Rodil sem se v mestu Mulhouse na severovzhodu Francije v delavskem predmestju, ki je bilo znano po nasilju. Iz otroštva se spomnim nasilnih prepirov med družinami v soseski. V naši družini so moški zviška gledali na ženske in redko upoštevali njihovo mnenje. Naučili so me, da je ženska za v kuhinjo in da mora skrbeti za moške in otroke.

Nisem imel lahkega otroštva. Ko sem bil star deset let, je moj oče umrl zaradi alkohola. Pet let kasneje je eden izmed mojih starejših bratov naredil samomor. Istega leta sem bil priča umoru, ki se je zgodil med družinskim sporom. To me je močno šokiralo. V družini so me naučili uporabljati nož in pištolo ter se bojevati, kadar koli bi bilo to potrebno. Bil sem zbegan fant. Začel sem popivati in svoje telo prekrivati s tatuji.

Pri 16 letih sem na dan popil že od 10 do 15 steklenic piva in kmalu začel jemati droge. Da bi si lahko privoščil te razvade, sem prodajal odpadne kovine in se zatekal h kraji. Pri 17 letih pa sem že imel za seboj zaporno kazen. Vsega skupaj sem bil 18-krat obsojen zaradi kraje in nasilja.

V mojih zgodnjih dvajsetih letih pa je bilo še hujše. Pokadil sem do 20 cigaret marihuane (oziroma »džojntov«) na dan ter jemal heroin in druge prepovedane substance. Zaradi prevelikih odmerkov sem večkrat skoraj umrl. Začel sem preprodajati droge, zato sem bil nenehno oborožen z noži in pištolami. Nekoč sem skušal ustreliti moškega, toda krogla se je na srečo odbila od njegove pasne zaponke! Ko sem bil star 24 let, mi je umrla mama, in moja jeza se je samo še povečala. Prestrašeni pešci so se umikali na drugo stran ulice, ko so videli, da se jim približujem. Zaradi pretepov sem vikende pogosto preživel na policijski postaji ali pa v bolnišnici, kjer so mi šivali rane.

Pri 28 letih sem se poročil. Kot morda lahko sklepate, s svojo ženo nisem ravnal spoštljivo. Zmerjal sem jo in pretepal. Kot par nisva nič delala skupaj. Mislil sem, da je dovolj, če jo samo obsipavam z ukradenim nakitom. Nato pa se je zgodilo nekaj nepričakovanega. Moja žena je začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami. Po prvem preučevanju je nehala kaditi, ni hotela  več sprejeti ukradenega denarja in vrnila mi je nakit. Bil sem besen. Njenemu preučevanju Svetega pisma sem nasprotoval in ji v obraz puhal cigaretni dim. Po vsej soseski sem se norčeval iz nje.

Neke noči, ko sem bil pijan, sem v stanovanju zanetil ogenj. Žena je mene in najino petletno hčerko rešila iz plamenov. Ko sem se streznil, so me mučili občutki krivde. Globoko v sebi sem menil, da mi Bog nikoli ne bo mogel odpustiti. Spomnil sem se, kako sem nekoč slišal duhovnika reči, da gredo hudobni v pekel. Celo psihiater mi je rekel: »Konec je s tabo! Ni ti pomoči.«

Po požaru smo se preselili k ženinim staršem. Ko so Priče obiskali mojo ženo, sem jih vprašal: »Ali mi lahko Bog odpusti vse grehe, ki sem jih storil?« V Svetem pismu so mi pokazali odlomek iz 1. Korinčanom 6:9–11. V tem odlomku je navedeno ravnanje, ki ga Bog obsoja, toda piše tudi: »Taki ste nekateri bili.« Te besede so mi zagotovile, da se lahko spremenim. Nato so me Priče s stavkom iz 1. Janezovega 4:8 pomirili, da me ima Bog rad. To me je spodbudilo, da sem jih prosil, naj z menoj preučujejo Sveto pismo dvakrat na teden. Začel sem tudi obiskovati njihove krščanske shode in nenehno sem molil k Jehovu.

V manj kot mesecu dni sem se odločil, da bom prenehal uživati droge in alkohol. Kmalu sem začutil, da je v mojem telesu izbruhnila vojna! Mučile so me grozne nočne more, glavoboli, krči in drugi odtegnitveni simptomi. Obenem pa sem čutil, da me Jehova drži za roko in me krepča. Počutil sem se kakor apostol Pavel. Pavel je glede moči, ki jo je dobil od Boga, napisal: »Vse zmorem po njem, ki mi daje moč.« (Filipljanom 4:13) Sčasoma mi je tudi uspelo, da sem nehal kaditi tobak. (2. Korinčanom 7:1)

Sveto pismo mi je pomagalo, da sem pridobil nadzor nad svojim življenjem, izboljšalo pa je tudi naše družinsko življenje. Moj odnos do žene se je spremenil. Začel sem ji izkazovati več spoštovanja in uporabljati besedi »prosim« in »hvala«. Začel sem tudi postajati pravi oče najini hčerki. Po enoletnem preučevanju Svetega pisma sem se posvetil Jehovu in se krstil, podobno kot je to že storila moja žena.

Prepričan sem, da so mi biblijska načela rešila življenje. Celo moji družinski člani, ki niso Jehovove priče, priznavajo, da bi verjetno umrl zaradi zlorabe drog ali pa bi me ubili v kakem pretepu.

Moje družinsko življenje se je zaradi tega, kar Biblija uči o odgovornostih, ki jih imam kot mož in oče, povsem spremenilo. (Efežanom 5:25; 6:4) Kot družina smo pričeli delati stvari skupaj. Sedaj za svojo ženo ne rečem, da je njeno mesto v kuhinji, ampak jo z veseljem podpiram, ko večino časa namenja poučevanju drugih o Svetem pismu. Ona pa me z veseljem podpira, ko v krščanski občini služim kot starešina.

Ljubezen in usmiljenje Boga Jehova sta močno vplivala na moje življenje. Zelo rad se o njegovih lastnostih pogovarjam s posamezniki, ki jih drugi imajo za brezupne primere, saj so nekoč tudi name mnogi tako gledali. Vem, da lahko Sveto pismo vsakomur pomaga zaživeti čisto in smiselno življenje. Sveto pismo me ni le naučilo ljubiti in spoštovati druge, moške in ženske, ampak mi tudi omogoča, da spoštujem samega sebe.