizacijo. Stopnja pa bi bila še višja v državah, v katerih je mikrokirurgov malo ali jih sploh ni.

Sterilizacije moškega oziroma ženske potemtakem ni stvarno jemati zlahka, kakor da bi šlo za začasno preprečevanje zanositve. Iskren kristjan pa bi poleg tega moral pretehtati še druge vidike.

 Bistveno je to, da je sposobnost razmnoževanja dar našega Stvarnika. V njegovem prvotnem namenu je bilo tudi razmnoževanje popolnih ljudi, ki bi ,napolnili zemljo ter si jo podvrgli‘. (1. Mojzesova 1:28) Ko se je zaradi potopa število prebivalcev na zemlji zmanjšalo na osem, je Bog te temeljne napotke ponovil. (1. Mojzesova 9:1) Izraelskemu narodu tega sicer ni vnovič ponovil, a so Izraelci na potomstvo vseeno gledali kot na nekaj zelo zaželenega. (1. Samuelova 1:1–11; Psalm 128:3)

Božji odnos do človekovega razmnoževanja je nakazovala tudi Njegova postava Izraelu. Če je denimo kak poročen moški umrl, preden bi imel sina, ki bi nadaljeval njegovo rodovno linijo, je moral ženo tega moža vzeti v zakon njegov brat, da bi mu dal potomca. (5. Mojzesova 25:5) Še več nam pove zakon glede ženske, ki bi skušala v pretepu pomagati svojemu možu. Če bi moževega nasprotnika zgrabila za njegov intimni organ, bi ji morali odsekati roko. Pri tem je pomenljivo to, da Bog ni zahteval, naj se njej ali njenemu možu, po načelu oko za oko, poškoduje spolne organe. (5. Mojzesova 25:11, 12) Ta zakon je očitno pospeševal spoštovanje do spolnih organov; teh niso smeli po nepotrebnem poškodovati. *

Vemo, da kristjani niso pod izraelsko postavo, torej jih predpis iz Pete Mojzesove knjige 25:11, 12 ne zavezuje. Jezus ni svojim učencem niti ukazal niti kako nakazoval, da bi se morali poročiti in imeti toliko otrok, kolikor se pač da, kot misli veliko zakonskih parov, ko se odločajo o tem, ali naj uporabijo kako kontracepcijsko metodo ali ne. (Matevž 19:10–12) Apostol Pavel je spodbudil strastne ‚mlajše vdove, naj se možé in otroke rodé‘. (1. Timoteju 5:11–14) Ni omenjal kake trajne sterilizacije za kristjane – torej da bi prostovoljno žrtvovali svojo reproduktivno zmožnost rojevanja otrok.

Kristjani storijo dobro, če pretehtajo te kazalnike, da Bog ceni njihovo reproduktivno zmožnost. Vsak zakonski par se mora sam zase odločiti o tem, ali bo uporabil primerne metode za načrtovanje družine in kdaj bo to storil. Njuna odločitev bi bila še zlasti tehtna v primeru, če bi obstajala potrjena zdravstvena zagotovila o tem, da bi se z morebitno nosečnostjo mati ali otrok izpostavila hudim zdravstvenim nevarnostim in celo smrti. Nekateri se v teh okoliščinah obotavljaje podvržejo kakemu od prej opisanih sterilizacijskih posegov, da tako ne bi nosečnost ogrozila življenja matere (ki morda že ima druge otroke) ali pa otroka, ki bi se lahko kasneje rodil s kako smrtno nevarno zdravstveno težavo.

Toda kristjani, ki se ne soočajo s tako neobičajno in posebno nevarnostjo, bodo gotovo želeli ravnati ,razumno‘ ter svoje razmišljanje in dejanja oblikovali skladno z Božjim cenjenjem zmožnosti razmnoževanja. (1. Timoteju 3:2; Titu 1:8; 2:2, 5–8; vse SSP) S tem bodo kazali zrelo tankočutnost do tega, kar nakazuje Sveto pismo. Kaj pa, če se v javnosti razve, da je kak kristjan lahkomiselno omalovaževal Božje vrednotenje zadeve? Mar drugi ne bi podvomili o njegovi oziroma njeni zglednosti, da je poznan/-a po tem, da se odloča v soglasju z Biblijo? Tak moteč madež na slovesu strežnika/-ce bi lahko vsekakor vplival na njegovo oziroma njeno usposobljenost za posebne službene prednosti, čeprav to morda ne velja, če se je kdo za ta poseg odločil v nevednosti. (1. Timoteju 3:7)