DAMI PRIPOVEDUJE

Na začetku se je zdelo, da gre pri očetu le za glavobol. Toda ko je bolečina postala hujša, je mama poklicala rešilca. Še vedno se spomnim trenutka, ko so reševalci očeta odpeljali. Niti sanjalo se mi ni, da ga zadnjič vidim živega. Tri dni kasneje je zaradi posledic anevrizme umrl. Bilo mi je le šest let.

Več let sem za očetovo smrt krivila sebe. V mislih sem si ponavljala prizor, ko so ga reševalci odpeljali, in se ob tem spraševala: »Zakaj sem le stala tam? Zakaj nisem nič storila?« Opazovala sem starejše, ki so imeli zdravstvene težave, in se spraševala: »Zakaj oni živijo, moj oče pa ne?« Sčasoma mi je mama pomagala, da sem o svojih čustvih spregovorila. V veliko oporo pa so nam bili tudi naši soverniki, Jehovove priče.

Nekateri menijo, da lahko posameznik začne žalovati takoj po tragediji in to preboli, toda pri meni ni bilo tako. Zares žalovati sem začela šele, ko sem bila v zgodnjih najstniških letih.

Mladim, ki jim je umrl eden od staršev, bi svetovala: »O tem, kar prestajate, se s kom pogovorite. Prej ko boste izlili svoja čustva, bolje bo to za vaše zdravje.«

Res mi je težko, ko dosegam življenjske mejnike in se ob tem zavedam, da očeta ni poleg mene. Toda tolaži me svetopisemska obljuba iz Razodetja 21:4, kjer piše, da nam bo Bog »obrisal [. . .] vse solze z oči in smrti ne bo več, pa tudi žalovanja, vpitja in bolečine ne bo več«.

DERRICK PRIPOVEDUJE

Med mojimi najlepšimi spomini so spomini, ko sva z očetom skupaj lovila ribe in ko sva taborila v gorah. Oče je imel gore zelo rad.

Moj oče je imel kar nekaj časa težave s srcem; spomnim se, kako sem ga enkrat ali dvakrat obiskal v bolnišnici, ko sem bil še zelo majhen. Toda nisem razumel, kako resna je njegova bolezen. Ko sem bil star devet let, je oče zaradi bolezni srca umrl.

Po njegovi smrti sem kar naprej jokal. Imel sem občutek, da se dušim, in nisem želel govoriti z nikomer. Nikoli prej se nisem počutil tako grozno in izgubil sem voljo do česar koli. Cerkvena mladinska skupina, s katero sem bil povezan, je sprva kazala zanimanje zame, toda to je kmalu zbledelo. Člani te skupine so mi glede očeta govorili »Nastopil je njegov čas«, »Bog ga je poklical k sebi« ali »Zdaj je v nebesih«. Ti odgovori me niso zares zadovoljili, toda sam nisem  nič vedel, kaj o tej temi Sveto pismo v resnici uči.

Kasneje je moja mama začela preučevati Sveto pismo z Jehovovimi pričami, nato pa sva se ji pridružila še midva z bratom. Spoznali smo, v kakšnem stanju so mrtvi, pa tudi Božjo tolažilno obljubo o vstajenju. (Janez 5:28, 29) Najbolj pa mi je pomagala svetopisemska vrstica iz Izaija 41:10, kjer Bog pravi: »Ne boj se, saj sem s teboj. Ne oziraj se plaho naokrog, saj sem jaz tvoj Bog. Okrepil te bom in ti pomagal.« To, da sem vedel, da je Jehova ob meni, mi je bilo med žalovanjem v veliko tolažbo in še vedno mi je.

JEANNIE PRIPOVEDUJE

Ko sem bila stara sedem let, je mama umrla za rakom. Ves tisti dan se mi je zdel čuden. Spomnim se, da je umrla doma in da sta bila prisotna tudi moja stara starša. Spomnim se, da so bili vsi mirni. Prav tako se spomnim, da smo za večerjo jedli umešana jajčka. Celo življenje se mi je obrnilo na glavo, toda zdelo se mi je, kot da sanjam.

Takrat – pa tudi leta kasneje – sem mislila, da moram biti močna za svojo mlajšo sestrico, zato sem svoja čustva potlačila. Še danes boleče občutke zadržujem zase, in to ni dobro.

Spomnim se ljubezni in podpore naše krajevne občine Jehovovih prič. Čeprav smo komaj začeli obiskovati shode v kraljestveni dvorani, so soverniki stopili skupaj, da bi nam pomagali, kakor da smo že leta družina. Mislim, da očetu celo leto ni bilo treba kuhati večerje, saj nas je ta vedno čakala pred vhodnimi vrati.

Še posebej mi je pri srcu svetopisemski stavek iz Psalma 25:16, 17. V njem psalmist Boga roti: »Ozri se name in se me usmili, kajti osamljen sem in v stiski! Stiske mojega srca so se namnožile, izvleci me iz mojih težav!« Zame je zelo tolažilno vedeti, da nisi nikoli resnično sam, ko si žalosten. Ob strani ti je Bog. S pomočjo Svetega pisma sem lahko živela naprej in se osredinila na pozitivne stvari, kot je svetopisemska tolažilna obljuba o vstajenju. Upam, da bom na rajski zemlji spet videla svojo mamo in jo spoznavala, ko bo popolnoma zdrava. (2. Petrovo 3:13)

Ali bi rad spoznal več o tolažilnem svetopisemskem sporočilu za tiste, ki žalujejo? Prenesi si brezplačen izvod publikacije Ko vam nekdo, ki ga imate radi, umre . . .; obišči www.isa4310.com/sl in pojdi na PUBLIKACIJE > KNJIGE & BROŠURE.