NEVARNOST: Svetega pisma niso uničile zunanje nevarnosti, kot sta razpadanje in nasprotovanje. Vendar pa so svetopisemsko sporočilo poskusili spremeniti nekateri prepisovalci in prevajalci. Namesto da bi svoje doktrine prilagodili Svetemu pismu, so včasih skušali Sveto pismo prilagoditi svojim doktrinam. Razmislimo o nekaj zgledih:

• Kraj čaščenja: Med 4. in 2. stoletjem pr. n. št. so pisci Samarijanskega peteroknjižja za 2. Mojzesovo 20:17 dodali »na gori Garizim; in tam boš zgradil oltar«. Samarijani so upali, da so s tem poskrbeli, da bodo Sveti spisi podprli njihovo gradnjo templja na »gori Garizim«.

• Nauk o Trojici: Manj kot 300 let zatem, ko je bilo Sveto pismo dokončano, je pisec, ki je zagovarjal Trojico, v 1. Janezovo 5:7 dodal besede »v nebesih: Oče, Beseda in Sveti Duh; in ti trije so eno«. Teh besed ni bilo najti v izvirnem besedilu. Kot opaža biblicist Bruce Metzger, je bilo »od šestega stoletja naprej« te besede »vse pogosteje najti v starolatinskih rokopisih in rokopisih [latinske] Vulgate«.

• Božje ime: Mnogi prevajalci Svetega pisma so se pri prevajanju sklicevali na judovsko praznoverje in iz Svetih spisov odstranili Božje ime. To ime so nadomestili z nazivi, kot je »Bog« ali »Gospod«, ki se v Svetem pismu ne uporabljajo samo za Stvarnika, ampak tudi za ljudi, predmete, ki so v rabi pri krivem čaščenju, in celo za Hudiča. (Janez 10:34, 35; 1. Korinčanom 8:5, 6; 2. Korinčanom 4:4) *

KAKO JE SVETO PISMO PREŽIVELO: Kot prvo, čeprav so bili nekateri prepisovalci Svetega pisma površni ali celo zvijačni, so bili mnogi drugi zelo izurjeni in natančni. Med 6. in 10. stoletjem n. št. so Hebrejske spise prepisovali masoreti in njihovi prepisi so danes znani kot masoretsko besedilo.  Da bi preprečili, da se v besedilo ne bi prikradla kakšna napaka, naj bi celo šteli besede in črke. Tam, kjer so domnevali, da so v besedilu, iz katerega so prepisovali, napake, so te zapisali ob rob. Masoreti niso hoteli posegati v svetopisemsko besedilo. »Namerno poseganje vanj,« je napisal profesor Moshe Goshen-Gottstein, »so šteli za najhujši možni zločin.«

Kot drugo, veliko število rokopisov, ki so se ohranili do danes, biblicistom pomaga opaziti napake. Verski voditelji so na primer stoletja učili, da njihovi latinski prevodi Svetega pisma vsebujejo pristno besedilo. Vendar so v 1. Janezovo 5:7 vstavili nepristne besede, ki smo jih omenili na začetku tega članka. Ta napaka se je prikradla celo v priznani angleški prevod King James Version! Kaj pa so razkrili drugi najdeni rokopisi? Bruce Metzger je napisal: »Tega dela vrstice [iz 1. Janezovega 5:7] ne vsebujejo vsi starejši prevodi rokopisov (sirski, koptski, armenski, etiopski, arabski, slovanski), vsebujejo ga le latinski.« Zato so iz revidiranih izdaj prevoda King James Version in drugih prevodov Svetega pisma to napačno besedno zvezo odstranili.

Ali starejši rokopisi dokazujejo, da se je svetopisemsko sporočilo ohranilo? Ko so bili leta 1947 odkriti Mrtvomorski zvitki, so biblicisti končno lahko hebrejsko masoretsko besedilo primerjali s temi svetopisemskimi zvitki, ki so bili napisani več kot 1000 let pred masoretskim besedilom. Eden od članov uredniškega tima za Mrtvomorske zvitke je prišel do sklepa, da že en zvitek »neizpodbitno dokazuje, da se je svetopisemsko besedilo po rokah judovskih prepisovalcev dobrih tisoč let prenašalo izjemno zvesto in skrbno«.

V knjižnici Chesterja Beattyja v Dublinu na Irskem je razstavljena zbirka papirusov, v kateri je najti skoraj vse knjige Krščanskih grških spisov, tudi rokopise iz drugega stoletja n. št. – kar je samo kakih 100 let po tem, ko je bilo Sveto pismo dokončano. »Ti papirusi so priskrbeli veliko novih podatkov o besedilnih podrobnostih,« piše v The Anchor Bible Dictionary, »obenem pa dokazujejo, da je zgodovina prenašanja svetopisemskega besedila izjemno zanesljiva.«

DOSEŽEK: Svetopisemsko besedilo se zaradi starosti in številčnosti rokopisov ni popačilo, ampak se je pravzaprav izboljšalo. »Nobena druga staroveška knjiga se ne more pohvaliti s tako zgodnjim in tako ogromnim pričevanjem v prid svojega besedila,« je o Krščanskih grških spisih napisal Sir Frederic Kenyon, »in noben nepristranski učenjak ne bo zanikal, da je besedilo, ki je prišlo do nas, v osnovi zanesljivo.« Glede Hebrejskih spisov pa je učenjak William Henry Green izjavil: »Nič ni narobe, če rečemo, da se nobeno drugo staroveško delo ni iz roda v rod prenašalo s tolikšno natančnostjo.«