Preskoči na vsebino

Preskoči na kazalo

Leglica lesne ose

Leglica lesne ose

Plod ustvaritve?

Leglica lesne ose

● Samička lesne ose svoja jajčeca odlaga v borova drevesa. Postopek, ki ga pri tem uporablja, je znanstvenike navdihnil, da so razvili varnejše in učinkovitejše kirurške sonde.

Razmislite: Lesna osa v bor prodre z leglico – šivanki podobno cevko, ki je sestavljena iz dveh vzporednih puščic, vsaka od njiju pa ima nazaj obrnjene zobce. Z zobci ene puščice se zasidra v les in tako ustvari upor, medtem pa z drugo puščico prodre nekoliko naprej. Nato se v les zasidra z zobci druge puščice, ustvari upor in naprej prodre s prvo. S takšno metodo – med katero puščici izmenično ustvarjata upor in se hitro pomikata naprej – lahko brez večjega napora prodre skoraj 20 milimetrov globoko v drevesno beljavo, ne da bi se leglica med procesom ukrivila ali zlomila.

Znanstvenike je leglica lesne ose navdihnila, da so izdelali prototip nevrokirurške sonde, ki deluje na podoben način. Sonda ima silicijevo iglo z dvema izmenično prodirajočima puščicama, na katerima so mikrozobci. Ti sondi omogočajo, da prodre globoko v možgane in jih pri tem minimalno poškoduje. Vendar naj bi ta inštrument imel še eno značilnost. »V nasprotju s sedanjimi togimi kirurškimi sondami,« pojasnjuje revija New Scientist, »bo ta naprava dovolj gibljiva, da jo bo, na primer med operacijo možganov, mogoče usmerjati po najvarnejši poti in z njo zaobiti zelo tvegana področja.« Takšna sonda bi kirurgom tudi omogočala, da bi z manj vrezi prišli do težje dostopnih mest.

Kaj menite? Ali je leglica lesne ose nastala po naključju ali pa je plod ustvaritve?

[Shema na strani 25]

(Lega besedila – glej publikacijo)

Medtem ko se ena puščica pomika navzdol in prodira v les, se druga pomika navzgor ter se z zobci zasidra v les in tako ustvari upor.

Les

Izmenično pomikanje

[Navedbe virov slik na strani 25]

Lesna osa: David R. Lance, USDA APHIS PPQ, Bugwood.org; shema: J. F. V. Vincent and M. J. King, (1996). The mechanism of drilling by wood wasp ovipositors. Biomimetics, 3: 187–201