Knjiga o mučenikih Jeana Crespina
Knjiga o mučenikih Jeana Crespina
LETA 1546 je bilo v francoskem mestu Meaux 14 moških obtoženih krivoverstva in obsojenih na grmado. Njihov zločin? Zbirali so se po domovih, molili, peli psalme, obhajali Gospodovo večerjo in zase trdili, da ne bodo nikoli sprejeli »malikovanja, ki so ga uvedli papeži«.
Na dan usmrtitve je rimskokatoliški učitelj François Picard pozval obsojence, naj pojasnijo svoja prepričanja glede Gospodove večerje. Odgovorili so mu s protivprašanjem o katoliškem nauku glede spremenjenja bistva oziroma transsubstanciacije, po katerem naj bi se kruh in vino med obhajanjem čudežno spremenila v Jezusovo meso in kri. Obsojenci so vprašali: »Ali ima kruh okus po mesu? In vino okus po krvi?«
Teh 14 moških od učitelja ni dobilo nobenega odgovora, vendar so bili kljub temu privezani ob kol in živi sežgani. Tisti od njih, katerim niso odrezali jezika, so peli psalme. Duhovniki, navzoči na prizorišču usmrtitve, so jih skušali preglasiti, tako da so peli glasneje od njih. Picard je naslednji dan na istem mestu objavil, da je bila štirinajsterica za večno obsojena na pekel.
Evropa je bila v 16. stoletju nevaren kraj za ljudi, ki so oporekali uveljavljeni religiji. Številni, ki so spodbijali splošno sprejete cerkvene nauke, so prestajali strašanske grozote s strani svojih nasprotnikov. Eno od del, ki opisujejo takšno trpljenje, je knjiga Le Livre des martyrs (Knjiga o mučenikih), ki jo je leta 1554 v Ženevi izdal Jean Crespin. Znana je tudi kot Histoire des martyrs. *
Odvetnik se pridruži reformatorjem
Crespin se je rodil približno leta 1520 v mestu Arras v današnji severni Franciji. V belgijskem mestu Louvain je študiral pravo in verjetno se je ravno tam prvič srečal z reformacijskimi zamislimi. Leta 1541 je odšel v Pariz, da bi delal kot tajnik nekega uglednega pravnika. Približno takrat je bil priča temu, kako so na pariškem trgu Maubert sežgali Claudea Le Painctreja, ki je bil obsojen kot krivoverec. Na Crespina je močan vtis naredila vera tega mladega zlatarja, ki je bil po njegovih besedah usmrčen zato, ker je »o resnici govoril svojim staršem in prijateljem«.
Približno v tistem času se je Crespin začel v Arrasu ukvarjati s pravom. Toda kmalu je bil zaradi svojih novonajdenih prepričanj obtožen krivoverstva. Da bi se ognil preganjanju, je pobegnil v francoski Strasbourg, kasneje pa se je nastanil v Ženevi. Tam se je družil s podporniki reformacije. Odrekel se je pravniškemu poklicu in se začel ukvarjati s tiskarstvom.
Crespin je izdajal verska dela reformatorjev, kot so bili Jean Kalvin, Martin Luter, John Knox in Theodore Beza. V grščini je tiskal besedilo, znano kot Nova zaveza, v angleščini, francoščini, italijanščini, latinščini in španščini pa celotno Sveto pismo ali kakšen njegov del. Vendar je zaslovel po svoji knjigi o mučenikih. V njej je navedel premnoge, ki so bili med letoma 1415 in 1554 usmrčeni kot krivoverci.
Namen knjige o mučenikih
Reformatorji so v svojih številnih delih javno obsojali brutalnost katoliških dostojanstvenikov. Somišljenike so spodbujali tako, da so »junaštvo« protestantskih mučenikov predstavljali kot nadaljevanje trpljenja zgodnjih Božjih služabnikov, med drugim kristjanov iz prvega stoletja. Crespin je želel sovernikom priskrbeti zglede, vredne posnemanja, zato je sestavil seznam tistih, ki so morali umreti zaradi svoje vere. *
Crespinova knjiga je skupek zapisov s sodnih procesov in zasliševanj ter poročil očividcev, pa tudi pričevanj, ki so jih zapisali obtoženi, medtem ko so bili v zaporu. V knjigi so objavljena tudi spodbudna pisma, namenjena zapornikom, in nekatera so polna svetopisemskih citatov. Crespin je bil prepričan, da je vera mučenikov »vredna večnega spomina«.
Večina doktrinalnega gradiva v Crespinovi knjigi se osredotoča na dobro znane spore med katoličani in protestanti. Preganjalci in njihove tarče so si bili v laseh denimo glede uporabe malikov pri čaščenju, obstoja vic, molitev za mrtve ter tega, ali se Jezusovo žrtvovanje med vsako katoliško mašo ponovi in ali je papež Božji predstavnik.
Knjiga o mučenikih pričuje o nesoglasjih in nestrpnosti, ki so bili značilni za takratne burne čase. Čeprav se je Crespin osredinil na to, kako so katoličani preganjali protestante, pa ne smemo pozabiti, da so tudi protestanti včasih z enako krutostjo preganjali katoličane.
Kriva religija si je skozi zgodovino umazala roke s »krvjo prerokov, svetih in vseh tistih, ki so bili brez usmiljenja pobiti na zemlji«. Vsekakor kri tistih, ki jih Bog priznava za svoje zveste mučenike, kliče po maščevanju. (Razodetje 6:9, 10; 18:24) Gotovo so nekateri, ki so v dneh Jeana Crespina trpeli in umrli zaradi svoje vere, z iskrenim srcem iskali versko resnico.
[Podčrtne opombe]
^ odst. 5 Prevod enega od naslovov tega Crespinovega dela je Knjiga mučenikov, to je zbirka o nekaterih mučenikih, ki so umrli v imenu našega Gospoda Jezusa Kristusa, od Jana Husa do tega leta, 1554. Nekaj revidiranih in razširjenih izdaj tega dela z različnimi naslovi in vsebino je bilo objavljenih, ko je bil Crespin še živ, druge izdaje pa zatem, ko je že umrl.
^ odst. 11 Leta 1554, istega leta, ko je Crespin objavil svojo knjigo o mučenikih, sta izšli še dve knjigi na to temo. Eno je v nemščini napisal Ludwig Rabus, drugo pa v latinščini John Foxe.
[Slika na strani 12]
Naslovna stran Crespinove knjige o mučenikih (izdaja iz leta 1564)
[Slika na strani 13]
Usmrtitve protestantov pred francoskim kraljem Henrikom II. in njegovim dvorom
[Navedba vira slike na strani 13]
Sliki na obeh straneh: © Société de l’Histoire du Protestantisme Français, Paris
