PORTRETI IZ PRETEKLOSTI
Platon
Platon (ok. 427–347 pr. n. št.) je bil grški filozof. Rodil se je v Atenah v aristokratski družini in je bil deležen izobrazbe, običajne za otroke premožnih Grkov. Nanj so imeli velik vpliv slavni filozof Sokrat ter privrženci filozofa in matematika Pitagora.
PLATON je nekaj časa potoval po krajih v Sredozemlju in sodeloval v politiki v Sirakuzah, grškem mestu na Siciliji, zatem pa se je vrnil v Atene in tam ustanovil Akademijo. Akademija, ki v očeh mnogih velja za prvo evropsko univerzo, je postala središče matematičnega in filozofskega raziskovanja.
ZAKAJ BI NAS PLATON MORAL ZANIMATI?
Platonove zamisli so močno vplivale na versko prepričanje milijonov ljudi, tudi tako imenovanih kristjanov. Mnogi od slednjih tega ne vedo in napačno sklepajo, da njihovo prepričanje temelji na Svetem pismu. Najvidnejši Platonov nauk je zamisel, da imamo ljudje neumrljivo dušo, ki preživi smrt fizičnega telesa.
»Neumrljivost duše je bila ena od Platonovih najljubših tem.« (Body and Soul in Ancient Philosophy)
Platona je zelo zanimalo življenje po smrti. V knjigi Body and Soul in Ancient Philosophy piše: »Neumrljivost duše je bila ena od Platonovih najljubših tem.« Trdno je bil prepričan, da duša preživi smrt telesa, zato da bi bila v posmrtnem življenju ustrezno nagrajena oziroma kaznovana, odvisno pač od tega, kako je človek živel, ko je bil na zemlji. *
KAKO SO SE PLATONOVI NAUKI RAZŠIRILI?
Platonova Akademija je bila vseh devet stoletij, kar je obstajala (od 387 pr. n. št. do 529 n. št.), zelo vplivna. Platonovi nauki so postali priljubljeni v deželah, ki so bile pod vplivom Grčije in Rima. Platonizem so privzeli judovski filozof Filon Aleksandrijski in mnogi verski voditelji tako imenovanega krščanstva. Tako so se poganske filozofske zamisli, tudi neumrljivost duše, vtihotapile v nauke judovstva in krščanstva.
»Vsa krščanska teologija vsaj do neke mere sloni na sočasni grški filozofiji, predvsem na platonizmu, nekateri krščanski misleci [. . .] pa si celo zaslužijo naziv krščanski platonisti,« piše v The Anchor Bible Dictionary. Primerjajmo naslednja vira.
Kaj je učil Platon: »Človek kot nesmrtno bitje, ki mu pravimo duša, odide k drugim bogovom, da da tam račun, ki je lahek za dobrega človeka in strašen za slabega človeka.« (Platon, Zakoni, 12. knjiga)
Kaj uči Sveto pismo: Duša je človek sam oziroma življenje, ki ga človek ima. Celo živali so duše. Duša ob smrti neha obstajati. * Razmislite o naslednjih svetopisemskih stavkih:
-
»Prvi človek, Adam, je postal živa duša.« (1. Korinčanom 15:45)
-
»Bog je nadalje rekel: ‚Naj zemlja rodi žive duše po njihovih vrstah, domače živali, divje živali zemlje in druge živali.‘« (1. Mojzesova 1:24)
-
»Naj moja duša umre.« (4. Mojzesova 23:10)
-
»Duša, ki greši, bo umrla.« (Ezekiel 18:4)
Kot vidimo, Sveto pismo ne uči, da duša preživi smrt fizičnega telesa. Zato se vprašajte: »Ali moje prepričanje temelji na Svetem pismu ali na Platonovi filozofiji?«
^ odst. 7 Čeprav je zamisel o neumrljivi duši tako priljubljena zaradi Platona, pa je ni on prvi učil. V različnih oblikah je bila že od nekdaj del poganske religije, tudi egipčanske in babilonske.
^ odst. 12 Sveto pismo uči, da mrtvi tako rekoč spijo, da čakajo na vstajenje od mrtvih. (Pridigar 9:5; Janez 11:11–14; Apostolska dela 24:15) V nasprotju s tem pa tako imenovane neumrljive duše ne morejo umreti in ne potrebujejo vstajenja.