Nekateri strokovnjaki pravijo, da ima žalovanje določene stopnje, toda vsak žaluje na edinstven način. Ali različni načini žalovanja pomenijo, da so nekateri ljudje manj žalostni ob izgubi ljubljene osebe oziroma da skušajo »potlačiti« svoja čustva? Ni nujno. Priznavanje in izražanje žalosti ima lahko zdravilne učinke, vendar ne obstaja samo en »pravi način« žalovanja. Veliko je odvisno od posameznikove kulture, osebnosti in življenjskih izkušenj pa tudi od tega, kako je ljubljena oseba umrla.

Žalujoči morda ne vejo, kaj naj pričakujejo, ko jim umre ljubljena oseba. Vendar so nekatera čustva in izzivi običajni in se jih v večini primerov lahko pričakuje. Razmislite o naslednjem:

Čustvena preobremenjenost. Žalujoči morda joka, hrepeni po umrlem in hitro se mu spreminja razpoloženje. Njegova čustva so lahko še močnejša zaradi živih spominov in sanj. Toda sprva je lahko šokiran in ne more verjeti, da se je to zgodilo. Tiina se spominja, kako se je odzvala, ko je njen mož Timo nepričakovano umrl. Sama pravi: »Najprej sem bila otopela. Niti jokati nisem mogla. Ker sem bila vsa iz sebe, sem včasih težko dihala. Enostavno nisem mogla verjeti, da se je to zgodilo.«

Običajni so tudi občutki zaskrbljenosti, jeze in krivde. Ivan pravi: »Z Yolando, mojo ženo, sva bila po smrti najinega 24-letnega sina Erica nekaj časa zelo jezna! To naju je presenetilo, saj se pred tem nisva nikoli imela za jezna človeka. Počutila sva se kriva in se spraševala, ali bi lahko storila kaj več, da bi pomagala najinemu sinu.« Tudi Alejandro, ki mu je po dolgotrajni bolezni umrla žena, je imel občutke krivde. Takole pove: »Sprva sem razmišljal: Če Bog dovoljuje, da toliko trpim, potem sem najverjetneje slab človek. Zatem sem se počutil krivega, ker se mi je zdelo, da obtožujem Boga za to, kar se je zgodilo.« Kostas, ki smo ga omenili v prejšnjem članku, pa je rekel: »Nekajkrat sem bil celo jezen na Sophio, ker je umrla. Nato pa sem se počutil krivega, ker sem imel takšne občutke. Konec koncev ni bila ona kriva.«

Težave pri razmišljanju. Morda pride do obdobij, ko so misli žalujočega nepredvidljive oziroma nelogične. Žalujoči si na primer predstavlja, da lahko umrlega sliši, občuti ali vidi. Morda pa mu je težko ostati osredotočen oziroma si težko kaj zapomni. Tiina pove: »Včasih sem se s kom pogovarjala, toda z mislimi nisem bila pri stvari! Premlevala sem o dogodkih, povezanih s Timovo smrtjo. To, da nisem mogla biti osredotočena, me je vznemirjalo.«

Želja, da bi se zaprli vase. Žalujoči je v družbi drugih morda razdražljiv ali pa mu je nelagodno. Kostas je rekel: »V družbi parov sem se počutil kot peto kolo. Poleg tega se mi je zdelo, da ne spadam niti med samske.« Ivanova žena Yolanda se spominja: »Bilo mi je zelo težko v družbi tistih, ki so se pritoževali nad težavami, ki so se v primerjavi z najinimi zdele neznatne! Potem so bili tu še tisti, ki so nama govorili, kako dobro gre njihovim otrokom. Bila sem vesela zanje, obenem pa mi jih je bilo težko poslušati. Z možem sva razumela, da gre življenje naprej, toda enostavno nisva imela želje oziroma potrpljenja, da bi se z njimi pogovarjala.«

Zdravstvene težave. Spremembe v apetitu, teži in spanju so običajne. Aaron se spominja, kako je bilo prvo leto po očetovi smrti: »Res sem težko spal. Vsako noč sem se zbujal ob istem času in razmišljal o očetovi smrti.«

 Alejandro se spominja, da je imel nepojasnjene zdravstvene težave. Takole pravi: »Večkrat sem opravil zdravniški pregled in zagotovili so mi, da sem zdrav. Domneval sem, da imam težave z zdravjem zaradi žalovanja.« Te težave so sčasoma izginile. Kljub temu je bila Alejandrova odločitev, da obišče zdravnika, modra. Žalovanje lahko oslabi imunski sistem, še poslabša že obstoječe zdravstvene težave ali celo povzroči nove.

Težave pri opravljanju pomembnih opravil. Ivan se spominja: »Ko je Eric umrl, sva morala o tem obvestiti sorodnike in prijatelje pa tudi nekatere druge, kot na primer njegovega delodajalca in najemodajalca. Morala sva izpolniti tudi veliko pravnih dokumentov. Nato sva morala pregledati Ericove osebne stvari. Da sva lahko vse to storila, sva morala biti osredotočena, in to v času, ko sva bila psihično, fizično in čustveno izčrpana.«

Za nekatere pa pravi izziv nastopi kasneje, ko morajo sami skrbeti za stvari, za katere je prej skrbel njihov ljubljeni. To je doživela Tiina. Sama pojasnjuje: »Timo je vedno skrbel za najine bančne in druge poslovne zadeve. Zdaj pa je to padlo na moja ramena, kar je samo še prispevalo k mojemu že tako velikemu stresu. Spraševala sem se, ali bom res lahko poskrbela za vse to, ne da bi naredila kaj narobe.«

Do sedaj omenjeni izzivi – čustveni, psihični in fizični – lahko o žalovanju naslikajo zastrašujočo predstavo. Dejstvo je, da je bolečina, ki nastopi ob smrti ljubljene osebe, lahko zelo močna, zato tistim, ki so pred kratkim utrpeli izgubo, lahko pomaga, če se tega dejstva zavedajo. Ne pozabite tudi, da ne doživljajo vsi vseh možnih posledic žalovanja. Poleg tega lahko žalujoče nekoliko tolaži dejstvo, da so močni občutki, povezani z žalovanjem, običajni.

Kaj lahko pričakujete: Žalovanje ne bo vedno tako intenzivno; sčasoma se bo poleglo. To ne pomeni, da si posameznik povsem »opomore« ali da pozabi svojo drago osebo. Toda mučna bolečina ob žalovanju postopoma popusti. Morda znova pride na dan, ko se nepričakovano pojavijo nekateri spomini ali ob določenih priložnostih, kot je na primer obletnica. Vendar sčasoma večina ljudi doseže čustveno ravnovesje in se spet lahko osredotoči na vsakodnevna opravila. To še posebej velja, ko žalujočemu stojijo ob strani družinski člani ali prijatelji in ko žalujoči naredi razumne korake, da bi se spoprijel z izgubo.

Kako dolgo bo to trajalo? Za nekatere je najhujšega konec že po nekaj mesecih. Mnogi opazijo, da se počutijo bolje po kakem letu ali dveh. Nekateri pa potrebujejo več časa. a Alejandro se spominja: »Globoko sem žaloval približno tri leta.«

Bodite potrpežljivi s sabo. Osredinite se na vsak dan posebej, ohranite svoj tempo in imejte v mislih, da mučna bolečina ob izgubi ne bo trajala v nedogled. Glede na vse to, ali lahko storite kaj, da bi si že zdaj olajšali žalovanje in da si časa žalovanja ne bi po nepotrebnem podaljševali?