Vaš šestletni otrok vas vpraša: »Ali boš tudi ti umrl?« Presenečeni nad njegovim vprašanjem pomislite: »Ali je moj otrok dovolj star, da bo razumel odgovor? Kako naj z njim govorim o smrti?«

Dejstvo je, da otroci razmišljajo o smrti. Nekateri se celo igrajo igre, v katerih se kdo pretvarja, da je umrl. Zato na smrt ne bi smeli gledati kot na tabu temo. Prisluhniti bi morali vsakemu vprašanju, ki vam ga otrok glede tega morda postavi. Če se boste občasno odkrito pogovarjali o smrti, boste svojemu otroku pomagali, da se bo naučil, kako se lahko spoprime z izgubo ljubljene osebe.

Pogovarjanje o smrti v otroku ne bo vzbudilo mračnih misli. Nasprotno, pomagalo mu bo ublažiti strahove. Vendar boste morda morali popraviti nekatere napačne predstave. Na primer, nekateri strokovnjaki pravijo, da veliko otrok, mlajših od šest let, na smrt ne gleda kot na nekaj dokončnega. V njihovih igrah je otrok v nekem trenutku »mrtev«, v drugem pa »živ«.

Ko pa otroci že nekoliko odrastejo, se začnejo zavedati, kako resna stvar je smrt. Ravno zaradi tega se jim morda pričnejo porajati vprašanja, skrbi ali celo strahovi, še zlasti, če jim je umrl kdo, ki so ga imeli radi. Zato je zelo pomembno, da se o tej temi pogovarjate. Strokovnjakinja za duševno zdravje Marion Haza je opozorila: »Če bo otrok čutil, da se doma ne sme pogovarjati o tej temi, se bo začel smrti bati.«

Ni vam treba pretirano skrbeti, kaj boste rekli. Neka raziskava je pokazala, da otroci želijo le »slišati resnico, povedano s prijaznimi besedami«. Bodite prepričani, da otrok ponavadi ne bo postavil vprašanja, če ni pripravljen prisluhniti odgovoru.

Izkoristite priložnosti, ko se lahko pogovarjate o smrti. Če otrok zagleda mrtvega ptička ob cesti ali pa mu pogine hišni ljubljenček, ki ga je imel zelo rad, ga s preprostimi vprašanji spodbudite, da govori. Vprašate ga lahko: »Ali mrtva žival trpi? Ali jo zebe? Je lačna? Kako veš, da je žival ali človek mrtev?« (Svetopisemsko načelo: Pridigar 3:1, 7)

Ne prikrivajte resnice. Ko umre kdo od znancev ali sorodnikov, tega ne olepšujte z izrazi, ki bodo otroka samo zmedli, kot na primer »Odšel je«. Otrok bo morda zmotno sklenil, da se bo umrli kmalu vrnil domov. Uporabljajte raje preproste in neposredne besede. Lahko bi denimo rekli: »Ko je babica umrla, je njeno telo nehalo delovati. Z njo se sicer ne moremo pogovarjati, toda nikoli je ne bomo pozabili.« (Svetopisemsko načelo: Efežanom 4:25)

Pomirite otroka. Otrok morda misli, da so njegova dejanja ali misli povzročile smrt neke osebe. Ne recite mu le, da ni odgovoren za to, kar se je zgodilo. Raje ga vprašajte: »Zakaj misliš, da si ti kriv?« Pazljivo mu prisluhnite in ne podcenjujte njegovih čustev. Poleg tega lahko majhen otrok misli, da je smrt nalezljiva, zato ga pomirite, da se mu ne bo zgodilo nič hudega.

Otroka skušajte vplesti v pogovor. Odprto se pogovarjajte o vaših dragih, ki so umrli, tudi o sorodnikih, ki jih otrok ni poznal. Obujate lahko lepe spomine na teto, strica ali stare starše in pripovedujete zabavne anekdote. Kadar se odprto pogovarjate o teh osebah, pomagate otroku razumeti, da ni prav nič narobe, če govori ali razmišlja o njih. Obenem pa ga k pogovoru ne silite. O tej temi lahko vedno spregovorite kdaj drugič, ko se vam bo zdelo primerno. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 20:5)