REBEKA se je razgledovala po valoviti pokrajini, medtem ko so sence postajale vse daljše. Po tednih potovanja se je končno navadila na zibajočo se hojo kamele, ko je sedela visoko na njenem hrbtu. Mesto Haran, kjer je odraščala, je bilo daleč stran za njo, stotine kilometrov severovzhodno. Morda ne bo nikoli več videla svoje družine. Gotovo so se ji porajala vprašanja glede njene prihodnosti, še zlasti sedaj, ko se je potovanje bližalo koncu.

Karavana je prešla že skoraj celoten Kanaan in se je pomikala po Negebu, bolj neprijaznem področju. (1. Mojzesova 24:62) Rebeka je verjetno zagledala ovce. Tamkajšnja pokrajina je bila morda predivja in presuha za obsežno kmetovanje, vendar je ponujala obilne pašnike. Njenemu starejšemu vodniku je bilo to področje domače. Imel je toliko dobrih novic, ki jih je želel povedati svojemu gospodarju – pripeljal mu je Izakovo bodočo ženo, Rebeko! Rebeka pa se je gotovo spraševala, kakšno življenje jo čaka v tej deželi. Kakšen je njen ženin, Izak? Še nikoli se nista srečala! Ali mu bo ugajala, ko jo bo zagledal? In kaj bo sama čutila do njega?

Danes so dogovorjene poroke v mnogih delih sveta morda videti čudne. Drugod pa so nekaj povsem običajnega. Ne glede na kulturo, iz katere izhajate, se boste morda strinjali, da se je Rebeka podajala v neznano. Pravzaprav je bila ženska izjemnega poguma in vere. Ti lastnosti vsi potrebujemo, ko se v življenju spoprijemamo s spremembami. Z Rebekino vero pa so povezane še druge lepe in redke lastnosti.

Velika sprememba v Rebekinem življenju se je začela na način, ki ji je bil morda videti povsem vsakdanji. Odraščala je v Haranu oziroma blizu njega. To mesto je bilo v Mezopotamiji. Njena starša sta bila drugačna od večine prebivalcev tega mesta. Nista častila boga meseca po imenu Sin. Njun Bog je bil Jehova. (1. Mojzesova 24:50)

Rebeka je odrasla v zelo lepo mlado žensko, toda ni bila nedelavna, domišljava lepotica. Bila je duhovna mladenka in ostala je moralno čista. Njena družina je bila dovolj premožna, da je imela služabnike, vendar Rebeka ni bila razvajena. Z njo niso ravnali kot z nekakšno princeso. Naučili so jo trdo delati. Tako kakor večina žensk v tistem času je opravljala nekaj težjih gospodinjskih del. Med drugim je za družino prinašala vodo. Zgodaj zvečer si je na ramo dvignila posodo in odšla proti studencu. (1. Mojzesova 24:11, 15, 16)

Nekega večera, potem ko je napolnila svoj vrč, ji je pritekel naproti starejši moški, da bi jo ogovoril. Rekel ji je: »Daj mi, prosim, požirek vode iz vrča.« To je bila tako skromna in prijazna prošnja! Rebeka je lahko videla, da je moški pripotoval od daleč. Zato je z rame hitro spustila vrč vode in mu dala piti, pa ne samo požirka, ampak dovolj sveže in hladne vode. Opazila je, da je imel moški karavano desetih kamel, ki so klečale v bližini, in da korito še ni bilo napolnjeno, da bi živali pile. Lahko je videla, da jo s svojimi prijaznimi očmi pozorno gleda, in želela je biti karseda velikodušna. Zato je rekla: »Še za tvoje kamele grem zajemat vodo, dokler se ne napojijo.« (1. Mojzesova 24:17–19)

Bodite pozorni, da se je Rebeka ponudila, da bo deset kamel napojila, in ne da jim bo dala le nekoliko vode. Zelo žejna kamela lahko spije več kot 95 litrov vode! Če bi bilo vseh deset tako žejnih, bi morala Rebeka garati kar nekaj ur. Toda kot se  je navsezadnje izkazalo, kamele najverjetneje niso bile tako zelo žejne. * Pa je Rebeka to vedela, ko se je ponudila, da bo napojila kamele? Ne. Bila je pripravljena, celo želela si je, tako trdo delati, kolikor bi bilo potrebno, da ostarelemu neznancu izkaže gostoljubnost. Moški je sprejel njeno ponudbo. Nato jo je pozorno opazoval, medtem ko je tekla do vodnjaka in nazaj, znova in znova polnila vrč z vodo in ga praznila v korito. (1. Mojzesova 24:20, 21)

Od Rebeke se lahko danes veliko naučimo. Živimo v obdobju, ko je videti, da kraljuje sebičnost. Kot je bilo že napovedano, ljudje ljubijo sebe, neradi se potrudijo, da bi naredili kaj za druge. (2. Timoteju 3:1–5) Za kristjane, ki se skušajo postaviti po robu takšni težnji, je dobro, da razmislijo o svetopisemskem poročilu o tej mladenki iz preteklosti, ki je vztrajno tekla do vodnjaka in nazaj.

Rebeka je gotovo opazila, da ostareli moški strmi vanjo. V tem pogledu ni bilo nič neprimernega; odkrival je osuplost, začudenje in veselje. Ko je Rebeka končala, ji je moški dal darilo – dragocen nakit! Nato jo je vprašal: »Čigava hči si? Povej mi, prosim. Ali je v hiši tvojega očeta kaj prostora za nas, da bi prenočili?« Ko mu je povedala o svoji družini, je njegovo veselje še naraslo. Morda je v navalu navdušenja dodala: »Imamo slame in veliko krme, pa tudi prostora za prenočitev.« To je bila kar velikodušna ponudba, saj so z ostarelim moškim potovali še drugi. Nato je stekla pred njim domov in povedala mami, kaj se ji je zgodilo. (1. Mojzesova 24:22–28, 32)

Očitno so Rebeko vzgojili tako, da je bila gostoljubna. To pa je še ena vrednota, za katero je danes videti, da izginja, in obenem nadaljnji razlog, zakaj naj bi posnemali vero te dobrosrčne mladenke. Vera v Boga bi nas morala navesti, da smo gostoljubni. Jehova je gostoljuben, ker je velikodušen do vseh, in želi, da ga njegovi častilci v tem posnemajo. Ko izkažemo gostoljubnost celo tistim, ki nam tega morda ne bodo nikoli povrnili,  razveseljujemo svojega nebeškega Očeta. (Matej 5:44–46; 1. Petrovo 4:9)

Kdo je bil ta ostareli mož pri vodnjaku? To je bil služabnik Abrahama, ki je bil brat Rebekinega dedka. Sprejeli so ga v dom Rebekinega očeta Betuela. Služabniku je bilo verjetno ime Eliezer. * Gostitelji so mu ponudili jedi, toda ta je hrano zavrnil, ker je najprej želel odkriti razlog svojega obiska. (1. Mojzesova 24:31–33) Lahko si ga predstavljamo, kako navdušeno pripoveduje, saj je ravnokar videl močan dokaz, da ga njegov Bog Jehova na tej izjemno pomembni odpravi blagoslavlja. Kako pa?

Predstavljajte si Eliezerja, kako pripoveduje svojo zgodbo, Rebekin oče Betuel in njen brat Laban pa ga zavzeto poslušata. Pove jima, da je Jehova bogato blagoslovil Abrahama v Kanaanu ter da se je Abrahamu in Sari rodil sin Izak, ki bo vse podedoval. Abraham je temu služabniku zaupal zelo pomembno nalogo: Izaku je moral med Abrahamovimi sorodniki v Haranu poiskati ženo. (1. Mojzesova 24:34–38)

Eliezer je moral Abrahamu priseči, da Izaku ne bo izbral žene izmed Kanaank. Zakaj ne? Zato ker Kanaanci niso spoštovali Boga Jehova niti ga niso častili. Abraham je vedel, da Jehova namerava te ljudi ob svojem času kaznovati za njihova hudobna dejanja. Ni želel, da bi se njegov dragi sin Izak povezal s temi ljudmi in posnemal njihovo nemoralno ravnanje. Vedel je tudi, da ima njegov sin pomembno vlogo pri izpolnitvi Božje obljube. (1. Mojzesova 15:16; 17:19; 24:2–4)

Eliezer je svojim gostiteljem še povedal, da je molil k Bogu Jehovu, ko je prišel k vodnjaku blizu Harana. Pravzaprav je prosil Jehova, naj izbere mladenko, ki naj bi postala Izakova žena. Kako naj bi se to zgodilo? Eliezer je Boga prosil, naj poskrbi, da bo mladenka, ki jo bo On izbral Izaku za ženo, prišla k vodnjaku. Ko jo bo prosil, naj mu da piti, bi mu morala rade volje dati vode, pa tudi napojiti njegove kamele. (1. Mojzesova 24:12–14) In kdo je prišel ter naredil natanko tako? Rebeka! Predstavljajte si, kako se je Rebeka verjetno počutila, če je po naključju poslušala zgodbo, ki jo je Eliezer pripovedoval njenim domačim!

Betuela in Labana je ganilo to, kar je Eliezer povedal. Rekla sta: »To prihaja od Jehova.« Kot je bila takrat navada, so sklenili poročno zavezo, tako da so Rebeko obljubili Izaku. (1. Mojzesova 24:50–54) Toda ali je to pomenilo, da Rebeka pri vsem tem ni imela nobene besede?

Nekaj tednov pred tem je Eliezer ravno glede tega spraševal Abrahama: »Kaj pa, če ženska ne bo hotela iti z menoj?« Abraham mu je odvrnil: »Prost [boš] moje prisege.« (1. Mojzesova 24:39, 41) Tudi v Betuelovi družini so upoštevali mladenkine želje. Eliezer je bil tako zelo navdušen nad uspešno opravljeno nalogo, da je že naslednje jutro prosil, ali se lahko z Rebeko takoj vrne v Kanaan. Toda družina je želela, da Rebeka ostane pri njih vsaj še deset dni. Zadevo so na koncu rešili takole: »Pokličimo dekle, da iz njenih ust izvemo, kaj misli o tem.« (1. Mojzesova 24:57)

In tedaj je v Rebekinem življenju prišlo do odločilnega trenutka. Kaj bo odgovorila? Ali bo izkoristila očetovo in bratovo sočutje ter ju prosila, naj jo oprostita tega potovanja v neznano? Ali pa bo v tem videla nekakšno prednost, da lahko sodeluje v dogajanju, ki ga očitno vodi Jehova? S svojim odgovorom je odkrila, kako gleda na to nenadno, morda kar strašljivo spremembo v svojem življenju. Preprosto je rekla: »Hočem.« (1. Mojzesova 24:58)

Kakšnega izrednega duha je pokazala! Morda so danes naši običaji, povezani s poroko, precej drugačni od takratnih, toda še vedno se lahko od Rebeke veliko naučimo. Najpomembnejše ji je bilo to, kar je želel njen Bog Jehova, in ne to, kar je sama želela. Ko razmišljamo o poroki, lahko v Božji Besedi še vedno najdemo najboljše vodstvo, in sicer glede izbire zakonca ter tega, kako postati dober mož oziroma žena. (2. Korinčanom 6:14, 15; Efežanom  5:28–33) Dobro je, če posnemamo Rebeko in se trudimo ravnati po Božji volji.

Betuelova družina je blagoslovila svojo ljubljeno Rebeko. Zatem se je Rebeka skupaj z Deboro, svojo dojiljo iz otroštva, in nekaj služabnicami odpravila na pot z Eliezerjem in njegovimi možmi. (1. Mojzesova 24:59–61; 35:8) Haran je bil kmalu daleč za njimi. Pot je bila dolga, kakih 800 kilometrov ali več, potovali pa so morda tri tedne. Povsem verjetno je, da potovanje ni bilo prav nič udobno. Rebeka je v svojem življenju videla ogromno kamel, toda ne moremo predpostavljati, da je bila izkušena v jahanju kamele. Sveto pismo njeno družino opiše kot pastirje drobnice, ne pa kot trgovce s karavanami kamel. (1. Mojzesova 29:10) Tisti, ki niso vajeni jahanja kamele, se pogosto pritožujejo zaradi bolečin, in to že po zelo kratki ježi!

Kakor koli že, Rebeka je gledala naprej. Brez dvoma je od Eliezerja skušala izvedeti čim več o Izaku in njegovi družini. Zamislite si jo ob večernem tabornem ognju s tem ostarelim vodnikom, ki ji pripoveduje, kaj je Jehova obljubil svojemu prijatelju Abrahamu. Bog bo iz Abrahamove družinske linije povzdignil potomca, ki bo človeštvu prinesel blagoslov. Pomislite, kakšno strahospoštovanje je napolnilo Rebekino srce, ko je spoznala, da se bo Jehovova obljuba izpolnila po njenem bodočem možu Izaku – torej tudi po njej! (1. Mojzesova 22:15–18)

Končno je napočil dan, opisan v uvodu tega članka. Medtem ko se je karavana pomikala po Negebu in se je nad deželo začelo mračiti, je Rebeka zagledala moškega, ki se je sprehajal na polju. Bil je videti zatopljen v svoje misli. Beremo lahko, da se je Rebeka »spustila s kamele«, morda ni niti počakala, da bi kamela pokleknila, in vodnika vprašala: »Kdo je tisti mož, ki nam prihaja naproti po polju?« Ko je izvedela, da je to Izak, si je glavo pokrila s tančico. (1. Mojzesova 24:62–65) Zakaj? Očitno je s tem izkazala spoštovanje bodočemu soprogu. Takšna podredljivost se lahko danes nekaterim zdi staromodna. V resnici pa se lahko tako moški kot ženske učimo od Rebekine ponižnosti. Le kdo od nas ne potrebuje še več te lepe lastnosti?

Izak je imel okrog 40 let. Še vedno je žaloval za svojo mamo Saro, ki je umrla pred kakimi tremi leti. Lahko torej sklepamo, da je bil Izak prisrčen in nežen. Za takšnega moškega je bil pravi blagoslov, da je dobil ženo, ki je bila marljiva, gostoljubna in ponižna! Kako sta se ujela? Sveto pismo preprosto pravi: »Zaljubil se je vanjo.« (1. Mojzesova 24:67; 26:8)

Celo nam danes, kakih 39 stoletij kasneje, ni težko vzljubiti Rebeke. Le kako ne bi občudovali njenega poguma, marljivosti, gostoljubnosti in ponižnosti? Za vse nas, pa naj smo mlajši ali starejši, moški ali ženske, poročeni ali samski, je dobro, da posnemamo njeno vero!