Kadar je vaš dvoletnik razburjen, prične krčevito vpiti, topotati z nogami ter mahati vsenaokrog in razmetavati stvari. Sprašujete se: Je moj otrok normalen? Ali je ves ihtav, ker delam nekaj narobe? Ga bo kdaj minilo?

Svojemu dvoletnemu otroku lahko pomagate, da se bo drugače vedel. Vendar najprej razmislite, zakaj je takšen.

Majhni otroci nimajo veliko izkušenj z nadziranjem svojih čustev. Že samo ta dejavnik je lahko vzrok za občasne izbruhe ihte. Toda to še ni vse.

Razmislite, kakšno spremembo doživlja otrok, ko je star približno dve leti. Od trenutka, ko se je rodil, so starši zadovoljili vsako njegovo potrebo. Če je denimo zajokal, so nemudoma pritekli k njemu in se spraševali: Je dojenček bolan? Ga je treba nahraniti, potolažiti, previti? Naredili so vse, kar je bilo potrebno, da bi mu ugodili. In to je bilo prav, saj je tako majhen otrok povsem odvisen od svojih staršev.

Toda nekako pri dveh letih otrok prične ugotavljati, da mu starši vse manj strežejo. Namesto da bi oni ugodili njegovim potrebam, pričakujejo, da se on prilagodi njihovim željam. Stvari se torej nekoliko spremenijo in otrok morda ne sprejme te spremembe brez upiranja, kar mogoče pokaže z ihto.

Sčasoma otrok običajno sprejme dejstvo, da njegovi starši ne obstajajo zgolj zato, da bi zadovoljili vse njegove potrebe, temveč tudi, da ga poučujejo. In v najboljšem primeru uvidi, da morajo biti otroci »poslušni svojim staršem«. (Kološanom 3:20) Medtem pa verjetno do skrajnosti preizkuša njihovo potrpežljivost z enim izbruhom ihte za drugim.

Bodite razumevajoči. Vaš otrok ni odrasel človek v majhnem telesu. Ker nima veliko izkušenj z nadziranjem svojih čustev, se morda pretirano odzove, ko je razburjen. Skušajte videti stvari z njegovega zornega kota. (Svetopisemsko načelo: 1. Korinčanom 13:11)

Ostanite mirni. Ko ima vaš otrok izbruh ihte, ne bo pomagalo, če boste vi izgubili živce. Kolikor je mogoče, se ne menite za to, kar počne, in ohranite mirno kri. Če imate v mislih, zakaj pride do ihte, boste lažje ostali mirni. (Svetopisemsko načelo: Pregovori 19:11)

Vztrajajte pri svojem. Če ugodite otrokovi sleherni zahtevi, ga bo ihta verjetno popadla vsakič, ko bo kaj hotel. Otroku mirno pokažite, da to, kar govorite, tudi v resnici mislite. (Svetopisemsko načelo: Matej 5:37)

Bodite potrpežljivi. Ne pričakujte, da bo ihta izginila kar čez noč, še posebej če je otrok iz vašega ravnanja dojel, da vas lahko s svojim vedenjem ovija okoli prsta. Če se boste prav odzivali in boste dosledni, bo ihtavosti verjetno sčasoma vse manj in nazadnje bo povsem izginila. V Svetem pismu piše: »Ljubezen je potrpežljiva.« (1. Korinčanom 13:4)

Poskusite upoštevati tudi naslednje:

• Ko se prične ihta, otroka primite (če lahko), in mu onemogočite, da bi vsevprek udarjal okoli sebe, pri tem pa pazite, da niste grobi. Ne vpijte nanj. Samo počakajte, da se nevihta poleže. Sčasoma bo otrok dojel, da z ihtavostjo nič ne doseže.

• Določite prostor, kamor boste dali otroka, ko ga popade ihta. Povejte mu, da lahko pride ven, ko se bo pomiril, in potem ga pustite tam.

• Če otroka popade ihta kje v javnosti, ga odvedite stran od ljudi. Ne vdajte se samo zato, ker se v javnosti grdo obnaša. Če boste popustili, bo sklenil, da lahko z ihto doseže, kar koli hoče.