Srednjeveški mojstri astronomije

LJUDJE že vso zgodovino z občudovanjem in strahospoštovanjem zrejo v Sonce, Luno in zvezde. Ker so preučevali položaj in gibanje teh nebesnih teles, jim je uspelo beležiti dneve, mesece in leta.

Eno od mnogih ljudstev, ki so preučevala nočno nebo, so bili Arabci. Zlata doba znanosti se je na Bližnjem vzhodu začela v devetem stoletju. Na arabsko govoreče astronome tistega časa so gledali kot na mojstre astronomije. Njihovi dosežki so bili ključnega pomena za razvoj te privlačne znanosti. Poglejmo si, zakaj lahko to trdimo.

Pionirji astronomije

V sedmem in osmem stoletju se je islam razširil zahodno od Arabije v severno Afriko in Španijo ter proti vzhodu vse do Afganistana. Učenjaki na tem obširnem ozemlju so zajemali znanje iz zapuščine znanstvenega raziskovanja Perzijcev in Grkov, na slednje pa so močno vplivali Babilonci in Egipčani.

V devetem stoletju so v arabščino prevedli pomembna znanstvena besedila, med drugim  tudi dela grškega astronoma Ptolemaja. * Abasidska dinastija, ki je vladala od Afganistana do Atlantskega oceana, je iz Indije dobila sanskrtska besedila, v katerih je bila prava zakladnica znanja o matematiki, astronomiji in drugih vejah znanosti.

Islam je astronomijo zelo cenil. Zakaj? Eden od razlogov je bil povezan z njihovim čaščenjem Boga. Muslimani verjamejo, da morajo biti med molitvijo obrnjeni proti Meki, astronomi pa so lahko s katere koli točke na Zemlji določili, v kateri smeri je Meka. V 13. stoletju so nekatere mošeje celo zaposlile muvakita oziroma poklicnega astronoma, ki je poskrbel za to, da so verniki molili ob pravem času. Astronomi so lahko s svojimi podatki tudi določili datume verskih slovesnosti in običajev, denimo post v mesecu ramazanu. Poleg tega so lahko tistim, ki so romali v Meko, povedali, koliko časa bo trajalo njihovo potovanje, in jim pomagali izbrati najprimernejšo pot.

Finančna pomoč vladarja

V Bagdadu je bila na začetku devetega stoletja astronomija obvezni predmet vsakega izobraževanja. Kalif Al Mamun je dal tam zgraditi observatorij, nato pa še enega blizu Damaska. Njegovi geografi in matematiki so analizirali, primerjali in usklajevali podatke iz zapuščine perzijske, indijske in grške astronomije. Observatorije pa so zgradili tudi v številnih drugih mestih na Bližnjem vzhodu. *

Učenjaki, ki so delali v teh središčih, so prišli do za tiste čase izjemnih rezultatov. Tako je na primer Abu Raihan Al Biruni že leta 1031 napisal, da so tirnice planetov najbrž eliptične, in ne okrogle.

Merjenje Zemlje

Širjenje islama je podžgalo zanimanje za kartografijo in navigacijo. Kartografi in geografi so si prizadevali, da bi bili pri svojih meritvah karseda natančni, in to jim je pogosto tudi uspelo. Kalif Al Mamun je želel izdelati natančen zemljevid sveta, na katerem bi bile označene stopinje zemljepisne širine, zato je poslal dve skupini raziskovalcev v Sirsko puščavo. S seboj so imeli astrolabe, merilne palice in vrvi. Skupini sta hodili v nasprotni smeri, dokler nista opazili, da se je Severnica premaknila za eno stopinjo. Ocenili so, da razdalja, ki jo je vsaka skupina prepotovala, ustreza eni stopinji zemljepisne širine oziroma 1/360 Zemljinega obsega. Izračunali so, da je poldnevniški obseg Zemlje 37.369 kilometrov – to pa je zelo blizu pravi vrednosti, ki znaša 40.008 kilometrov!

Observatoriji na Bližnjem vzhodu so imeli občudovanja vredno množico naprednih pripomočkov: astrolabe, kvadrante, sekstante, sončne ure in drugo opremo za preučevanje in iskanje nebesnih teles. Nekatere od  teh naprav so bile velikanske. Njihovi izdelovalci so namreč menili, da so večje naprave bolj natančne.

Zapuščina srednjeveških astronomov

Dosežki srednjeveških mojstrov astronomije so bili občudovanja vredni. Popisovali in risali so ozvezdja, poimenovali zvezde, sestavljali natančnejše koledarje in izpopolnjevali razpredelnice, na podlagi katerih so kartirali gibanje nebesnih teles. Znali so kadar koli, pa naj je bilo podnevi ali ponoči, natančno določiti položaj Sonca, Lune in petih vidnih planetov, kar jim je zelo pomagalo pri navigaciji. Prav tako so lahko na podlagi opazovanja položaja nebesnih teles določali čas in sestavljali koledar.

Arabsko govoreči astronomi so z znanstvenimi razlagami, s katerimi so pojasnili gibanje planetov, bolj ali manj odpravili neskladnosti, ki so jih zasledili v Ptolemajevem modelu vesolja. Manjkal jim je en sam podatek – da je v sredini planetarnih tirnic Sonce, in ne Zemlja. Kljub temu pa so izredno natančno kartirali gibanje zvezd. Njihove ugotovitve so bile neprecenljive za kasnejše generacije astronomov po vsem svetu.

[Podčrtne opombe]

[Poudarjeno besedilo na strani 17]

Astronomi po vsem islamskem svetu so sestavili številne almanahe, v katerih so vodili evidenco gibanja planetov.

 [Okvir/slike na strani 19]

STARODAVNI »ŽEPNI RAČUNALNIK«

Astrolab, predhodnik sekstanta, velja za »najpomembnejšo astronomsko napravo pred izumom teleskopa«. Srednjeveški znanstveniki na Bližnjem vzhodu so s to napravo reševali zagate, povezane z merjenjem časa in položajem nebesnih teles.

Astrolab je sestavljen iz okrogle bleščeče kovinske plošče, na katero je projiciran ličen model neba. Na zunanjem robu podlage, na katero je pritrjena plošča, so vgravirane stopinje, včasih pa ure dneva. Ko so napravo držali dvignjeno v iztegnjeni roki, so z vrtljivim kazalcem (alidada) določili višino zvezde. Rezultate so nato podobno kot pri računalu odčitali s skale.

Vsestranski astrolab je njegovim uporabnikom omogočal, da so prepoznavali zvezde, napovedovali čas sončnega vzhoda in zahoda za kateri koli dan, določali smer Meke, merili deželo, izračunavali višino objektov in se orientirali na potovanju. Bil je pravcati »žepni računalnik« tistega časa.

[Slike]

Astrolab iz 13. stoletja

Naprava iz 14. stoletja, ki je astrolab in kvadrant obenem.

[Vir slike]

Astrolab: Erich Lessing/Art Resource, NY; astrolab in kvadrant v enem: © New York Public Library/Photo Researchers, Inc.

[Slika na strani 16]

Ilustracija iz 16. stoletja, na kateri so upodobljeni otomanski astronomi, ki so uporabljali metode arabskih učenjakov.

[Slika na strani 18]

Nebesni globus iz leta 1285

[Slika na strani 18]

Strani iz arabskega rokopisa o ozvezdjih, ki ga je okoli leta 965 napisal astronom Abd Al Rahman Al Sufi.

[Navedba vira slike na strani 17]

Strani 16 in 17: Art Resource, NY

[Navedba virov slik na strani 18]

Rokopis: By permission of the British Library; globus: © The Bridgeman Art Library