1. Zakaj je Jehova upravičeno lastnik vsega? (Glej sliko pri naslovu.)

VSE pripada Jehovu! Njegovi so »nebo in nebes nebesa, zemlja in vse, kar je na njej«. (5. Mojz. 10:14; Raz. 4:11) Ker je Jehova ustvaril tudi ljudi, vsi pripadamo njemu. (Ps. 100:3) Vendar je Bog skozi celotno človeško zgodovino izbiral določene skupine ljudi, da bi mu pripadali na poseben način.

2. Kdo vse je glede na Sveto pismo na poseben način pripadal Jehovu v preteklosti in kdo mu pripada danes?

² Na primer, 135. psalm govori o zvestih Jehovovih častilcih iz starodavnega Izraela kot o Jehovovi »posebni lastnini«. (Ps. 135:4) Prav tako je v Ozejevi knjigi napovedano, da bodo nekateri Neizraelci postali del Jehovovega ljudstva. (Ozej 2:23) Ozejeva prerokba se je izpolnila, ko je Jehova začel izbirati Kristusove bodoče sovladarje tudi izmed Nejudov. (Apd. 10:45; Rim. 9:23–26) Ta sveti narod je Jehovova »posebna last« na izjemen način, saj so njegovi člani maziljeni s svetim duhom in izbrani za življenje v nebesih. (1. Pet. 2:9, 10) Kaj pa večina današnjih zvestih kristjanov, ki upajo, da bodo večno živeli na zemlji? Jehova tudi njih imenuje svoje »ljudstvo« in »izbranci«. (Iza. 65:22)

3. a) Kdo je danes z Jehovom v posebnem odnosu? b) Kaj bomo obravnavali v tem članku?

 ³ Danes »mala čreda« z nebeškim upanjem in »druge ovce« z zemeljskim upanjem sestavljajo »eno čredo«, ki jo Jehova zelo ceni kot svoje ljudstvo. (Luk. 12:32; Jan. 10:16) Zagotovo želimo Jehovu pokazati globoko hvaležnost, ker nam je omogočil, da smo z njim v takšnem posebnem odnosu. Ta članek bo obravnaval različne načine, kako lahko pokažemo, da smo Jehovu hvaležni za to izjemno čast.

4. Kako se lahko med drugim zahvalimo Jehovu, ker nam je omogočil, da smo z njim v dobrem odnosu, in kako je Jezus storil nekaj podobnega?

⁴ Jehovu pokažemo hvaležnost tako, da se mu iz vsega srca posvetimo. S krstom v vodi uradno in javno priznamo, da je Jehova naš lastnik in da smo se mu pripravljeni podrediti. (Heb. 12:9) Jezus je storil nekaj podobnega, ko je ob svojem krstu Jehovu pravzaprav rekel: »Izpolnjevati tvojo voljo, o moj Bog, me veseli.« (Ps. 40:7, 8) Jezus je s krstom pokazal, da je pripravljen izpolnjevati Jehovovo voljo, čeprav je bil že od rojstva del Bogu posvečenega naroda.

5., 6. a) Kako se je Jehova odzval na Jezusov krst? b) Ponazori, zakaj Jehova ceni našo posvetitev, čeprav mu vse že pripada.

⁵ Kako se je Jehova odzval na Jezusov krst? Svetopisemsko poročilo pravi: »Jezus je po krstu takoj prišel iz vode. In glej, nebesa so se odprla, in videl je, kako se je Božji duh spuščal kakor golob in prihajal nadenj. Glej! Slišal se je tudi glas iz nebes, ki je rekel: ‚To je moj Sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.‘« (Mat. 3:16, 17) Čeprav je Jezus že pripadal svojemu nebeškemu Očetu, je bil Jehova zelo vesel, ko je videl, da je njegov Sin pripravljen izpolnjevati samo njegovo voljo. Podobno je Jehova vesel, ko mu posvetimo svoje življenje, in nam izkaže čast tako, da nas blagoslovi. (Ps. 149:4)

⁶ Naj ponazorimo: Zamisli si očeta, ki je v svojem vrtu posadil veliko čudovitih rož. Nekega dne njegova hčerkica odtrga eno izmed teh rož in mu jo podari. Ali ni ta roža že očetova? Kako mu je lahko hčerka dala nekaj, kar je že njegovo? Ljubeč oče si sploh ne bo postavljal takšnih vprašanj. Ravno nasprotno, z veseljem bo sprejel darilo kot znak hčerkine ljubezni do njega. Gotovo bo rožo, ki mu jo je dala hčerka, cenil bolj kakor vse druge rože na vrtu. Podobno je vesel Jehova, ko mu voljno posvetimo življenje in smo vdani samo njemu. (2. Mojz. 34:14)

7. Kako je Malahija poudaril, kaj Jehova čuti do tistih, ki mu voljno služijo?

⁷ Beri Malahija 3:16. Če se še nisi posvetil in krstil, razmisli, zakaj je pomembno, da to storiš. Resda že odkar obstajaš, skupaj z ostalim človeštvom pripadaš Jehovu. Toda razmisli, kako zelo vesel bi bil Jehova, če bi se mu posvetil in izpolnjeval njegovo voljo, s čimer bi pokazal, da priznavaš njegovo vrhovno oblast. (Preg. 23:15) Jehova prizna tiste, ki mu voljno služijo, in njihova imena vpiše v svojo »spominsko knjigo«.

8., 9. Kaj Jehova zahteva od tistih, katerih imena so vpisana v njegovi »spominski knjigi«?

⁸ To, da smo kot del Božjega ljudstva vpisani v Jehovovo »spominsko  knjigo«, prinese s sabo tudi določene obveznosti. Malahija je določno povedal, da se od takšnih posameznikov zahteva, da se »bojijo Jehova« in »premišljujejo o njegovem imenu«. Če bi častili kogar koli ali kar koli drugega, bi Jehova naše ime izbrisal iz svoje simbolične knjige življenja. (2. Mojz. 32:33; Raz. 3:5)

⁹ Zato k naši posvetitvi Jehovu spada veliko več kot le to, da Jehovu slovesno obljubimo, da bomo izpolnjevali njegovo voljo, in se nato krstimo v vodi. Ti dejanji sta kratki in hitro postaneta preteklost. Če želimo dokazati, da smo kot del Božjega ljudstva na Jehovovi strani, moramo Jehova vsak dan ubogati, in to vse dokler smo živi. (1. Pet. 4:1, 2)

10. Katera očitna razlika mora biti med tistimi, ki služijo Jehovu, in tistimi, ki mu ne služijo?

¹⁰ Prejšnji članek je obravnaval svetopisemska poročila o Kajnu, Salomonu in Izraelcih. Vsi omenjeni so trdili, da častijo Jehova, toda še zdaleč niso bili vdani samo njemu. Ti primeri jasno pokažejo, da se morajo tisti, ki zares pripadajo Jehovu, odločno postaviti na stran pravičnosti in zavračati to, kar je hudo. (Rim. 12:9) Zatem ko je Malahija omenil »spominsko knjigo«, je Jehova povsem ustrezno rekel, da bo vidna razlika »med pravičnim in hudobnim, med tistim, ki služi Bogu, in tistim, ki mu ne služi«. (Mal. 3:18)

11. Zakaj bi moralo biti drugim očitno, da smo vdani samo Jehovu?

¹¹ Jehovu pa lahko svojo hvaležnost za to, da nas je izbral za svoje ljudstvo, pokažemo še na en način. Naš duhovni napredek mora biti »očiten vsem«. (1. Tim. 4:15; Mat. 5:16) Vprašaj se: »Ali drugi vidijo, da sem povsem vdan Jehovu? Ali iščem priložnosti, da se drugim predstavim kot Jehovova priča?« Jehova bi bil zelo žalosten, če bi se, zatem ko nas je izbral za del svojega  ljudstva, obotavljali drugim povedati, da mu pripadamo. (Ps. 119:46; beri Marko 8:38.)

12., 13. Zakaj se nekatere težko prepozna kot Jehovove priče?

¹² Na žalost nekatere Priče posnemajo »duha sveta«, in zato se njihovo življenje skoraj ne razlikuje od življenja tistih, ki ne služijo Bogu. (1. Kor. 2:12) Ta duh zadovoljuje »želje mesa«. (Efež. 2:3) Nekateri se denimo še vedno nespodobno oblačijo in urejajo kljub obilici nasvetov na to temo. Nosijo oblačila, ki so tesno oprijeta in razkrivajoča. Tako oblečeni prihajajo celo na krščanske shode. Ali pa se odločajo za skrajnostne stile striženja in pričeske. (1. Tim. 2:9, 10) Ko so takšni posamezniki pomešani med množico, je morda težko ugotoviti, kdo pripada Jehovu in kdo je »prijatelj svetu«. (Jak. 4:4)

¹³ Nekatere Priče še drugače kažejo, da niso odločno zavrnile svetnega vedenja. To, kako plešejo in se obnašajo na zabavah, ni sprejemljivo za kristjane. Na socialnih omrežjih objavljajo svoje fotografije in komentarje, ki so nespodobni za duhovno naravnane ljudi. Morda v krščanski občini niso bili disciplinirani za resen greh, vendar lahko negativno vplivajo na brate in sestre, ki se med Jehovovim ljudstvom trudijo lepo vesti. (Beri 1. Petrovo 2:11, 12.)

14. Kaj moramo delati, da bi zaščitili svoje posebno prijateljstvo z Jehovom?

¹⁴ Svet vneto spodbuja »želje mesa, želje oči in bahavo razkazovanje [. . .] življenjskih sredstev«. (1. Jan. 2:16) Toda ker pripadamo Jehovu, se nas opominja, »naj zavržemo brezbožnost in svetne želje ter naj bomo razumni in živimo pravično in bogovdano v sedanji stvarnosti«. (Titu 2:12) Iz našega govorjenja, navad glede hrane in pijače, oblačenja in urejanja, odnosa do dela – vsega, kar počnemo – bi moralo biti ljudem, ki nas opazujejo, očitno, da smo vdani samo Jehovu. (Beri 1. Korinčanom 10:31, 32.)

15. Zakaj bi morali s soverniki ravnati prijazno in ljubeče?

¹⁵ Hvaležnost za posebno prijateljstvo z Jehovom pokažemo tudi s tem, kako ravnamo s soverniki. Oni prav tako pripadajo Jehovu. Če tega dejstva nikoli ne izgubimo izpred oči, bomo z brati in sestrami vedno ravnali prijazno in ljubeče. (1. Tes. 5:15) Jezus je svojim učencem dejal: »Če bo med vami vladala ljubezen, bodo vsi vedeli, da ste moji učenci.« (Jan. 13:35)

16. Kateri primer iz Mojzesove postave ponazori, kaj Jehova čuti do svojega ljudstva?

¹⁶ Da bi ponazorili, kako bi morali v občini ravnati drug z drugim, razmislimo o naslednjem. Pribor v Jehovovem templju je bil posvečen oziroma namenjen samo za čisto čaščenje. Mojzesova postava je natančno predpisovala, kako je treba skrbeti za ta pribor. Tisti, ki so te predpise kršili, so morali umreti. (4. Mojz. 1:50, 51) Če je Jehova tako ljubosumno zaščitil neživ pribor, ki se je uporabljal pri njegovem čaščenju, koliko bolj bo zaščitil svoje posvečene zvestovdane častilce, ki jih je izbral za svoje ljudstvo! Jehova je svojim služabnikom nekoč rekel: »Kdor se dotakne vas, se dotakne zenice mojega očesa.« (Zah. 2:8)

17. Kdaj vse Jehova pazi in posluša?

¹⁷ Malahija zanimivo pravi, da je Jehova »pazil in poslušal«, kako so njegovi služabniki ravnali drug z drugim. (Mal. 3:16) Jehova zares »pozna tiste, ki so njegovi«. (2. Tim. 2:19) Dobro se zaveda vsega, kar naredimo in rečemo. (Heb. 4:13) Kadar s sočastilci nismo ravno prijazni, Jehova tako rekoč pazi in posluša. Kadar smo drug do drugega gostoljubni, radodarni, prijazni in si med seboj radi odpuščamo, smo lahko prepričani, da Jehova opazi tudi to. (Heb. 13:16; 1. Pet. 4:8, 9)

18. Kako lahko pokažemo hvaležnost za čast, da smo Jehovovo ljudstvo?

¹⁸ Gotovo si močno želimo pokazati Jehovu hvaležnost za čast, da smo njegovo ljudstvo. Vidimo, kako modro je, da se mu prostovoljno posvetimo in ga s tem priznamo za svojega lastnika. Čeprav živimo »sredi pokvarjenega in popačenega rodu«, želimo, da ljudje vidijo, da smo »brezgrajni in nedolžni« in da svetimo »kot svetila na svetu«. (Fil. 2:15) Odločno se upiramo hudobnosti. (Jak. 4:7) Brate in sestre ljubimo in spoštujemo, saj se zavedamo, da tudi oni pripadajo Jehovu. (Rim. 12:10)

19. Kako Jehova nagrajuje tiste, ki mu pripadajo?

¹⁹ Sveto pismo obljublja: »Jehova ne bo zavrgel svojega ljudstva.« (Ps. 94:14) To neizpodbitno zagotovilo velja ne glede na to, kakšna nesreča bi se morda zgrnila nad nas. Jehovu ne more niti smrt preprečiti, da bi nas imel še naprej rad. (Rim. 8:38, 39) »Če namreč živimo, živimo za Jehova, in če umremo, umremo za Jehova. Če torej živimo ali če umremo, pripadamo Jehovu.« (Rim. 14:8) Zares se veselimo časa, ko bo Jehova obudil v življenje vse svoje zvestovdane prijatelje, ki so umrli. (Mat. 22:32) Že sedaj smo deležni številnih blagoslovov. Je točno tako, kot pravi Sveto pismo: »Srečen narod, ki mu je Bog Jehova, ljudstvo, ki si ga je izbral za dediščino.« (Ps. 33:12)